Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da se je bil upnik pod določenimi pogoji sicer pripravljen z dolžnico pogovarjati glede obresti, teh pogojev dolžnica očitno ni izpolnila, ob tem pa niti ni zatrjevala, da bi bil kakšen konkreten dogovor v navedenem smislu z upnikom dejansko sklenjen. Glede na to je sodišče prve stopnje, upoštevaje 2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnice v navedenem delu.

Izrek

Pritožba dolžnice se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. tč. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) izvršbo, dovoljeno s sklepom opr.št. In z dne 23.8.2004 delno ustavilo za dne 20.7.2004 plačan znesek 143.700,00 SIT ter dne 7.9.2004 plačan znesek 75.395,00 SIT; 2.) v preostalem delu (kolikor izvršba ni bila ustavljena) zavrnilo ugovor dolžnice; 3.) odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške ugovornega postopka.

Proti navedenemu sklepu je smiselno v delu, s katerim ni uspela, dolžnica vložila pritožbo, v kateri navaja, da ugovarja izračunu obresti, ki jih upnik zahteva. Te obresti so obračunane nepravilno in niso obračunane v skladu z zakonsko predpisanimi zamudnimi obrestmi. V dokaz je že to, da zamudne obresti presegajo samo glavnico dolga za več kot 100 %. Od upnika zahteva zakonito obračunane z zakonom določene obračunane zamudne obresti po linearnem načinu, kakor je z zakonom predpisano. Upnik si skuša z nerazumno visokimi in napačno obračunanimi zamudnimi obrestmi pridobiti materialno korist in obogateti na njen račun, kar je temelj njene pritožbe.

Pritožba dolžnice ni utemeljena.

Terjatev, ki jo izterjuje upnik v predmetnem postopku, sestoji iz glavnice v znesku 219.095,35 SIT, zamudnih obresti, obračunanih v znesku 231.136,50 SIT ter nadaljnjih zakonskih zamudnih obresti na skupni znesek od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje, in izvršilnih stroškov. V ugovoru zoper dne 23.8.2004 izdani sklep o izvršbi je dolžnica glede zakonskih zamudnih obresti navajala le, da je odvetnik upnika predlagal dogovor o višini ali oprostitvi plačila in da zato ne morejo biti predmet izvršbe. V zvezi s tem delom ugovora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da se je bil upnik pod določenimi pogoji sicer pripravljen z dolžnico pogovarjati glede obresti, teh pogojev dolžnica očitno ni izpolnila, ob tem pa niti ni zatrjevala, da bi bil kakšen konkreten dogovor v navedenem smislu z upnikom dejansko sklenjen. Glede na to je sodišče prve stopnje, upoštevaje 2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnice v navedenem delu (2. tč. izreka). Poleg tega je ustavilo izvršbo v delu, glede katerega je upnik umaknil predlog za izvršbo za po dolžnici plačane znesek (1. tč. izreka), odločitev v tem delu sicer niti ni predmet izpodbijanja s pritožbo, pravno dosledno pa bi moralo sodišče prve stopnje tudi zavreči ugovor dolžnice v delu, ki se nanaša na iste zneske, za katere je bila izvršba ustavljena. Sedaj v pritožbi dolžnica trdi, da so obresti obračunane nepravilno in da niso obračunane v skladu z zakonsko predpisanimi zamudnimi obrestmi; dokaz naj bi bil po njenem mnenju že to, da zamudne obresti presegajo samo glavnico dolga. Kar se tiče zadnjenavedene trditve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da terjane glavnice res predstavljajo skupaj znesek 219.095,35 SIT, terjane zamudne obresti pa skupaj 231.136,50 SIT, vendar pa je iz predloženih obračunov obresti razvidno, da upnik ne uveljavlja plačila zamudnih obresti le za tiste račune, ki so predmet tega postopka, ampak tudi za druge račune in je to razlog, da seštevek zneskov po obračunih zamudnih obresti presega seštevek glavničnih zneskov. Ob tem pa je že iz samih teh obračunov obresti, ki so bili podlaga vložitvi predloga za izvršbo in izdaji sklepa o izvršbi, razvidno, da ne presegajo zneskov glavnic. V čem pa naj bi bili obračuni nepravilni in opravljeni v nasprotju z zakonsko predpisanimi zamudnimi obrestmi, dolžnica ne pove, tega ni navajala niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, čeprav je skupaj z njim prejela tudi te obračune in bi jih lahko konkretno izpodbijala, a jih ni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni v zvezi z odločitvijo v 3. tč. izreka dolžnica navajala nobenega razloga, s katerim bi to odločitev izpodbijala, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da najmanj ni bilo v škodo dolžnice kršeno določilo 38. čl. ZIZ, ki ureja povrnitev izvršilnih stroškov.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.