Jedro

Pristnost verskega prepričanja ali njegove spremembe se nanaša na prosilčevo notranje sprejemanje vere, obred krsta pa se povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zaradi takega pomena je krstitev lahko sprejeta kot materialni znak, da je oseba spremenila dosedanjo veroizpoved, zato na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila.

V obravnavanem primeru mora biti pred presojo, ali je utemeljen tožnikov strah pred dovolj resnim preganjanjem v izvorni državi, na podlagi objektivnih in subjektivnih dejavnikov, naštetih v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1551/2016-15 z dne 12. 3. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo toženke št. 2142-362/2016/14 (1312-07) z dne 4. 10. 2016, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče sprejelo ugotovitev upravnega organa, da tožnik v Iranu ni bil preganjan zaradi zanimanja za krščansko vero. Menilo pa je, da bi morala toženka kljub ugotovljeni nepristni spremembi vere in ne glede na to, da je toženka tožnikovim dejanjem pripisala namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, še ugotoviti, ali bi tožnik lahko bil izpostavljen preganjanju zgolj zaradi krsta v Sloveniji. Po mnenju sodišča prve stopnje namreč ni bistveno, ali je bila sprememba vere pristna, ampak to, kakšno versko prepričanje prosilcu lahko pripiše subjekt preganjanja (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Toženka se pri odločitvi tako ne bi smela opreti na drugi odstavek 30. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker gre za nedosleden prenos tretjega odstavka 5. člena Direktive 2011/95/EU1 (Kvalifikacijska direktiva II). Ta državam članicam dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le glede statusa begunca, pri čemer mora biti uporaba navedene določbe v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev. Toženki je naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali v primeru vrnitve v izvorno državo zanj lahko nastanejo resne škodljive posledice, med drugim, kakšne so možnosti, da se iranski državni organi seznanijo z njegovimi aktivnostmi glede spremembe vere in ali bodo oblasti upoštevale oziroma jih bo mogoče prepričati, da je bila ta sprememba nepristna. Pri tem naj upošteva tudi trditve in dokaze, na katere se je tožnik skliceval šele v tožbi (objave na facebooku, potrdilo o udeleževanju cerkvenih obredov).

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da so bile tožnikove navedbe glede spremembe vere neprepričljive, zato je utemeljen zaključek, da je tožnik krst v evangeličanski verski skupnosti izkoristil le z namenom lažje pridobitve statusa begunca. Pojasnjuje, da sprememba vere tožnika ni bila pristna zaradi neprepričljivosti njegovih odgovorov v zvezi z zanimanjem za krščanstvo in razlogi za odhod iz izvorne države. Meni, da tožnika ni mogoče uvrstiti v kategorijo prosilcev „sur place“, to je prosilcev, ki bi bili v izvorni državi lahko preganjani zaradi dejanj, ki so jih storili po odhodu iz izvorne države. Pri njem namreč ni bilo mogoče ugotoviti elementov preteklega preganjanja. Poudarja, da ji zato v skladu z upravnosodno prakso ni bilo treba proučiti informacij o težavah, ki bi jih imel tožnik v Iranu zaradi spreobrnitve v drugo vero, saj do nje ni prišlo. Nasprotuje tudi stališču upravnega sodišča, da Direktiva 2011/95/EU ni bila ustrezno prenesena v ZMZ-1. Odločitev je bilo po njenem mnenju mogoče opreti na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, saj ga je treba razumeti v povezavi s točko (d) tretjega odstavka 4. člena direktive. Dodaja, da je v postopku ravnala v skladu s prvim odstavkom 32. člena Direktive 2013/32/EU2 (Postopkovna direktiva II) in podrobno presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 187/2017 poudarja, da v primeru, ko je prosilec le navidezno spremenil vero, ni treba ugotavljati morebitnega bodočega preganjanja zaradi spremembe vere.

4. Sodišču prve stopnje očita kršitev 71. člena ZMZ-1, ker ni opravilo glavne obravnave, in neobrazloženost sodbe, ker ni navedena mednarodna upravnosodna praksa, na katero se sklicuje. Nasprotuje tudi napotilom, naj v ponovljenem postopku upošteva vse dokaze in navedbe, na katere se je tožnik skliceval šele v tožbi. Gre namreč za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrne, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

6. Pritožba je utemeljena.

7. V zadevi je sporno, ali že ugotovitev o nepristni spremembi vere, izvedeni le za namen postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, zadostuje za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Pritožničino mnenje namreč je, da strah pred bodočim preganjanjem v takem primeru ne more biti podan, medtem ko je sodišče prve stopnje mnenja, da ta okoliščina za zavrnitev prošnje ni nujno odločilna, ker je treba ugotoviti, ali bi bil tožnik že zaradi opravljenega krsta in z njim povezanega morebitnega dojemanja iranskih oblasti, da gre za spreobrnitev iz islama v krščanstvo, ob vrnitvi v izvorno državo lahko izpostavljen preganjanju, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sprememba vere v Iranu lahko kaznovana s smrtno kaznijo.

**_O svobodi veroizpovedi in preganjanju zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi v Direktivi 2011/95/EU_**

8. Pojem veroizpovedi v skladu s točko (b) prvega odstavka 10. člena omenjene direktive (enaka določba je v tretjem odstavku 27. člena ZMZ-1) obsega teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelje na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega.

9. Po navedeni določbi je svoboda veroizpovedi pojmovana kot pravica, da ima vsakdo svoja osebna (notranja) prepričanja, ki se ne omejujejo le na običajno in splošno razširjeno razumevanje vere kot le drugega izraza za teistična ali neteistična verovanja, ampak zajemajo tudi njihovo zanikanje. Hkrati iz določbe izhaja tudi drugi (zunanji) vidik te svobode, ki se nanaša na možnost svobodnega izražanja verskih prepričanj, to je na sodelovanje pri verskih obredih, drugih verskih dejanjih in izrazih prepričanj, kar se lahko izvaja zasebno ali javno, individualno ali skupinsko. Veroizpoved torej pomeni človekovo osebno versko prepričanje in izražanje tega prepričanja, obojega kot dela njegove osebne identitete.

10. V svobodo imeti in izražati veroizpoved lahko posegajo različne omejitve in prepovedi. Okoliščina, da v določeni državi sankcionirajo osebe, ki so spremenile vero iz islamske v krščansko (kar predpostavlja, da je subjekt preganjanja o tem seznanjen), pomeni, da je zapovedana omejitev (prepoved) spremembe verskega prepričanja. Prepoved tovrstnega dejanja, ki sodi v polje verske svobode, pomeni njeno omejevanje in s tem poseg vanjo. Da bi bila omenjena prepoved lahko upoštevna z vidika pogojev, zaradi katerih se daje mednarodna zaščita, pa mora imeti značilnosti dejanja preganjanja v smislu 9. člena direktive (26. člena ZMZ-1). Ta med drugim v točki (a) prvega odstavka kot tako določa dejanje, ki je dovolj resne narave, da predstavlja hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja po drugem odstavku 15. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso mogoča. Po navedeni določbi konvencije ni mogoče razveljaviti njenega 2. člena (pravica do življenja), razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, 3. člena (prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja), prvega odstavka 4. člena (suženjstvo) in 7. člena. Dejanja, ki pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, pa se v skladu s točko (c) drugega odstavka istega člena direktive, lahko kažejo kot pregon ali kazen, ki je nesorazmeren(-a) ali diskriminatoren(-a).

11. Iz teh določb izhaja, da se v primeru poseganja v svobodo verskega prepričanja kot dejanje preganjanja šteje tudi dejanje, ki pomeni sankcioniranje kršitev prepovedi, povezanih z veroizpovedjo, če je to kaznovanje nesorazmerno ali diskriminatorno in če se z njim hudo krši temeljna človekova pravica. Po presoji Vrhovnega sodišča sankcioniranje spremembe vere s smrtno kaznijo, v državah, kjer je taka sankcija predpisana in se dejansko izvaja, objektivno ustreza navedenim elementom dejanja preganjanja. Kadar je to motivirano z verskimi razlogi, je izpolnjen tudi pogoj, da obstaja povezava med razlogi za preganjanje in dejanji preganjanja, kot to zahteva direktiva v tretjem odstavku členu 9. člena (ZMZ-1 v osmem odstavku 27. člena).

_**Utemeljen strah prosilca pred dejanji preganjanja v primeru nepristne spremembe vere in zaradi krsta**_

12. Za presojo, ali v posamičnem primeru obstoji tak utemeljen strah, so poleg objektivnih, tako splošnih kot specifičnih razmer v izvorni državi, pomembne tudi prosilčeve osebne okoliščine. Vse okoliščine se ugotavljajo ob upoštevanju dejavnikov, naštetih v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 oziroma v tretjem odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU.

13. Glede tega je Sodišče Evropske unije (SEU) v povezavi s preganjanjem zaradi veroizpovedi že navedlo, da je subjektivna okoliščina, ko je za posameznika posebno pomembno za ohranjanje verske identitete javno izvajanje verskega obreda, ki je predmet omejitev, upošteven dejavnik pri presoji nevarnosti, ki bi ji bil prosilec zaradi vere izpostavljen v izvorni državi. Iz besedila točke (b) prvega odstavka 10. člena Direktive 2011/95/EU je namreč razvidno, da zaščita zaradi preganjanja, povezanega z veroizpovedjo, zajema oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki ga oseba šteje za zanjo pomembno, in sicer tako tisto, ki „temelji na kakršnem koli verskem prepričanju“, kakor tisto, ki ga določa verska doktrina, torej ki „izhaja iz njega“.3 Poudarilo je, da nobeno od pravil omenjene direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca. Zato če se ugotovi, da bo oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca. Dejstvo, da bi se nevarnosti lahko izognila z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, načeloma ni upoštevno.4

14. Iz teh stališč izhaja, da je pomembno, ali bo prosilec po vrnitvi v izvorno državo izvajal versko prakso, izvajal pa jo bo, če je ta zanj pomembna. Torej tedaj, kadar bo verska dejanja dojemal kot nujni sestavni del izpovedovanja svoje vere in s tem svoje identitete. Za to povezavo pa je nujen obstoj dejanskega, pristnega verskega prepričanja. Le v takem primeru je za prosilca lahko pomembno tudi izražanje vere oziroma kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, da če ni prišlo do spremembe vere, niso smiselna vprašanja o tem, kako bi pritožnik novo vero izražal v Iranu.

15. Nepristna sprememba vere torej pomeni, da prosilec dejansko ni prevzel določenega verskega prepričanja, zaradi česar niti zunanja manifestacija te vere ni del njegove osebne (verske) identitete. Čim je sprememba vere in njeno izražanje za prosilca brez pomena, pa tudi ne bo postavljen v položaj, ko bi se moral temu delu svoje identitete ob vrnitvi v izvorno državo odreči ali jo prikriti, s tem da bi se odpovedal izvajanju verskih dejanj in obredov ali izvajanje prikril. Ob odsotnosti okoliščin, ki bi potencialno motivirale dejanja preganjanja, pa je tudi zatrjevanje strahu pred njimi neutemeljeno. Tovrstni, le navzven ustvarjeni spremembi verskega prepričanja je zato mogoče pripisati, da je bila namenjena zgolj potrebam pridobitve mednarodne zaščite, ki glede na omenjene razloge sama zase ne more utemeljiti strahu pred preganjanjem v izvorni državi, zaradi katerega prosilec ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). To je vsebina že sprejetega stališča Vrhovnega sodišča v zadevah, kjer je bila ugotovljena prosilčeva nepristna sprememba vere, in sicer da zaradi take spremembe ni smiselno preveriti, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi.5

16. Razumljivo je, da priznanje mednarodne zaščite zato ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo uporabo sistema mednarodne zaščite v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) ne pa zgolj navidezno potrebo. V takih primerih je zato mogoče uporabiti tudi določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ki določa, da če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Navedeno je logična izpeljava določbe 23. člen ZMZ-1, po katerem mora uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito med drugim upoštevati, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi (deseta alineja prvega odstavka). To nalaga upoštevanje (ne izključevanje) dejavnosti, ki jih je prosilec izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo, zato da se jih oceni z vidika tveganja, ali bi bil prosilec zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Tudi v takem primeru se prošnja lahko zavrne, vendar ne, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člen ZMZ-1, ampak ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

17. Ob taki razlagi se Vrhovnemu sodišču ni postavilo vprašanje pravilnosti oziroma doslednosti prenosa tretjega odstavka 5. člena Direktive 2011/95/EU6 v določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, pač pa, tako kot sodišču prve stopnje, ali lahko tožniku zaradi védenja subjekta preganjanja, da je prejel zakrament krsta, grozi preganjanje v izvorni državi. Gre za vidik, ki ga stranke v dosedanjih primerljivih zadevah, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče in na katere se sklicuje pritožnica v III. točki pritožbe, niso izrecno argumentirano izpostavile in se do njega to sodišče na enak način tudi ni moglo opredeliti, saj je bilo dejanje krsta obravnavano kot dokaz za zatrjevano pristnost spremembe vere, ne pa kot samostojen, od tega ločen možni razlog za preganjanje v povezavi z veroizpovedjo, če bi bili subjekti preganjanja s tem dejstvom seznanjeni.

18. Stališče, da je treba pri presoji utemeljenosti strahu pred preganjanjem upoštevati krst osebe islamske vere, temelji na pomenu dejanja prosilca, ki je imanentno verskega značaja, ni pa nujno odvisen oziroma nujno ne izhaja iz njegovih resničnih, že oblikovanih osebnih verskih prepričanj. To dejanje namreč navzven deluje samostojno, in sicer kot formalna potrditev pripadnosti določeni veroizpovedi. Medtem ko se pristnost verskega prepričanja ali njegove spremembe nanaša na prosilčevo notranje sprejemanje vere, se obred krsta povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zaradi takega pomena je krstitev lahko sprejeta kot materialni znak, da je oseba spremenila dosedanjo veroizpoved, zato na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, namreč ni pomembno, ali prosilec dejansko ima verske lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Zadošča torej, da subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta prosilcu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi. Pogoj, kot rečeno, pa je, da je potencialni izvajalec dejanj preganjanja s tem dejstvom lahko seznanjen, upoštevaje, da je bil prosilec krščen v tujini in da se tovrstni obred javno ne razglaša in ne objavlja ter kot tak ostaja izključno v prosilčevi osebni sferi. Zato je treba ugotoviti tudi, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve z omenjenim dejstvom res prišlo. S tem v zvezi pa se lahko pojavi tudi problem javnega objavljanja podatkov s strani prosilca samega in s tem povezanega vprašanja, zakaj je oseba, ki dejansko ni spremenila vere, štela za potrebno, da javno objavi s tem povezane informacije oziroma na drug način poskrbi za njihovo širitev. Po presoji Vrhovnega sodišča v takem primeru tovrstno ravnanje pomeni načrtno ustvarjanje okoliščin, pomembnih za odločanje o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito. Ali je tako ravnanje združljivo s prepovedjo zlorabe pravic kot splošnega načela evropskega prava tudi v okviru sistema mednarodne zaščite oziroma ali je treba tovrstno ravnanje spregledati in če ne, kakšni so pogoji za to, pa je predmet razlage evropskega prava mednarodne zaščite, kar lahko vzpostavlja podlago tudi za naslovitev predhodnega vprašanja SEU.

19. Ali se zaradi veroizpovedi izvaja preganjanje, v katerih primerih se ter na kakšen način (s katerimi dejanji), je stvar ugotavljanja dejanskega stanja v vsakem posamičnem primeru. To pomeni, da bi moralo biti tudi v obravnavanem primeru pred presojo, ali je utemeljen tožnikov strah pred dovolj resnim preganjanjem v izvorni državi, na podlagi objektivnih in subjektivnih dejavnikov, naštetih v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega. Pritožnica tega ni storila, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vendar Vrhovno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje meni, da pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje ni posledica napačne uporabe določb 30. in 23. člena ZMZ-1. Pritožnica je namreč presojala tožnikovo spremembo vere, do katere je prišlo v Sloveniji, vendar le njen subjektivni vidik in njegove posledice glede izražanja vere, spregledala pa objektivnega (simbolni pomen krstitve).

20. Ob taki ugotovitvi je utemeljen naslednji pritožničin očitek, in sicer da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti glavno obravnavo, ne pa ji vrniti zadeve v ponovno odločanje. O tem ima ZMZ izrecno določbo v prvem odstavku 75. člena (pritožnica se glede na prehodno določbo 125. člena ZMZ-1 nepravilno sklicuje na 71. člen ZMZ-1),7 ki upravnemu sodišču nalaga, da izvede glavno obravnavo, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. S to določbo se uresničuje zahteva iz tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU po podrobni in ex nunc presoji dejstev, vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU, s čimer se zagotavlja učinkovitost tožbe kot pravnega sredstva pred sodiščem. Še zlasti, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je treba za pravilno ugotovljeno dejansko stanje upoštevati tudi navedbe in dokaze, ki jih je tožnik izpostavil in priložil šele tožbi. Ker gre za elemente, ki se nanašajo na materialnopravno dejansko stanje, mora sodišče prve stopnje, če oceni, da so novote dovoljene, te pri odločanju o tožbi tudi upoštevati, med drugim tudi na način, opredeljen v 18. točki obrazložitve.

21. Ker je sodišče prve stopnje kršilo omenjeno določbo 75. člena ZMZ, je bilo treba pritožbi že iz tega razloga ugoditi, zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb. Izpodbijano sodbo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

1 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 3 Sodba v združenih zadevah Y in Z (C-71/11 in C-99/11) z dne 5. 9. 2012, točki 70 in 71. 4 Ibid., točki 78 in 79. 5 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017, I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017. 6 Ta določa, da brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki ji je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. 7 V skladu s 125. členom ZMZ-1 se v primeru, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo tega zakona, za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 - uradno prečiščeno besedilo, 98/11 - odl. US, 83/12, 111/13 in 114/13 - odl. US). V obravnavani zadevi je tožnik vložil prošnjo 8. 2. 2016, ZMZ-1 pa je začel veljati 24. 4. 2016.