13. 5. 2003

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. - B., odvetnica v Z., na seji senata dne 22. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 402/00 z dne 19. 4. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 910/99 z dne 29. 3. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 74/98 z dne 20. 1. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče je v sporu o skupnem premoženju pravdnih strank med drugim odločilo, da v skupno premoženje zakoncev ne spada stanovanjska hiša v Ljubljani, ker je bila dograjena še pred sklenitvijo zakonske zveze. Odločitev glede hiše je oprlo na stališče, da razmerja med pravdnima strankama pred sklenitvijo zakonske zveze (od leta 1967 do 1974) ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost, ker je ta institut uvedel šele Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR) leta 1977. Po oceni sodišča med strankama tudi ni obstajal dogovor o skupni gradnji, ki bi lahko bil temelj za pridobitev lastninske pravice na sporni hiši. Zato tožničina pomoč pri gradnji po oceni sodišča lahko pomeni le temelj za obligacijski zahtevek. Pritožba in revizija sta bili kot neutemeljeni zavrnjeni.

2.Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi in dopolnitvi zatrjuje, da ji je bil z eno od prejšnjih sodnih odločitev, ki jo je sodišče druge stopnje razveljavilo, na sporni hiši priznan delež 2/10. Z razveljavitvijo sodne odločitve druge stopnje naj bi ji sodišče kršilo načelo prepovedi reformatio in peius in s tem pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Kršitev te in drugih ustavnih pravic naj bi po mnenju pritožnice pomenil tudi zaključek sodišča, da stanovanjska hiša ne spada v skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, ker tega pravnega instituta takrat še ni bilo. Pritožnica meni, da bi moralo sodišče uporabiti načela in predpise, ki so veljali v času sojenja, in šteti stanovanjsko hišo kot del skupnega premoženja. Že zaradi ustavnega varstva zasebne lastnine sodišča po njeni oceni ne bi smela prezreti njenega plemenitenja toženčevega premoženja v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Vse to po njenem mnenju pomeni tudi kršitev načela pravne in socialne države (2. člen Ustave), 8. člena Ustave, načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do zakonske zveze in družine (53. člen Ustave) in 67. člena Ustave. Pritožnica navaja, da se sodišča niso opredelila do vseh njenih navedb in dokaznih predlogov. Tako naj sodišča ne bi upoštevala izjav prič in tožnice, da je gradila hišo s tožencem z namenom skupnega prebivanja in skupne prihodnosti. Sodišče po mnenju tožnice ni navedlo, zakaj pričam ne verjame. Meni, da sodišče v nasprotju z dokazi zaključuje, da je h gradnji prispeval le toženec. Izpodbijane sodne odločitve naj bi bile zato za pritožnico diskriminatorne, krivične in naj bi pomenile kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do poštenega sojenja (23. člen Ustave) ter kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali je bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč in da s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kršitve načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do poštenega sojenja (23. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave) ter pravice do zakonske zveze in družine (53. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Tudi očitek pritožnice, da sodbe nimajo razlogov o tem, zakaj sodišče tožnici ni priznalo stvarnopravnega deleža na stanovanjski hiši, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave, ne drži. Sodišča vseh treh stopenj so namreč obširno pojasnila, zakaj menijo, da sporna nepremičnina ni del skupnega premoženja razvezujočih se zakoncev in zakaj tožničin prispevek nima kvalitete stvarnopravnega vložka v stanovanjsko hišo. Pri tem so se opredelila do vseh dokaznih predlogov in navedb, pomembnih za odločitev. Prav tako je neutemeljen očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju, do katerega je prišlo zaradi razveljavitve prvotne sodbe, zaradi varstva pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ne bi smelo izdati za pritožnico manj ugodne sodbe, saj je do razveljavitve prišlo na pritožbo tožene stranke.

5.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. in 8. člen Ustave, katerih kršitev pritožnica uveljavlja, ne vsebujejo človekovih pravic ali temeljinih svoboščin, se nanje v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger