Jedro

Pritožbeno sodišče je razveljavilo prvostopno sodbo. Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je vložil za mladoletnega tožnika njegov zakoniti zastopnik. Zoper odločbo o zavrnitvi zahteve je vložil tožbo v svojem imenu zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je presojalo pogoje za dodelitev brezplačne pomoči za osebo, ki ni bila nosilec in se je postopka udeleževala oseba, ki ne more biti stranka v upravnem sporu. Zato bi moralo sodišče tožnika pozvati k popravi tožbe z navedbo prave stranke (29. člen ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 31.5.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo mlad. T.T. za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku, ki teče pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen objektivni oziroma stvarni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Namen ZBPP je namreč omogočati dostop do sodnega varstva, vendar po kriterijih, ki jih določa ta zakon. Tožena stranka je natančno povzela vsebino pravdnega spisa Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, iz katerega izhaja, da je zoper prosilca vložena tožba za ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Glede na naravo spora v tej pravdni zadevi sodišče soglaša s toženo stranko, da odločitev ne bo vplivala na tožnikov osebni in socialnoekonomski položaj, ter da se zaradi nje (ne glede na odločitev) ne bo znašel v življenjski stiski, kar pomeni, da v zadevi, za katero je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni podan zakonsko določen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. S pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na obstoj oziroma neobstoj služnosti poti, tožnik sodišča ni prepričal, da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialnoekonomski položaj in zato po njegovi presoji ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tožnik v pritožbi navaja, da stališče sodišča prve stopnje o tem, da zadeva zanj ni življenjskega pomena in da ni razumna, ni pravilno. Gre za spor za priznanje služnostne pravice poti, ki naj bi potekala preko njegovega dvorišča. O zadevi je že odločilo sodišče prve stopnje s sodbo, pri čemer je bila tožniku v tem sporu priznana služnost štiri metre širokega pasu po njegovem dvorišču. Meni, da je upravičen boriti se za svoje pravice, kar bo lahko storil le z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči. Zato predlaga ugoditev pritožbi in ugodno rešitev.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov tožene stranke je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči mladoletni T.T., ki ga je zastopal sedanji tožnik kot oče in zakoniti zastopnik. Iz teh spisov je tudi razvidno, da je mladoletni tožnik 100% invalid. Tožbo zoper sklep o zavrnitvi prošnje pa je vložil v svojem imenu zakoniti zastopnik, ne pa v imenu mladoletnega prosilca. Ker tožbe ni vložila prava stranka, bi moralo sodišče tožnika pozvati, naj tožbo popravi (29. člen ZUS) in nato (če bi tožnik sledil zahtevi sodišča) zadevo obravnavati z upoštevanjem okoliščin, ki se nanašajo na dejanskega prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Šele na tej podlagi bi bilo mogoče sprejeti odločitev, ali je obravnavana pravdna zadeva, kjer nastopa mladoletni T.T. kot toženec, pomembna za njegov osebni in socialnoekonomski položaj in ali je tožena stranka v celoti presodila, kakšne posledice bodo za prosilca nastale z zanj neugodno rešitvijo pravdne zadeve.

Ker se je postopka na prvi stopnji udeleževala oseba, ki ne more biti stranka v upravnem sporu je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.