Jedro

Ugotovljena dejanska podlaga je omogočila sklepanje, da je pok. M.G. ob podpisovanju pogodbe bila sicer fizično prizadeta zaradi možganske kapi (otežena možnost komuniciranja zaradi težav z govorom), da pa je psihično bila sposobna doumeti dogajanja v svoji okolici, predvsem pa je ob ustrezni predstavitvi bila sposobna, da se svobodno odloča in tudi izraža svojo voljo. Sporno pogodbo je torej sklenila kot poslovno sposobna oseba, (1. odstavek 56. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenila sedaj že pokojna starša tožnikov s tožencema dne 24.11.1983, neveljavna in neučinkovita - nična. Pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki so proti takšni sodbi vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Pokojna M.G. ob sklenitvi pogodbe ni bila sposobna izraziti svoje pogodbene volje. V tem obsegu glede odločilnih dejstev sodb nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti. Listinska dokumentacija izpričuje, da so v kritičnem času pri pokojnici obstojale hude motnje v komuniciranju. Zato ni mogoče pokloniti vere pričevanju priče D.B. Navedena priča je kot sodnica postopala v nasprotju z določbami zakona o dedovanju, ker je dopustila, da je toženka vodila roko pokojnice pri podpisovanju. Sicer pa tožeča stranka pogodbo napada kot enovito celoto, zaradi česar bi bilo mogoče delno ugoditi tožbenemu zahtevku, kolikor se nanaša na pokojno M.G., ne pa na pokojnega K.G. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pomanjkanje sodbenih razlogov o odločilnih dejstvih je gotovo pomanjkljivost, ki narekuje uporabo določbe 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP z obveznimi procesnimi posledicami. Vendar pa sklepa o obstoju takšne kršitve ni mogoče sprejeti na osnovi posplošene revizijske razlage, kakršna je v obravnavanem primeru, posebej še ob dejstvu, da graja v tej smeri posega v dokazno oceno izpovedi ključnih prič in na njej temelječo pravno presojo. Nestrinjanje z dokazno oceno (izpoved priče naj bi nasprotovala objektivno izkazanim motnjam komuniciranja s pokojno M.G.) predstavlja le drugačno oceno ugotovljenih dejstev. Pri tem pa vsebujeta sodbi nižjih sodišč potrebne razloge ne samo glede ocene izpovedi omenjene priče in drugih dokazov, temveč se izčrpno ukvarjata tudi z vprašanjem motenj v komuniciranju s pokojnico in navedeta dejstva, iz katerih sledi dejanska in pravna presoja o obstoju njene volje ob sklepanju sporne pogodbe. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče zato v pravdi ne najde, niti ne najde bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Ugotovljena dejanska podlaga je omogočila sklepanje, da je pok. M.G. ob podpisovanju pogodbe bila sicer fizično prizadeta zaradi možganske kapi (otežena možnost komuniciranja zaradi težav z govorom), da pa je psihično bila sposobna doumeti dogajanja v svoji okolici, predvsem pa je ob ustrezni predstavitvi bila sposobna, da se svobodno odloča in tudi izraža svojo voljo. Sporno pogodbo je torej sklenila kot poslovno sposobna oseba, (1. odstavek 56. člena ZOR). V tej smeri sprejeta in v sodbah nižjih sodišč ustrezno obrazložena dokazna ocena ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (prepoved revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - 3. odstavek 385. člena ZPP), pravna presoja o poslovni sposobnosti pa je nujna posledica te ocene.

V opisanem kontekstu je v reviziji posebej predstavljena vloga priče D.G., ki je kot sodnica po določbi 117. člena zakona o dedovanju overila podpise pogodbenih strank. Res je, da ni namen sodne overitve podpisov po navedeni določbi zakona o dedovanju le v tem, da sodnik pogodbenika vidi, temveč da med drugim ugotovi tudi njegovo pravo voljo. Ocena sodničine izpovedi pa je nižjima sodiščema omogočila prav to pozitivno sklepanje. Zmotne pravne presoje torej v izpodbijani sodbi tudi v tej smeri ni mogoče očitati. Pri tem je treba poudariti očitno protispisno revizijsko trditev, da je sodnica dopustila, da je pokojna pogodbo podpisala tako, da ji je bila vodena roka. Namesto podpisa, ki ga zaradi kapi ni mogla dati, je bil namreč pokojnici (ugotovitve nižjih sodišč) vzet prstni odtis.

Po povedanem pa je odveč razpravljati o vprašanju sklepčnosti tožbe zato, ker je pogodba v delu, ki se nanaša na pokojnega K.G., neizpodbijana.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker z odgovorom na revizijo niso bili zaznamovani.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).