Jedro

Če se razmere po sklenitvi preužitkarske pogodbe spremenijo, je potrebno presoditi, ali so spremembe resnično tako korenite, da je postalo skupno življenje nevzdržno in nadaljevanje pogodbenega razmerja ni mogoče. Pravni red se načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od preužitkarjevega dojemanja svojega trenutnega položaja. Zato je zmotno revidentovo stališče, da bi moralo sodišče pogodbo razvezati takoj, ko ugotovi le subjektivno neznosnost skupnega življenja. Pri presoji pravnega standarda neznosnosti skupnega življenja je namreč potrebno upoštevati, ali je stanje nevzdržno v objektivnem in subjektivnem smislu, ter pri tem ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera, zlasti razloge, ki so pripeljali do spremenjenih razmer med strankama, voljo in osebnostne lastnosti strank, ter pretehtati vse možnosti za razrešitev nastale konfliktne situ acije.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 27. 2. 2003 in z notarskim zapisom potrjena 17. 4. 2003. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine in zahtevek na izpraznitev nepremičnine, vl. št. 19, k.o. ...

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Meni, da je višje sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se ni opredelilo do pritožbene trditve, da je tožniku na podlagi pogodbe sicer zagotovljeno fizično preživetje, vendar pa je prizadeto njegovo duševno funkcioniranje. Tovrstne pogodbe se po prepričanju tožnika sklepajo zato, da bi si izročevalec zagotovil primerno oskrbo v starosti, ne le v smislu fizičnega preživetja, pač pa, da si zagotovi človeka vredno in spodobno življenje. Življenjska situacija prizadeva tožnikovo psihično funkcioniranje, toženec pa s svojim ravnanjem ne prispeva k izboljšanju razmer. Pri tem se tožnik sklicuje na pravico starejših do dostojnega in samostojnega življenja ter sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju (25. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah). Meni tudi, da je bilo z oceno, da odnosi med strankama niso taki, da bi povzročili neznosnost skupnega življenja, kršeno materialno pravo (drugi odstavek 561. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik neutemeljeno očita drugostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbene trditve, da mu je na podlagi pogodbe sicer zagotovljeno fizično preživetje, vendar pa je prizadeto njegovo duševno funkcioniranje. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Temu standardu je sodišče druge stopnje zadostilo, saj se je opredelilo do bistvenega vprašanja v tej pravdi, to je vprašanja, ali je medsebojno razmerje pravdnih strank tako omajano, da je postalo skupno življenje nevzdržno. Pri tem je soglašalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so razmere sicer res skaljene, vendar pa niso tako nevzdržne, da bi bilo potrebno pogodbo razvezati. Iz obrazložitve je razvidno, da je drugostopenjsko sodišče svoj zaključek gradilo tudi na osnovi ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da življenjska situacija ni tako obremenjujoča, da bi huje prizadela tožnikove duševne funkcije. Višje sodišče je tako možnost nadaljnje življenjske skupnosti pravdnih strank ocenilo ne le z vidika zadovoljevanja toženčevih fizioloških potreb, temveč je upoštevalo tudi vpliv take skupnosti na tožnikovo duševno počutje. Drugostopenjsko sodišče se je torej seznanilo s pritožbenimi ugovori in jih ni enostavno prezrlo.

7. Odločitvi nižjih sodišč ni mogoče očitati niti materialnopravnih pomanjkljivosti. Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju (A4), s katero se je tožnik kot preživljanec zavezal izročiti tožencu v last nepremičnine (kmetijo v izmeri 6,6 ha), toženec pa se je zavezal nuditi tožniku določene dajatve in storitve, med drugim tudi trajno in brezplačno pravico bivanja na kmetiji. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je bila med strankama dejansko sklenjena preužitkarska pogodba in ne pogodba o dosmrtnem preživljanju, saj je prišlo že v času tožnikovega življenja do prenosa lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet pogodbe (prvi odstavek 564. člen OZ). Pravilen je tudi zaključek, da niso podane okoliščine, ki bi terjale razvezo pogodbe med pravdnima strankama. Po 568. členu OZ lahko vsaka stranka zahteva razvezo pogodbe o preužitku, če pogodbenika živita skupaj in se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje nevzdržno, ali če druga stranka ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti. Res je, kar izpostavlja tožnik v reviziji, da se tovrstne pogodbe sklepajo praviloma zato, da si preužitkar zagotovi ekonomsko in socialno varnost v preostalem obdobju svojega življenja. Vendar pa je po drugi strani treba upoštevati, da gre za trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje, ki terja presojo interesov obeh pogodbenih strank. Posebno skrbna presoja se zahteva v primerih, ko se med strankama pogodbe oblikuje življenjska skupnost. Če se razmere po sklenitvi pogodbe spremenijo, je potrebno presoditi, ali so spremembe resnično tako korenite, da je postalo skupno življenje nevzdržno in nadaljevanje pogodbenega razmerja ni mogoče. Pravni red se načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od preužitkarjevega dojemanja svojega trenutnega položaja. Zato je zmotno revidentovo stališče, da bi moralo sodišče pogodbo razvezati takoj, ko ugotovi le subjektivno neznosnost skupnega življenja. Pri presoji pravnega standarda neznosnosti skupnega življenja je namreč potrebno upoštevati, ali je stanje nevzdržno v objektivnem in subjektivnem smislu, ter pri tem ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera, zlasti razloge, ki so pripeljali do spremenjenih razmer med strankama, voljo in osebnostne lastnosti strank, ter pretehtati vse možnosti za razrešitev nastale konfliktne situacije.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je do konfliktne situacije prišlo tako zaradi tožnika, ki želi imeti mir, biti sam na posestvu in zato nasprotuje toženčevemu gospodarjenju, kot tudi zaradi toženca, ki je premalo dovzeten in prilagodljiv do tožnikovega obnašanja in načina življenja. Pri iskanju vzroka za poslabšanje razmer sta sodišči večjo težo pripisali tožnikovemu doživljanju svojega trenutnega položaja, ki je posledica paranoidne osebnostne motnje. Tožnikove osebnostne karakteristike in proces staranja namreč ustvarjajo konflikten odnos med tožnikom in okolico, na spremenjene življenjske okoliščine se tožnik ne more ustrezno prilagoditi, s trdoglavostjo in izbruhi jeze postaja za okolico neprijeten in je tudi sam v stiski. Kljub temu da so tožnikova občutja ogroženosti in izkoriščenosti pristna, sta nižji sodišči, ob sklicevanju na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, presodili, da življenjska situacija vendarle ni tako obremenjujoča, da bi huje prizadela tožnikovo duševno funkcioniranje. Glede na takšne ugotovitve ter glede na to, da tožnik ni imel objektivno utemeljenega razloga za odklanjanje sicer pravilno ponujenih izpolnitev toženca, da je toženec ves čas pripravljen svoje obveznosti izpolnjevati, ter glede na to, da se je toženčeva družina tožnika že navadila, da je kmetija, na kateri prebivajo, sedaj vidno urejena, toženec zanjo vzorno skrbi, povečuje število živine v hlevu, ureja stanovanjsko hišo, tožnik pa je, odkar živi s toženčevo družino, urejen in izgleda bolje, tudi po presoji revizijskega sodišča ni podlage za razvezo pogodbe zaradi neznosnosti skupnega bivanja in zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Razveza pogodbe v takšnih okoliščinah ne bi bila ustrezna (sorazmerna) sankcija. Stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira pretežni razlog za poslabšanje odnosov, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe, bi nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter načelu sorazmernosti (2. člen Ustave Republike Slovenije), ki v takšnih situacijah terja milejšo sankcijo, to je sankcijo, ki kar najmanj prizadeva pogodbeno varovani interes nasprotne, pogodbi zveste stranke. Kot je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje, bi bilo nastalo situacijo ustrezneje reševati s prilagoditvijo pogodbe spremenjenim razmeram.

9. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker ni podana očitana postopkovna kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.