Jedro

Pri odločanju o odškodnini za podržavljeno premoženje je odločilno stanje premoženja ob podržavljenju, pri čemer se njegova sedanja vrednost po stanju ob podržavljenju izračuna po metodologiji, predpisani na podlagi ZDen. Ali je bila nepremičnina podržavljena kot kmetijsko ali kot stavbno zemljišče, se ugotavlja na podlagi različnih dokazil, pri čemer katastrska klasifikacija ne izključuje uporabe drugih dokazil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.12.2004, s katero je ta ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD), in odpravila delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 13.5.2003, ter ji zadevo vrnila v ponovno odločanje. Tožena stranka je ocenila, da status zemljišča ob podržavljenju, namreč ali gre za kmetijsko zemljišča ali za komunalno opremljeno stavbno zemljišče, ni bil ugotovljen in da je posledično lahko odškodnina, določena v obveznicah SOD, določena napačno.

Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo, ker je tudi samo menilo, da status zemljišč ob podržavljenju ni bil nedvoumno ugotovljen, od tega pa je odvisna višina odškodnine v postopku denacionalizacije. Soglašalo je tudi s stališčem tožene stranke glede načina ugotavljanja vrednosti kmetijskih zemljišč oziroma gozdov ter vrednosti stavbnih zemljišč. V tem delu se je v celoti sklicevalo na obrazložitev odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) Pojasnilo je tudi, katera dokazna sredstva se lahko za ugotovitev statusa zemljišč ob podržavljenju uporabijo.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je treba status obravnavanih zemljišč presojati po predvojnih predpisih, tedaj pa so bila ta zemljišča v zazidljivem območju Radenci. Na obeh sosednjih parcelah so stali večji objekti, parcele so bile opremljene z vodo, elektriko in povezane s cestnim omrežjem. Sklicuje se na izvedeniško mnenje z dne 23.12.2002, v katerem je status teh zemljišč podrobneje pojasnjen, mnenje pa sta, upoštevaje tedanje predpise in stanje, izdelala dipl. pravnik in urbanist. Obravnavana zemljišča so bila torej ob podržavljenju zazidljiva. Prvostopno sodišče pa ni zavzelo stališča do ključnih tožbenih navedb, torej do tega, ali se glede namembnosti zemljišč ob podržavljenju lahko uporabljajo predvojni predpisi. Sklicujeta se na načelo proste presoje dokazov. S svojimi dokazi sta dokazala, da gre za zazidljiva zemljišča. Če ustrezni dokumenti glede namembnosti zemljišč v arhivih niso ohranjeni, in če zemljiška knjiga ni ažurno vodila namembnosti zemljišč, pa to ne more biti v škodo stranke. Navodila tožene stranke prvostopnemu organu negirajo načelo proste presoje dokazov. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I342/93 z dne 15.12.1994 (Uradni list RS, št. 3/95), na katero se sklicujeta prvostopno sodišče in tožena stranka, se ne more razlagati tako, kot da bi omejila krog dokaznih sredstev. Predlagata, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v njuno korist oziroma, da se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Prizadeta in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, k temu še dodaja: Ker prvostopni upravni organ v svoji odločbi ni navedel, zakaj presoja, da so bila sporna zemljišča v času podržavljenja zazidljiva stavbna zemljišča, čeprav so se v zemljiškem katastru vodila kot kmetijske katastrske kulture, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek prvostopnemu organu. Pri tem je dala prvostopnemu organu tudi pravilne napotke, ki pa ne izključujejo uporabe drugih dokazov in ne omejujejo načela proste presoje dokazov. Ker torej prvostopna upravna odločba ni imela razlogov glede odločilnih dejstev, to je, zakaj in na podlagi katerih dokazov prvostopni organ šteje, da so bila sporna zemljišča v času podržavljenja zazidljiva, in temu primerno določena odškodnina, pri čemer se samo glede izračuna odškodnine sklicuje na izračun izvedenca, njene pravilnosti in zakonitosti tožena stranka niti ni mogla preveriti. Zato je ravnala pravilno in zakonito, ko je ugodila pritožbi SOD in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Pritožbeno sodišče pripominja še, da v primeru, če se v ponovljenem postopku ugotovi, da gre za vračanje stavbnih zemljišč, za odločanje o morebitni pritožbi ni pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, temveč Ministrstvo za okolje in prostor (3. točka 57. člena ZDen). Pritožbeno sodišče meni, da glede na to, da prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja zadeve, ni podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v upravnem sporu, posledično pa tudi ne pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje zadeve se bo ponovno ugotavljalo pred prvostopnim organom v upravnem postopku, pri čemer ni izključeno, da se dejansko stanje zemljišč ob podržavljenju ugotavlja po kriterijih iz predvojnih predpisov, ki so se uporabljali kot pravna pravila. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa bo moral prvostopni organ pravilno uporabiti tudi materialno pravo, to so zlasti določbe 44. člena ZDen.

Pritožbeno sodišče tudi meni da v obravnavanem primeru niso bile storjene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Prvostopno sodišče je namreč v izpodbijani sodbi odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene navedbe in dalo prvostopnemu upravnemu organu tudi napotke glede dokaznega postopka.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče je odločalo po ZUS-1 na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1.