Jedro

Glede na relativno mladost tožnice ob nezgodi (29 let) je sodišče prve stopnje premajhno pozornost posvetilo trajanju bolečin, ki jo bodo spremljale pretežni del življenja. Zato je bilo treba o tem delu odškodnino zvišati na zahtevano višino 10.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki II. izreka tako, da se dosojeni znesek odškodnine: „19.022,19 EUR“ zviša na: „21.641,29 EUR“, - v točki III. izreka tako, da se znesek: „10.400,00 EUR“ zniža na: „7.780,71 EUR“, - v točki IV. izreka tako, da se ta glasi: „Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.851,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 547,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (sklep pod točko I. izreka). S sodbo je toženi stranki naložilo plačilo 19.022,19 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2009 naprej (točka II). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 10.400,00 EUR s pripadki – točka III.). O stroških je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka IV. sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, tožena v obsodilnem delu. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Zavzemata se za ustrezno spremembo sodbe, podrejeno za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka graja ugotovljeni obseg poškodb. Poleg udarca v trebuh, zvina vratne in prsne hrbtenice in poškodbe desnega kolka je tožnica utrpela še zvin oziroma nabitje ledvene hrbtenice, poškodbo desnega sakroiliakalnega sklepa (med križnico in črevnico) ter udarnino v zadnjični (glutealni) predel. Po mnenju izvedenca je klinična slika in simptomatika potrjevala tudi nastanek periformnega sindroma. Vse te poškodbe in posledice so v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Sodišče je izhajalo iz zmotnega prepričanja, da so poškodbe in posledice manjše. Dejansko stanje je ugotovljeno nepopolno in v nasprotju z izvedeniškim mnenjem (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotne so dejanske ugotovitve o zmanjšani intenzivnosti in prenehanju bolečin po porodu. Bile so stalne od prometne nesreče do poroda in po njem. Spreminjala se je le intenziteta. Dosojeni znesek 8.000,00 EUR je prenizek, zvišati ga je treba na zahtevano višino 12.000,00 EUR. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (6.500,00 EUR) je spričo ugotovljenih trajnih posledic prenizka in bi morala biti dosojena v zahtevanem znesku (10.000,00 EUR). Pri stroških bi bilo treba upoštevati večji uspeh in večje stroške tožeče stranke, stroške obeh strank odmeriti, pobotati in toženi stranki skladno z običajno prakso naložiti v plačilo ugotovljeno razliko.

4. Tožena stranka kot pretirano graja dosojeno odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za strah je neutemeljena. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo med pravdo plačanega zneska 2.700,00 EUR kot odškodnino in 41,17 EUR za zakonske zamudne obresti oziroma valorizirane vrednosti v času sojenja (2.880,90 EUR). Tožeča stranka ni prerekala toženkinih navedb o nakazilu niti ugovarjala vloženemu dokazilu o valorizaciji. Gre za nesporna dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Sodišče bi jih moralo upoštevati pri odmeri odškodnine. V tem delu je obveznost izpolnjena in je prenehala. Izpodbija še dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo. Potni stroški so pretirani in brez dejanske podlage. Druga škoda ni dokazana.

5. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbi.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno ni materialno škodo, ki jo je kot sopotnica utrpela v prometni nesreči 13. 4. 2006, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke. Ta svoji pasivni legitimaciji in odgovornosti svojega zavarovanca ni nasprotovala. Sporna je bila le višina tožbenega zahtevka in vprašanje, ali so vse poškodbe, zlasti pa posledice, ki jih je zatrjevala tožnica, v zvezi z obravnavano prometno nesrečo. 8. Obseg ugotovljene škode (poškodb) pritožbeno izpodbija tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je obseg škode ugotovilo po skrbno izvedenem dokaznem postopku z izvedencem medicinske stroke. V razlogih sodbe ga je natančno in pravilno opisalo ter pojasnilo, zakaj in v katerem obsegu je sledilo izvedencu (razlogi v točkah 12 – 16 sodbe). V pisnem mnenju je podal mnenje, da je tožnica utrpela udarec v hrbet, zvin vratne in prsne hrbtenice. Dopustil je tudi možnost zvina oziroma nabitje ledvene hrbtenice. Vzroka za ugotovljene bolečine v križu, izžarevanje v desno in nogo in mravljinčenje nog ni mogel pojasniti, dokler (šele med pravdo in na njegovo pobudo) ni bila opravljena dodatna preiskava – MR mehkih delov hrbtenice. Glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo in dotlej opravljene preiskave je sprva kot možne vzroke za tožničine težave navajal prizadetost SIS na določenem segmentu. Na pripombe tožeče stranke je kot teoretično (a v običajni praksi redko videno komplikacijo) navajal tudi možnost poškodbe periformne mišice (zabrazgotinjenje v glutealnem predelu). Med pravdo opravljena dodatna preiskava pa je po njegovem mnenju pokazala, da gre omenjene tožničine težave in posledice pripisati v nesreči utrpeli poškodbi kolka in ne drugim vzrokom oziroma poškodbam, ki jih je kot možne omenjal v prvotnem mnenju. Pritožba se torej neutemeljeno opira na prvotne ugotovitve izvedenca. Sodišče je izvedenčevo mnenje z dopolnitvami in po zaslišanju na glavni obravnavi pravilno in celovito ocenilo. Pritožbeno sodišče sprejema njegove ugotovitve, da je tedaj 29-letna tožnica v škodnem dogodku utrpela udarec v trebuh, zvin vratne hrbtenice in zvin prsne hrbtenice ter poškodbo desnega kolka (poškodba vezi v sklepu in fragment – odtrganje dela kostnine – glavice kolka). Pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in absolutnih bistvenih kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljene.

9. Obe pravdni stranki grajata dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča. Deloma zmotno pa je uporabilo materialnopravna merila za odmero nepremoženjske škode iz 179. in 182. člena OZ.(2) Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

10. Dosojena odškodnina je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse prenizka. Ugotovljena poškodba vezi v sklepih in poškodba glavice kolka (odtrganje dela hrustanca skupaj s kostjo, izvedeniško mnenje list. št. 104) po Fischerjevi klasifikaciji sodi med srednje hude primere.(3) Zanje sodišča dosojajo od 2 do 92 povprečnin neto plač. Povprečna odškodnina znaša 24 povprečnih plač.(4) V konkretno primerljivem primeru je sodišče oškodovancu prisodilo npr. 23 povprečnih plač.(5) Dosojena odškodnina 15.700,00 EUR pa predstavlja le 15,7 povprečnih neto plač v RS v času sojenja.(6) Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera (subjektivno merilo) in upoštevaje primere iz sodne prakse(7) je prenizka tudi odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnine za skaženost (v tem delu je bil zahtevek zavrnjen) pritožnici ne izpodbijata. Pritožba tožene stranke glede odškodnine za strah pa je neutemeljena.

11. Od zahtevanih 3.800,00 EUR za strah je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo 1.200,00 EUR. Z njenim zaslišanjem se je zanesljivo prepričalo, da je utrpela intenziven strah ob nezgodi in dolgotrajen utemeljen strah za izid zdravljenja. V razlogih (točke 39 do 49 sodbe) je pravilno ni prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo drugačnemu mnenju izvedenca. Pritožbeno sodišče mu v celoti pritrjuje. Kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožene stranke. Enostransko se opirajo na tisti del izvedeniškega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo. Medicinska dokumentacjia, nenazadnje pa tudi mnenje izvedenca o poteku in trajanju zdravljenja, ki več let ni potrdilo vzroka tožničinih konstantnih težav, objektivno utemeljujejo tožničino izpovedbo o zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Dosojena odškodnina je glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu primerna in je ni treba zniževati.

12. Obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, je ugotovljen v točkah 19 do 38 sodbe. Tožnica se je poškodovala med nosečnostjo. Zaradi poškodbe je bil porod 30. 9. 2006 opravljen s carskim rezom in ne po naravni poti. Ne more biti dvoma, da so bile tudi zaradi te ugotovljene okoliščine bolečine, ki jih je trpela tožnica do poroda (skupaj 5,5 mesecev), intenzivne, saj jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje lahko lajšala le z najblažjimi analgetiki (Lekadol). Z zaslišanjem tožnice in izvedeniškim, mnenjem se je prepričalo, da je trpela intenzivne bolečine en mesec po poškodbi, da so se do poroda nekoliko umirile, po njem pa skoraj izginile. Vendar ni prezrlo ne izpovedbe tožnice ne izvedeniškega mnenja, da so se po porodu, takoj ko so se tožničine aktivnosti povečale, spet pojavile in okrepile. Trajale so vse do sojenja (štiri leta in pol) in ji bodo ostale do konca življenja (razlogi v točkah 25 do 27 sodbe). Sedanje bolečine je tožnica opisala kot konstantno zbadanje. Tudi izvedenec jih je opisal kot trajne bolečine, ki se po jakosti spreminjajo. Ob večjih fizičnih naporih lahko dosežejo tudi stopnjo hudih bolečin.

13. Glede na ugotovljeno prestano bolečinsko obdobje (5,5 mesecev pred porodom in štiri leta in pol po porodu), gotove bodoče bolečine različne intenzivnosti, ki jih bo tožeča stranka trpela pretežni del življenja (poškodovala se je pri 29-ih letih) ter upoštevaje v točkah 28 do 37 ugotovljene nevšečnosti, ki so spremljale več kot dve leti trajajoče zdravljenje (enodnevna hospitalizacija zaradi opazovanja po poškodbi, porod s carskim rezom, zgolj blagi analgetiki, nujna uporaba bergel, obsežna fizioterapija – 40-krat, masaže, opornica za vrat – 14 dni, številni pregledi pri specialistih – točka 29 sodbe – odvisnost od tuje nege in pomoči pri skrbi zase in pri opravljanju življenjskih aktivnosti v trajanju najmanj pol leta – točka 37), dosojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR ni previsoka, kot trdi tožena stranka. Deloma ima prav tožeča stranka, ki trdi, da je prenizka. Po mnenju pritožbenega sodišča je ugotovljenim okoliščinam na strani tožnice ob upoštevanju podobnih primerov primerna odškodnina 10.000,00 EUR. V tem obsegu je pritožbi tožnice ugodilo. V presežku (do zahtevane višine 12.000,00 EUR) je tudi njeno pritožbo zavrnilo. Sicer dolgotrajno zdravljenje kljub vsemu ni bilo povezano z daljšimi hospitalizacijami in (drugimi) operacijami. Od poroda naprej tožnica bolečine vendarle lažje prenaša, ker jih lahko blaži z analgetiki. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča zvišana odškodnina na 10.000,00 EUR primerna in zadostna.

14. Od vtoževanih 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožnici dosodilo 6.500,00 EUR. Ob ugotovljenih objektivnih posledicah in duševnih bolečinah, ki jih zaradi tega trpi, je tudi v tem delu odškodnina prenizka. Na podlagi dopolnjenega izvedeniškega mnenja (po že omenjeni med pravdo opravljeni dodatni preiskavi, ki je potrdila vzrok za tožničine težave in vzročno zvezo s škodnim dogodkom) je sodišče ugotovilo, da je tožničin desni kolk trajno prizadet. Stanje je dokončno. Pri vseh obremenitvah se pojavljajo bolečine. To tožnico vsakodnevno funkcionalno ovira pri izvajanju vseh aktivnosti, s katerimi se ukvarja. Pri delu na domači kmetiji in nedvomno tudi v gospodinjstvu ne zmore in ne opravlja več težjih del. Dela prilagaja svojim preostalim delovnim zmožnostim. Opravlja le lažja dela. Zanje porabi več časa, kot prej. Bistveno so se zmanjšale tudi njene zmožnosti za ukvarjanje s športom. Opustiti je morala pretežni del rekreativnih dejavnosti, ki so ji pred poškodbo nudile zadovoljstvo – tek, pohodništvo. V zmanjšani meri lahko le še kolesari. Glede na relativno mladost tožnice ob nezgodi (29 let) je sodišče prve stopnje premajhno pozornost posvetilo trajanju bolečin, ki jo bodo spremljale pretežni del življenja. Zato je bilo treba o tem delu odškodnino zvišati na zahtevano višino 10.000,00 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je torej delno ugodilo pritožbi tožeče stranke. Pritožbo tožene stranke glede višine odškodnine po posameznih vrstah škode pa je v celoti zavrnilo. Odločilo je, da znaša celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo 21.200,00 EUR (10.000,00 EUR za telesne bolečine, 1.200,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). V času sojenja je to predstavljalo približno 21 povprečnih neto plač v RS, kar je po presoji pritožbenega sodišča primerno umeščeno med primerljive primere v sodni praksi.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe tožene stranke o med pravdo že plačanem znesku odškodnine, češ da zatrjevanega nakazila ni dokazala s potrdilom o plačilu (točke 65 in 66 sodbe). Pritrditi je treba pritožbi tožene stranke, da je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo 214. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožeča stranka ni prerekala toženkinih trditev, da ji je plačala zanjo nesporni del odškodnine s pripadajočimi obrestmi in da se ni uprla njeni zahtevi po valorizaciji in upoštevanju valorziranega zneska pri dosojenem znesku. Dejstva, ki jih stranka ne prereka, štejejo za priznana. Priznanih dejstev zato ni treba dodatno dokazovati (214. člen ZPP). Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

17. Tožeča stranka ni nasprotovala opravljeni valorizaciji, ki jo je opravila tožena stranka, in jo predložila na zadnjem naroku. Tudi na pritožbo ni odgovorila. Zato je treba šteti, da se je z izbrano metodo valorizacije strinjala. Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi 214. člena ZPP ni materialnega prava pri odmeri odškodnine upoštevati, da je z delnim plačilom toženka delno izpolnila svojo obveznost. Ker tega ni storilo, te kršitve in napake pa je ob nespornih dejstvih lahko odpravilo sodišče druge stopnje, je dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo 21.200,00 EUR zmanjšalo za valorizirano vrednost že izplačanega dela odškodnine (2.880,90 EUR – valorizacija v prilogi B3). Tožena stranka je po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP) za nematerialno škodo tožnici dolžna plačati še 18.319,10 EUR, skupaj s pravilno dosojeno premoženjsko škodo (3.322,19 EUR) pa 21.641,29 EUR. Tožbeni zahtevek je zavrnjen za 7.780,71 EUR in ne za 10.400,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

18. Pritožba tožene stranke zoper odločitev o premoženjski škodi pa je neutemeljena. V tem delu je v celoti potrjena sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Dokazna ocena o opravljenih in potrebnih prevoznih stroških v zdravstvene ustanove temelji na pregledni specifikaciji tožnice. V dokaznem postopku je bila v celoti potrjena z medicinsko dokumentacijo in izvedencem. Enako velja za ostale stroške, ki jih je imela tožnica v zvezi z zdravljenjem. Izkazala jih je s predloženimi računi. Procesno gradivo je pravilno in popolno ocenjeno. Natančnim razlogom o ugotovljenih izdatkih ni treba ničesar dodati. Pavšalne pritožbene navedbe z ničemer ne omajejo dokazne ocene in odločitve, ki je pravilno oprta na prvi odstavek 174. člena OZ.

20. Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroške je sicer izpodbijala tudi tožnica in opozarjala, da je bila odločitev prvega sodišča sprejeta ob napačni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP, ker ni bil upoštevan delni uspeh pritožnikov v pravdi (njuni stroški in pobot).

21. Po spremenjeni odločitvi v pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 73 %, uspeh tožene pa 27 %. V tem razmerju sta upravičeno do povračila pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke so odmerjeni po stroškovniku na list. št. 125 in upoštevaje ZOdvT,(8) ki se uporablja v tem postopku. Obsegajo odvetniške stroške (za postopek, narok, materialne stroške in DDV) v višini 1.545,40 EUR, takso 167,00 EUR in izvedenine 434,00 EUR. Od skupnega zneska 2.550,40 EUR je tožeča stranka glede na svoj uspeh upravičena do povračila 1.861,79 EUR. Tožena stranke je priglasila kilometrino in administrativne stroške v skupni višini 37,39 EUR. Po uspehu je upravičena do zneska 10,09 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožnici 1.851,70 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP v zvezi s 378. člen OZ).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. členom istega zakona. Tudi s pritožbo sta delno uspeli obe pritožnici. Pritožbeni uspeh tožeče stranke je 73 %. Njeni na pritožbi priglašeni stroški so odmerjeni na 866,58 EUR (odvetniški stroški – 545,58 EUR, taksa – 321,00 EUR). Po pritožbenem uspehu je upravičena do povračila 632,60 EUR. Tožena stranka je na list. št. 152 priglasila le takso za pritožbo (567,00 EUR). Njen pritožbeni uspeh znaša 15 % in je upravičena do povračila 85,05 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 547,55 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 29/1999 s spremembami).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj: Jadek Pensa D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 16-17. Op. št. (4): Ibidem, stran 763. Op. št. (5): Primerjaj: VS RS II Ips 317/2009, baza NEGM: VS 002027. Op. št. (6): Januar 2013: 998,18 EUR, Ur. list RS, št. 27/2013. Op. št. (7): II Ips 317/2009. Op. št. (8): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. list RS, št. 67/08 s pp).