Jedro

Zastaranje kazenskega pregona se šteje posebej za vsako kaznivo dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 9.3.2006 pod točko I izreka spoznalo obtoženega E.B. za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo štirih let; plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Pod točko II izreka je sodišče iz razloga 3. točke 358. člena ZKP obtoženega A.A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; oškodovance pa je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega E.B. sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega E.B. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 6.11.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, ker je kršen zakon v vprašanju, ali je pregon zastaran v zvezi s pravno kvalifikacijo dejanja po drugem odstavku 217. člena KZ kot nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v zvezi s prvim odstavkom 111. člena KZ. V zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo zakon, ker kaznivega dejanja, ki ga je štelo kot nadaljevano kaznivo dejanje, ni obravnavalo kot enega kaznivega dejanja, ampak je enotno kriminalno dejavnost upoštevalo kot eno dejanje le v zvezi s pravno kvalifikacijo. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 274/2004 z dne 9.2.2006 v zahtevi navaja, da gre v konkretni zadevi za primer, ko glede na izrabo iste lažne lastnosti obdolženca v številnih povsem identičnih primerih v za tolikšno število ravnanj izredno kratkem in enotnem časovnem obdobju, ni mogoče govoriti o samostojnosti kaznivih dejanj. Vrhovnemu sodišču predlaga, da skladno z 426. členom ZKP ugotovi kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca.

3. Zahteva državnega tožilca je bila poslana v odgovor obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki pa nanjo nista odgovorila.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je že v svoji odločbi z dne 22.9.2005, opr. št. I Ips 99/2005 (objavljeni tudi v Zbirki sodnih odločb 1999 do 2007 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Kazenskega oddelka) ob zavrnitvi zahteve državnega tožilca za varstvo zakonitosti presodilo, da če so podane sestavine nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, se vrednosti iz posameznih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko škodo in se je storilec tega zavedal in hotel, da nastane takšna posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev; čas zastaranja pravice do kazenskega pregona v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja pa se šteje posebej in ločeno za vsako posamezno dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja; - da je enako stališče, da se zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi z dne 9.2.2006, opr. št. I Ips 274/2006, na del katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje tudi državni tožilec.

B-2

5. Višje sodišče v Mariboru je v razlogih izpodbijane sodbe, s katero je iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženca zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, pravilno presodilo, da je (še pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje) nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona zoper obtoženca. V razlogih sodbe je obrazložilo, da vsako od 35 dejanj zase, opisanih v sestavi nadaljevanega kaznivega dejanja v izreku sodbe, predstavlja kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, saj protipravna premoženjska korist pri vsakem od navedenih izvršitvenih dejanj ne dosega velike premoženjske koristi. Zato je glede na določbo 5. točke prvega odstavka 111. člena KZ veljavnega v času storitve dejanj (julij 1997) pravilno zaključilo, da je kazenski pregon za vsako obravnavano izvršitveno dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, zastaral v juliju 2003. 6. Neutemeljeno državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je pravna ocena višjega sodišča v izpodbijani sodbi, po kateri le za institut zastaranja sodišče upošteva blažjo pravno kvalifikacijo po temeljni obliki goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, za celoto pa pravilno pravno kvalifikacijo po drugem odstavku 217. člena KZ, nepravilna ter da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o samostojnih kaznivih dejanjih obtoženca, ker gre za izrabo iste lažne lastnosti obdolženca v številnih povsem identičnih primerih za tolikšno število ravnanj izredno kratkem in enotnem časovnem obdobju.

7. Vrhovno sodišče se je glede pravnega vprašanja zastaranja pri nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti problematizira državni tožilec, že opredelilo v svojih odločbah navedenih pod točko B-1 te sodbe in na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi v konkretni zadevi. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da je neutemeljeno sklicevanje državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti na del sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 274/2004. Državni tožilec je pri sklicevanju na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča povsem spregledal, da je sodišče tudi v navedeni zadevi presodilo, da se zastaranje kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja ter, da bi stališču (katerega tudi v konkretni zadevi zastopa državni tožilec), da zastaranje teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, bilo mogoče pritrditi samo v primeru, če je nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer vsako kaznivo dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, temveč le del kriminalne dejavnosti. Tega pa sodišče tudi v zadevi I Ips 274/2004, glede na opis dejanja, ni ugotovilo. Tudi v tej konkretni zadevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre glede na opis kriminalne dejavnosti obtoženca v izreku sodbe za situacijo, v kateri je obtoženec v inkriminiranem obdobju (od 10. do 27.7.1997) izvršil 35 posameznih kaznivih dejanj po prvem odstavku 217. člena KZ na škodo različnih oškodovancev (v nobenem izmed izvršitvenih dejanj protipravna premoženjska korist ne dosega velike premoženjske koristi), tedaj istovrstnih kaznivih dejanj, ki tvorijo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je bilo v obtožbi in sodbi glede na seštevek posameznih zneskov pravno opredeljeno kot kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ. C

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, ki jo je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal vrhovni državni tožilec, ni podana. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).