Jedro

Pojem „dobrega strokovnjaka“ je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Kadar sodišče za konkretizacijo standarda potrebuje vedenje o tipičnem ravnanju v določeni stroki, s katerim samo ne razpolaga, izvede dokaz z izvedencem te stroke.

Po presoji revizijskega sodišča predstavljata Pogodba in ZNVP okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa je šlo morda za zlorabo pravice in s tem za protipravno ravnanje.

Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami.

Upnik mora tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljati zaključka, da je v primeru, ko drugih kupcev ni in se upnik sam odloči za nakup, zastavljeno premoženje dolžan kupiti po ceni, ki je višja od tržne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 11.919,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti).

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,910.513,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici posledično naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. in III. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču druge ali prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

5. Tožnica je po izteku roka za vložitev revizije vložila dopolnitev revizije (1), v kateri je predložila izvid in izvedensko mnenje iz pravde VIII 4/2011, kjer kot pravdni stranki v zadevi, po oceni revidentke primerljivi po dejanskem in pravnem stanju, nastopata ista tožnica ter B., d. d., kot toženka. Navaja, da gre za „pomemben dokaz o vsebini materialnega prava“, ki ga ni mogla predložiti prej. Toženka je v odgovoru na dopolnitev revizije nasprotovala upoštevnosti tožničine vloge.

6. Ker Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poleg revizije in odgovora na revizijo ne predvideva nadaljnje izmenjave vlog med strankami, revizijsko sodišče vloge, vložene po izteku roka za vložitev revizije, ni upoštevalo. Tudi sicer pa predložitev izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano za potrebe drugega postopka, za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti relevantna, saj mnenje ne temelji na enakem dejanskem stanju (2). Nenazadnje pa toženki, ki ni sodelovala v postopku v zadevi VIII Pg 4/2011, ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornosti v zvezi z izdelavo predloženega izvedenskega mnenja. Tak dokaz zato ne more biti upošteven.

7. Iz podatkov poslovnega registra je razvidno, da se je toženka (na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 20. 5. 2015 in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2015/40319 z dne 5. 10. 2015) pripojila družbi A., d. d., kot prevzemni družbi. Zaradi izvedbe pripojitve je prenehala in bila izbrisana iz sodnega registra. Ker je A., d. d., univerzalna pravna naslednica toženke (šesti odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah) in ker so bila v revizijskem postopku vsa procesna dejanja opravljena, preden je prišlo do pravnega nasledstva, je revizijsko sodišče v tej zadevi odločilo kljub prekinitvi postopka (drugi odstavek 207. člena ZPP).

Dejanski in pravni okvir spora

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednja pravnorelevantna dejstva: - tožnica (kot kreditojemalka) in toženka (kot kreditodajalka) sta sklenili pogodbo o Pogodbo o kratkoročnem kreditu, št. 053659/8 z dne 15. 12. 2008 (v nadaljevanju Pogodbo), in dva dodatka k Pogodbi; - za zavarovanje vračila kredita sta (med drugim) ustanovili toženkino zastavno pravico na več delnicah v lasti tožnice, med njimi tudi na 276.000 delnicah Istrabenza, d. d. (v nadaljevanju ITBG), in na 7.107 delnicah Telekoma Slovenije, d. d. (v nadaljevanju TLSG); - 5. člen Pogodbe je med drugim določal, da je v primeru neporavnavnih obveznosti tožnice po kreditni pogodbi toženka upravičena zahtevati prodajo zastavljenih delnic po njihovi tržni oziroma borzni ceni ter izkupiček uporabiti za poplačilo zapadlih in neporavnanih obveznosti; - tožnica kredita do roka za vračilo, ki se je iztekel 18. 6. 2009, ni vrnila;

30. 7. 2009 se je nad tožnico začel postopek prisilne poravnave; - toženka je tožnico z dopisom z dne 10. 9. 2009 obvestila, da bo prodala zastavljene delnice, ter pričela z njihovo prodajo na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, pri čemer je 9. 2. 2010 vse dotlej še neprodane delnice (šlo je za vse delnice ITBG in TLSG) kupila sama z aplikacijskim poslom s svežnji po 164. členu Pravil Borze; - toženka je z izkupičkom delno zaprla svojo terjatev do tožnice.

9. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine zaradi zlorabe zastavne pravice ter ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka pri prodaji delnic (prepoznim pričetkom in neustreznim načinom prodaje). Z unovčenjem finančnega zavarovanja naj bi bil namreč dosežen prenizek izkupiček, da bi bilo mogoče zapreti celotno zapadlo terjatev, medtem ko bi potrditvah tožnice ob ustrezno skrbni prodaji moral ostati celo presežek, ki bi pripadel tožnici. Zaradi prepozne prodaje pa so se neupravičeno povečevale tudi zamudne obresti (3).

Razlogovanje sodišč nižjih stopenj

10. Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili protipravnosti ravnanja toženke. Ker je unovčenje sredstva zavarovanja obveznosti upnikova pravica in ne dolžnost, čas začetka prodaje delnic ne predstavlja kršitve kakršne koli obveznosti. Neunovčenje zavarovanja takoj ob zapadlosti terjatve tudi ne povzroči upniške zamude, zato ne preneha tek zamudnih obresti. Sama prodaja delnic pa je potekala v skladu z upravičenjem po Pogodbi in v skladu s 47. členom Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP), to je na organiziranem trgu vrednostnih papirjev in po doseženi borzni ceni, pri čemer veljavna zakonodaja in sodna praksa upniku nakupa zastavljenih delnic ne preprečujeta. Tudi sicer je bil Istrabenz, d. d., v tem času v postopku prisilne poravnave (4), zaradi česar večje količine njegovih delnic ni bilo mogoče prodati oziroma so dosegale le minimalno ceno. Zakon o finančnih zavarovanjih (v nadaljevanju ZFZ), na katerega se je sklicevala tožnica, se v obravnavanem sporu ne uporablja. Ker toženka ni kršila svojih obveznosti, sodišči nista izvedli dokaza z izvedencem za razjasnitev poštene vrednosti delnic v času prodaje.

Povzetek revizijskih navedb

11. Revidentka v bistvenem navaja, da: - je toženka ravnala v nasprotju s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka, kot ta izhaja iz splošnih načel obligacijskega prava, pravil stroke in običajev; - je toženka dosegla prenizek izkupiček od prodaje delnic (5), saj je neupravičeno odlašala s prodajo (čeprav naj bi bilo takojšnje unovčenje njena dolžnost, kajti po začetku prisilne poravnave nad tožnico bi se v vsakem primeru lahko poplačala le še iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice), ni izvedla podpornih aktivnosti za boljšo realizacijo zastavne pravice (oprave analiz, javne objave prodaje, aktivnega iskanja kupcev, oblikovanja konzorcija z ostalimi prodajalci istih delnic ipd.) in potencialnim kupcem ni dala realne možnosti nakupa; - je bil edini razlog za odlašanje prodaje (ob konstantnem padanju borzne cene delnic) doseči čim nižjo ceno, po kateri je toženka nazadnje sama kupila delnice (pri čemer naj bi bila seznanjena s poročilom družbe C., iz katerega je izhajala višja, poštena vrednost delnic ITBG (6)); - je toženka zaradi neunovčenja zavarovanja ob zapadlosti terjatve prišla v upniško zamudo, zaradi česar je neupravičeno še naprej zaračunavala zamudne obresti; - naj bi zavarovanje predstavljalo alternativno obliko izpolnitve temeljne obveznosti dolžnika; - je v primeru, ko predmet zastave pridobi upnik sam, potrebno večje varstvo dolžnika in je dopustna prodaja oziroma nakup predmeta po nižji ceni šele, če ni mogoč nakup po pošteni vrednosti; - toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala razbremenitve lastne odškodninske odgovornosti; - se sodišči nižjih stopenj nista opredelili ali pa sta se nejasno opredelili do (pri)tožbenih navedb (glede zlorabe pravic, opustitev s strani toženke, odločbe VSL I Cpg 1107/2001 z dne 11. 12. 2001, uporabljivosti ZFZ, nemške sodne prakse in seznanjenosti s poročilom družbe C.); - bi za napolnitev vsebine standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka moral biti izveden dokaz z izvedencem.

12. Sklicuje se na mnenja borznih strokovnjakov, predpravdno mnenje izvedenke D. D. , odločitev Vrhovnega sodišča Zvezne Republike Nemčije z dne 9. 1. 1997, odločbo Ustavnega sodišča U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 ter na številne odločbe Vrhovnega sodišča in višjih sodišč.

Presoja utemeljenosti revizije O kršitvah določb pravdnega postopka

13. Tožnica je v postopku predlagala postavitev izvedenca, ki naj bi pojasnil, kakšen naj bi bil v dani situaciji skrben način prodaje delnic in ob tem doseženi izkupiček. Pojem „dobrega strokovnjaka“ je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Kadar sodišče za konkretizacijo standarda potrebuje vedenje o tipičnem ravnanju v določeni stroki, s katerim samo ne razpolaga, izvede dokaz z izvedencem te stroke. Takšno postopanje sodišča prve stopnje bi bilo načeloma pričakovano tudi v obravnavanem primeru, saj tožnica izvedenca ni predlagala zgolj v zvezi z razjasnitvijo poštene vrednosti delnic (s tako obrazložitvijo je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza zavrnilo), temveč tudi v zvezi s skrbnim načinom prodaje. Kljub temu pa, upoštevaje okoliščine konkretnega primera in trditveno podlago tožnice v zvezi s skrbnim načinom prodaje, po oceni revizijskega sodišča neizvedba dokaza z izvedencem ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (predvsem v 22. - 25. točki obrazložitve te sodbe), je bilo na skrbnost ravnanja toženke v zvezi s časovnim trenutkom prodaje mogoče sklepati tudi z znanji, s katerimi razpolaga sodišče samo, medtem ko glede (ne)skrbnosti njenega ravnanja v zvezi načinom prodaje (v relevantnem delu) že iz trditvene podlage ne izhaja vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem in domnevno nastalo škodo.

14. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se je zadosti opredelilo do odločilnih dejstev. Zgolj zato, ker revidentka šteje za odločilna druga dejstva kot sodišči nižjih stopenj ali ker si drugače interpretira materialno pravo, namreč še ni podana procesna kršitev. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, katera dejstva je sodišče druge stopnje štelo za odločilna; posredno pa tudi, zakaj nekaterih dejstev ni obravnavalo kot takšnih (več o tem v nadaljevanju). Sodišče se je opredelilo tako do odločbe VSL I Cpg 1107/2001 z dne 11. 12. 2001 kot do odločbe Ustavnega sodišča U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004. Ni pa se mu bilo treba (posebej) opredeljevati do stališč nemške sodne prakse (konkretno sodbe Vrhovnega sodišča Zvezne Republike Nemčije z dne 9. 1. 1997), ki slovenskih sodišč pri odločanju sicer v ničemer ne zavezujejo, še zlasti, ker stališče sodišča druge stopnje do spornega materialnopravnega vprašanja izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve njegove sodbe. Tudi sicer pa iz omenjene sodbe (revidentka je ni predložila v celoti, temveč le njen krajši odlomek) ni mogoče razbrati okoliščin dejanskega stanja, na podlagi katerih je nemško sodišče odločalo in na podlagi katerih bi bilo zadevo mogoče primerjati s tu obravnavano zadevo.

O zmotni uporabi materialnega prava

15. Poglavitno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je toženka z izbiro časovnega trenutka in načina prodaje zastavljenih delnic ITBG ravnala protipravno ter ali je s tem tožnici povzročila škodo. Obstoj morebitnih razbremenilnih razlogov se ugotavlja šele, ko so izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Revidentka zato neutemeljeno ponavlja, da toženka ni zatrjevala in izkazala obstoja razbremenitvenih razlogov, saj je tožnica tista, ki je bila najprej dolžna izkazati obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti. Pri tem pa sta se obe sodišči nižjih stopenj postavili na stališče, da ni izkazala niti protipravnosti toženkinega ravnanja. Skrbnost toženkinega ravnanja pri prodaji delnic tako ni bila presojana v okviru razbremenitve odškodninske odgovornosti toženke, temveč v okviru obstoja protipravnosti njenega ravnanja.

16. Pri poslovni odškodninski odgovornosti se protipravnost ravnanja kaže v neizpolnitvi ali nepravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti. Pogodba je določala, da je v primeru neporavnavnih obveznosti tožnice toženka upravičena zahtevati prodajo zastavljenih delnic po njihovi tržni oziroma borzni ceni. Toženka je tako tudi ravnala in pri tem upoštevala tudi ZNVP, ki v prvem odstavku 47. člena določa: „Kadar dolžnik ob zapadlosti ne poravna terjatve, zavarovane z zastavo vrednostnega papirja, s katerim se trguje na organiziranem trgu, lahko zastavni upnik proda zastavljeni vrednostni papir na organiziranem trgu po osmih dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika, pa tudi zastavitelja, če to ni ista oseba, da bo tako ravnal.“

17. Revizija ne problematizira stališča, da ZFZ v konkretnem primeru ni bil upošteven. Revidentka sicer meni, da so si razlogi izpodbijane sodbe o tem, da ne pride v poštev niti neposredna uporaba Direktive 2002/47/ES (ki jo je implementiral ZFZ), med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je namreč zapisalo, da je njena neposredna uporaba (s horizontalnim neposrednim učinkom) izjemoma mogoča, če gre za razmerje med posameznikom in pravno osebo v javni lasti. Revidentka pri tem navaja, da iz javnih evidenc (letnih poročil na AJPES) izhaja prav to, da je toženka pravna oseba v delni javni lasti. Vendar pa je zmotno revizijsko stališče, da gre pri podatkih iz letnih poročil podjetij za take javne podatke, ki jih je po uradni dolžnosti dolžno poznati in preverjati tudi sodišče. 18. Pravilno je sicer revizijsko stališče, da je pomembna tudi skrbnost ravnanja toženke, vendar pa to ne pomeni, da toženka pri realizaciji zastavne pravice ni bila dolžna ostati v okviru pogodbenih in zakonskih določb. Po presoji revizijskega sodišča predstavljata Pogodba in ZNVP okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa je šlo morda za zlorabo pravice in s tem za protipravno ravnanje.

19. Napačno je revizijsko izhodišče, da je bila toženka takoj ob zapadlosti terjatve oziroma najkasneje ob začetku prisilne poravnave nad tožnico dolžna unovčiti zavarovanje in da je, ker ni tako ravnala, prišla celo v upniško zamudo. Zavarovanje z zastavno pravico pomeni pravico in ne dolžnosti zastavnega upnika, da se v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo obveznosti poplača iz vrednosti zastavljene stvari. Tudi ločitvena pravica v postopkih insolventnosti je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika.(7) Po potrditvi prisilne poravnave mora dolžnik zapadle obveznosti ločitvenim upnikom plačevati iz vseh svojih sredstev in ne le iz vrednosti stvari, dane v zavarovanje.(8) Ohranitev premoženja, ki je dano v zavarovanje, je dolžniku praviloma v interesu, še zlasti, če gre za substrat njegove poslovne dejavnosti in je od njega odvisno tudi njegovo nadaljnje (uspešno) poslovanje. Zato je zgrešeno stališče, da je zaradi neunovčenja zavarovanja nastopila upniška zamuda. Upnik namreč pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Izpolnitev pa v obravnavanem primeru ni bila niti ponujena. Drugačna bi lahko bila situacija, ko bi dolžnik ocenil, da mu je bolj v interesu takojšnje poplačilo upnika iz zastavljenega premoženja kot pa ohranitev tega premoženja, in bi upnika tudi pozval k unovčenju zavarovanja. Vendar pa v postopku kaj takega ni bilo ugotovljeno.

20. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da predstavlja zavarovanje alternativno obliko izpolnitve temeljne obveznosti dolžnika. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti (prvi odstavek 282. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pri zavarovanju pa se zgolj zavaruje riziko neizpolnitve obveznosti. Ne gre torej za alternativno obveznost, torej za obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člena OZ).

21. Možnost izvensodne prodaje zastavljenega premoženja je za upnike zanimiva zato, ker je unovčevanje zavarovanj v sodnih postopkih za upnike drago in zamudno. Upnik je pri izvensodnem unovčenju zavarovanj omejen z zakonskimi določbami (pri čemer se formalnosti čedalje bolj opuščajo(9) ) in morebitnimi pogodbenimi dogovori, pri čemer pa mora ravnati kot dober strokovnjak. Pritrditi velja že večkrat povzetemu stališču, da „najugodnejša unovčitev zavarovanja“ ne pomeni vedno le najvišjega možnega izkupička oziroma dosežene cene. Če ima upnik interes za hitro poplačilo, je treba upoštevati tudi tak interes. Ravno tako je treba upoštevati druge okoliščine konkretnega primera in informacije, ki jih ima upnik, ko se odloča o tem, ali bo premoženje sploh prodal, ter o načinu in časovnem trenutku prodaje. Še zlasti to velja za finančne instrumente, kot so delnice, katerih tržna cena niha. Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami. Enako velja za izbrani način realizacije zavarovanja.

22. Sodišče prve stopnje, na čigar razloge se sklicuje tudi sodišče druge stopnje, je kot relevantno okoliščino opredelilo zlasti insolventnost izdajateljice delnic ITBG (Istrabenz, d. d.), kar naj bi narekovalo čakanje s prodajo, saj v situaciji, ko družbi grozi stečaj (in s tem popolno razvrednotenje njenih delnic), prodaja delnic ni mogoča ali pa je mogoča zgolj po minimalni ceni. Tak zaključek je utemeljen. Morebitna odprava insolventnosti Istrabenza, d. d., bi pomenila, da bi se sploh pojavili zainteresirani kupci (ob grožnji neuspešnega postopka prisilne poravnave in morebitnega začetka stečajnega postopka interesa za nakup namreč ni pričakovati) in da bi se morda celo povečala vrednost zastavljenih delnic, posledično pa bi bil z njihovo prodajo dosežen višji izkupiček. Ob tem revizijsko sodišče dodaja, da je pomembno okoliščino (kar se tiče prodaje tako delnic ITBG kot tudi delnic TLSG) predstavljala tudi insolventnost tožnice same. Tudi tu je čakanje na morebitno odpravo njene insolventnosti za toženko pomenilo možnost, da sčasoma dobi plačano svojo celotno terjatev brez realizacije zavarovanja (kar bi bilo tudi v interesu tožnice kot zastaviteljice). Pojasniti je treba še, da dejstvo, da je toženka v postopku prisilne poravnave nad tožnico svojo terjatev prijavila kot zavarovano, še ne pomeni per se, da je štela, da vrednost delnic zadošča za njeno celotno poplačilo, kot zmotno meni revidentka. Če njihova vrednost ob unovčenju zavarovanja ne bi zadoščala za poplačilo (kar se je kasneje tudi izkazalo), bi se preostanek terjatve pač obravnaval kot navadna terjatev in bi bil podvržen pogojem potrjene prisilne poravnave.

23. Takega zaključka ne morejo omajati niti revizijske navedbe o špekulativnih namenih toženke za lastni nakup delnic po čim nižji ceni, da bi jih kasneje lahko z dobičkom prodala naprej, hkrati pa obdržala del terjatve do tožnice. Po oceni revizijskega sodišča bi bilo tako postopanje protipravno, v kolikor bi toženka izsilila nakup po nizki ceni, ki sicer ne bi odražala realne vrednosti delnice, in delnice nato takoj z dobičkom prodala ter na ta način izigrala tožnico. Česa takega pa revidentka ni z ničimer izkazala. Na to ne kažejo niti njene navedbe v zvezi z domnevno seznanjenostjo toženko s poročilom C., iz katerega naj bi izhajala „poštena“ vrednost delnic ITBG, ki naj bi bila mnogo višja od njihove borzne cene. Že sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem pojasnilo, da se je omenjeno poročilo nanašalo na koncept prestrukturiranja Istrabenza, d. d., ki nazadnje sploh ni bil sprejet, kar kaže na njegovo nerealnost in neizvedljivost. 24. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki v smeri neprimernega načina prodaje delnic. Kot je bilo že obrazloženo, je toženki pogodba narekovala prodajo zastavljenih delnic po tržni oziroma borzni ceni, ZNVP pa je narekoval njihovo prodajo na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. V tem okviru je treba presojati tudi skrbnost njenega ravnanja. Toženka se ni mogla poslužiti kakršnega koli načina prodaje delnic.

25. Načeloma bi bilo mogoče pritrditi stališču revidentke, da bi bilo v okviru konkretno izvedenega načina prodaje in v siceršnjih okoliščinah konkretnega primera pričakovano, da se ugotovi, ali je bila toženka dolžna izvesti pričakovane podporne aktivnosti pri prodaji delnic, ki jih izpostavlja revidentka (opravo analiz, javno objavo namena prodaje, povezovanje z drugimi prodajalkami istih delnic, daljši čas naloga za prodajo v borznem sistemu), ter ali je njihova neizvedba imela vpliv na doseženo ceno delnic in s tem na vtoževano škodo. Vendar pa tožnica ni konkretizirala dejstev, ki bi utemeljevala vzročno zvezo med opustitvijo zatrjevanih dolžnih aktivnosti ter nastalo škodo. Odškodninska odgovornost ob odsotnosti vzročne zveze namreč kljub morebitnemu protipravnemu ravnanju ni podana. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da bi v primeru izvedbe vseh teh aktivnosti toženka delnice prodala po višji ceni, ne zadostuje (posledično gre tudi pri oceni višine škode zgolj za hipotetični scenarij). Tožnica bi morala konkretneje navesti, ali je sploh obstajal interes drugih prodajalcev delnic za povezovanje (ne le, da so drugi prodajalci delnic obstajali); predvsem pa, ali je (upoštevaje dejstvo, da grožnja stečaja negativno vpliva na borzni trend delnic insolventnega podjetja) sploh obstajal interes morebitnih kupcev za nakup večjega paketa delnic oziroma za nakup po višji ceni, in če, po kakšni. Enako velja za navedbe, da toženka z zgolj nekajurnim razmakom med nalogom za prodajo in lastnim nakupom tretjim kupcem ni de facto omogočila nakupa. Tudi tu gre namreč za vprašanje, ali je interes takih kupcev sploh obstajal. 26. Revidentka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004, v nasprotju s stališči katerega naj bi pri prodaji delnic ravnala toženka. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče pri presoji skladnost Zakona o izvršbi in zavarovanju z Ustavo v zvezi z ureditvijo prodaje nepremičnine v izvršbi zavzelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v lastninsko pravico dolžnika, kadar zakon omogoča, da je (na dražbi) kupec nepremičnine upnik sam in je kupnina lahko tudi za polovico nižja od ugotovljene (tržne) vrednosti nepremičnine, hkrati pa ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za položaj, kakršne v svoji odločbi opisuje Ustavno sodišče, kar je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje. Toženka je namreč delnice kupila prav po njihovi tržni vrednosti, torej po vrednosti, po kateri so kotirale na borzi, in ne po nižji vrednosti. Pri tem situacije, ko je trg (vrednostnih papirjev) dlje časa nelikviden, tudi ni mogoče primerjati s situacijo, ko na posamezni dražbi ni kupca za zastavljeno premoženje.

27. Pritrditi je sicer treba revidentkinemu izhodišču, da mora upnik tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljati zaključka, da je v primeru, ko drugih kupcev ni in se upnik sam odloči za nakup, zastavljeno premoženje dolžan kupiti po ceni, ki je višja od tržne. Revidentka pa, kot je bilo obrazloženo, tudi ni uspela izkazati, da je toženka ravnala neskrbno ali da je bila tržna cena, dosežena v konkretnem primeru, umetno zmanipulirana, da torej ni šlo za pošteno ceno. Pa tudi sicer - v luči okoliščine, da je smisel izvensodne prodaje zastavljenega premoženja poceniti in pospešiti postopek unovčenja zavarovanja - od zastavnega upnika ni mogoče zahtevati, da pred prodajo delnic vedno izvede in plača še dodatne cenitve njihove vrednosti.

Odločitev o reviziji

28. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

29. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 11.919,40 EUR (9.750,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 2.149,40 EUR za 22% DDV).

(1) T a se je iztekel 9. 4. 2014, d opolnitev revizije pa je sodišče prejelo 12. 3. 2015. (2) Sodišče v vsakem posameznem primeru sodi upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera.

(3) V toževana odškodnina predstavlja seštevek razlike med zapadlimi obveznostmi tožnice in izkupičkom, ki bi ga po tožničinih izračunih toženka lahko iztržila ob skrbnem ravnanju (torej presežka od izkupička, ki bi po poravnavi obveznosti pripadel tožnici), ter domnevno neupravičeno obračunanih zamudnih obresti (to je obresti, ki so bile obračunavane od „ustreznega“ trenutka prodaje do dejanskega trenutka prodaje delnic).

(4) Istrabenz, d. d., je bil 8. 7. 2009 v postopku prisilne poravnave, ki je bila potrjena 21. 1. 2010. sklep z dne 21. 1. 2010 je bil nadomeščen s sklepom z dne 12. 2. 2010; pravnomočnost pa je nastopila 3. 3. 2010. (5) P o določilu same pogodbe naj bi bilo za čas trajanja posojilne pogodbe razmerje med vrednostjo zavarovane terjatve in zavarovanja vsaj 1 : 1,4. tudi v postopku prisilne poravnave naj bi toženka prijavila svojo terjatev kot v celoti zavarovano, ker naj bi po mnenju tožnice štela, da je vrednost delnic zadostna.

(6) Revidentka navaja, da toženka ni predložila poročila C., zaradi česar naj bi se v skladu z 227. členom ZPP štelo, da je to dejstvo dokazano.

(7) Glej sklep VS RS III 75/2016 z dne 11. 8. 2016, 19. točka obrazložitve.

(8) Prav tam.

(9) ZFZ primerjavi z ZNVP določa zgolj, da mora upnik finančni instrument prodati na primeren način kot dober strokovnjak glede na razmere na finančnem trgu (5. člen ZFZ).