Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, tj. o utemeljenem sumu, da je podan osumljenčev naklep.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zoper osumljenega R. J. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat istega sodišča je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Zagovornik uveljavlja, da sklep o odreditvi pripora nima razlogov, ki bi kazali na utemeljenost suma glede subjektivnih znakov osumljencu očitanih dejanj. Obrazloženo je le, da je osumljenec po navodilih N. Ć. tajnemu delavcu izročil kuverto z denarjem, ob tem pa ni jasno, kakšna naj bi ta navodila bila, na kakšen način naj bi bila dana oziroma ali so vsebovala informacije, iz katerih bi osumljeni R. J. lahko razbral, da počne karkoli kaznivega ali celo da sodeluje v združbi, ki naj bi se ukvarjala z organizacijo prevoza prepovedane droge. Po stališču zagovornika tako v sklepu o odreditvi pripora ni obrazložena zavest osumljenega, da sodeluje pri kaznivem dejanju, še manj, da sodeluje kot član hudodelske združbe. Opozarja pa tudi, da se osumljencu ne očita nobeno izvršitveno ravnanje iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, temveč največ pripravljalno dejanje. Po stališču zagovornika tudi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj osumljenec velja za nekaznovanega, očita pa se mu le eno izvršitveno ravnanje, ki je znotraj celotnega delovanja hudodelske združbe povsem nepomembno.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedla, da ima sklep o odreditvi pripora konkretne razloge glede obstoja utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, prav tako pa tudi glede obstoja ponovitvene nevarnosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri argumentih, ki jih je podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. V sklepu o odreditvi pripora se osumljenemu R. J. očita, da je kot član hudodelske združbe storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1, in sicer s tem, da je nastopal kot izvajalec navodil N. Ć. v istih časovnih in krajevnih okoliščinah ter na način, ki izhajajo iz očitka Ž. B. Slednjemu se očita, da je »nastopal kot izvajalec navodil neugotovljene osebe z vzdevkom „X“ oziroma „Y“ in se dne 7. 9. 2014 v Zagrebu sestal s S. M. in N. Ć. ter se z njima dogovoril, da mu bosta zagotovila jadrnico za prevoz kokaina na njim znani lokaciji in da bosta za njega izven Evrope kupila jadrnico s katero so potem nameravali tihotapiti kokain iz južne Amerike v Evropo, po navedenem srečanju pa je N. Ć. pričel, s pomočjo Z. Ž., z novačenjem takrat še vira - sedaj tajnega delavca, da bi izvedel transport kokaina iz južne Amerike v Evropo in ga prosil, če lahko v imenu N. Ć., izven Evrope kupi primerno jadrnico, dne 5. 5. 2015 med 13.55 in 14.05 uro, pa se je »Ž. B. srečal z R. J. na bencinskem servisu OMW na naslovu Spodnje Dobrenje 41/a v Pesnici ter mu predal 3150 € z namenom, da po navodilu N. Ć. denar, namenjen za plačilo letalskih kart za tajnega delavca na relaciji Fortaleza – Benetke – Fortaleza ter za stroške goriva in hrane, kar bo tajni delavec v Braziliji še moral nakupiti pred izplutjem, preda tajnemu delavcu, kar je R. J. istega dne popoldan v Ljubljani tudi storil.«

6. Zagovornik v zahtevi pravilno opozarja, da v sklepu o odreditvi pripora ni navedena nobena komunikacija med člani združbe in osumljenim J. ter tudi noben drug dokaz, iz katerega bi izhajalo, da se je osumljeni J. združil z ostalimi osumljenimi zaradi izvrševanja kaznivih dejanj oziroma da je očitano ravnanje izvršil kot član hudodelske družbe. Na članstvo osumljenca v hudodelski združbi tudi ni mogoče sklepati na podlagi števila ravnanj, ki naj bi jih osumljeni storil v povezavi z ostalimi člani združbe, saj se osumljenemu J. očita zgolj eno ravnanje.

7. Utemeljen je tudi očitek zagovornika, da izpodbijani sklep nima razlogov niti o osumljenčevem odnosu do očitanega kaznivega dejanja. V sklepu je obrazloženo le očitano ravnanje osumljenca v objektivnem smislu, tj. da naj bi od Ž. B. v Pesnici prevzel denar, ki naj bi ga kasneje v Ljubljani predal tajnemu delavcu. Ni pa navedena niti ena okoliščina, ki bi utemeljevala osumljenčevo krivdo. Ob tem je treba opozoriti, da osumljenec z očitanim ravnanjem ni izpolnil objektivnih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, saj se osumljencu ne očita, da bi prepovedano drogo proizvajal, predeloval, prodajal ali ponujal naprodaj ali zaradi prodaje kupoval, hranil, prenašal ali posredoval pri prodaji ali nakupu ali drogo kako drugače neupravičeno dajal v promet. Ravnanje, ki se očita osumljencu, v večini primerov tudi ne bo predstavljalo odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (oziroma sostorilstva v širšem smislu po drugem odstavku 20. člena KZ-1), temveč pomoč k temu kaznivemu dejanju (38. člen KZ-1). Pomoč pa je kazniva le, če je storjena naklepno, torej če se pomočnik zaveda kaznivega dejanja, ki ga izvršuje ali bo izvršil storilec, ter če storilcu s svojim ravnanjem tudi hoče oziroma vsaj privoli pomagati. V obravnavanem primeru iz razlogov sklepa ne izhaja, da bi osumljenec vedel oziroma dopuščal možnost, da je denar, ki ga je prevzel in predal tajnemu delavcu, namenjen za izvršitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter da je pri izvršitvi tega dejanja hotel pomagati oziroma v to vsaj privolil. V izpodbijanem sklepu ni navedena niti ena okoliščina, ki bi na ravni utemeljenega suma omogočala sklepanje, da se je osumljenec v trenutku, ko je tajnemu delavcu izročil denar, zavedal nameravanega kaznivega dejanja. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, tj. o utemeljenem sumu, da je podan osumljenčev naklep, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pravilno pa je tudi stališče zagovornika, da - četudi bi bil osumljenčev naklep do kaznivega dejanja izkazan - okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, ne bi zadoščale za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zagovornik utemeljeno opozarja, da bi morala biti obsodba po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 85835/2010 z dne 11. 2. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 85835/2010 z dne 14. 6. 2011 iz kazenske evidence izbrisana in je sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti v tej zadevi ne bi smelo upoštevati (prvi odstavek 82. člena KZ-1), čemur je implicitno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Drži tudi, da je sodišče sklep o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti neutemeljeno gradilo na ugotovitvi, da naj bi bil osumljeni član hudodelske združbe ter da naj bi imel v tej združbi pomembno vlogo, saj sodišče glede osumljenčevega članstva v združbi ni navedlo nobenih razlogov. Ostale okoliščine primera, in sicer dejstvo, da je kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1 hudo kaznivo dejanje, ki ogroža zdravje in življenje ljudi, ter ugotovitev, da je osumljenec brez redne zaposlitve, pa za obstoj ponovitvene nevarnosti ne zadostujejo. Te okoliščine namreč same zase ne predstavljajo okoliščin v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, iz katerih bi bilo možno potegniti na konkretnih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo prav osumljeni ponovil določeno kaznivo dejanje.

C.

9. Glede na ugotovljeno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).

10. Ker je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 24167/2015 z dne 21. 8. 2015 pripor zoper osumljenca že podaljšan, Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.