Jedro

Ker je tožnik oseba iz 2. odstavka 81. člena ZTuj, upravni organ v določbah 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj ni imel podlage za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, še posebej ne zaradi dejanskega stanja, da ni izkazan eden izmed upravičenih razlogov za daljše prebivanje (2. odst. 13. čl. ZTuj). Kak drug razlog pa ni bil ugotovljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1317/96-12 z dne 21.10.1998 se razveljavi in se zadeva odstopi Upravnemu sodišču Republike Slovenije kot pristojnemu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 19.7.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo z dne 12.5.1996, s katero ni ugodilo njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, ZTuj). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in da poleg tega obstaja vsaj eden izmed razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije. Na podlagi dejanskih ugotovitev upravnega organa o tem, da je tožnik zaposlen na podlagi delovnega dovoljenja za določen čas, je tožena stranka pravilno sklepala, da zaposlitev za določen čas ne opravičuje tožnikovega stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 16. člena ZTuj. Neizpolnjevanje tega pogoja izmed kumulativno določenih pogojev v tem členu, po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da upravnemu organu drugih pogojev niti ni bilo potrebno ugotavljati. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožnik v pritožbi navaja, da je dne 21.2.1985 prišel na območje Republike Slovenije, kjer je imel stalno prijavljeno prebivališče od 22.2.1985 do 26.2.1992. Leta 1992 je postal na območju Republike Slovenije tujec in začel pridobivati osebna delovna dovoljenja za določen čas. Meni, da so mu bile kršene človekove pravice. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, toženi stranki naj bi se naložilo, da mu izda odločbo o stalnem prebivanju. Predlaga, da se mu povrnejo stroški v zvezi s to zadevo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom in še pred odločitvijo pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je v času izdaje izpodbijane sodbe veljavni ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine, ker ni določil pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena.

Določbe 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj po mnenju ustavnega sodišča niso ustrezne določbe za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli. Da je tožnik oseba iz 2. odstavka 81. člena ZTuj kaže potrdilo, ki je med predloženimi upravnimi spisi, iz katerega izhaja, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v P. v času od 22.2.1985 do 26.2.1992. Zato upravni organ v določbah 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj ni imel podlage za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, še posebej ne zaradi dejanskega stanja, da ni izkazan eden izmed upravičenih razlogov za daljše prebivanje (2. odstavek 13. člena). Kak drug razlog pa ugotovljen ni bil. Sodišče predloga tožnika za povrnitev stroškov ni obravnavalo, saj glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 76. člena ZUS. Na podlagi določbe 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS (Uradni list RS, št. 70/2000) je zadevo odstopilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije kot pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.