Jedro

Če je investitor v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja izkazal pravico razpolaganja z zemljiščem z zemljiškoknjižnim izpiskom, iz katerega izhaja, da je lastnik zemljišča, tožnik ne more uspeti z ugovorom o nezakonitem vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi in nezakonitem pravnem poslu, če o tem ni predložil nobenih dokazov.

Izrek

1. Pritožba zoper točko 1. izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi. 2. Pritožbi zoper točko 2. izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se ta točka razveljavi ter zadeva v razveljavljenem delu vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.2000. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote J. z dne 11.12.1998, s katero je bilo izdano lokacijsko dovoljenje A.B. za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parcela, št. 1772/2 k.o. D. v M. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da je investitor izkazal pravico graditi na navedeni parceli. Podlaga za to ugotovitev je zemljiškoknjižni izpisek z dne 6.4.1998, iz katerega izhaja, da je investitor lastnik parcele, št. 1772/2. Soglaša tudi s presojo tožene stranke, da postopek denacionalizacije navedene parcele ni ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, premoženja na katerem je pridobila lastninsko pravico fizična oseba, ni mogoče vrniti v naravi (3. odstavek 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati tožnikova navedba o spornem prenosu navedene parcele iz splošnega ljudskega premoženja na fizično osebo. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da je bila parcela, št, 1772/2 pred prenosom na investitorja, splošno ljudsko premoženje in da je imela na tej parceli P.P. pravico uporabe. Z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97), to je z dnem 25.7.1997, pa ima na tej parceli lastninsko pravico. Vknjižba lastninske pravice po ZLNDL sicer nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen, vendar pa je treba to določbo razlagati v povezavi z ZDen. Ta v 51. členu določa zavezance za denacionalizacijo, ki so po tej določbi le pravne osebe.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodba nezakonita. Sodišče je kot dokaz o lastništvu parcele, št. 1772/2 upoštevalo zemljiškoknjižno stanje, ne da bi skladno z načelom materialne resnice presodilo predložene listine, ki dokazujejo, da je vpis v zemljiški knjigi nezakonit. Vpis v zemljiški knjigi je posledica nezakonitih ravnanj sodnikov. Vprašanje zakonitosti prenosa predmetnega zemljišča iz splošnega ljudskega premoženja in vpisa lastninske pravice na investitorja je predhodno vprašanje. V dopolnitvah pritožbe navaja, da pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem, ki je bila podlaga za vpis pravice uporabe na fizično osebo, bodisi prikriva veliko zanikrnost podpisnika pogodbe in javne pravobranilke, ali pa gre za zavestno zlorabo položaja. Zahteva odgovor pritožbenega sodišča na vprašanje o tem, kaj daje predsedniku izvršnega sveta pravico, da leta 1988 sklene pogodbo, ki spremeni odločbo OLO R. iz leta 1951, in javni pravobranilki, da tako pogodbo potrdi; kje je v sklepu o dedovanju navedeno, da so nepremčnine vpisane pri vl.št. 644 k.o. D. prešle na oporočno dedinjo P.P.; na kakšni podlagi sta podpisnik pogodbe in javna pravobranilka ugotovila, da je P. posest in užitek nastopila že leta 1982. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo 89. člena ZDen, ki je izjema od določbe 3. odstavka 16. člena ZDen, presoditi tožbeni ugovor, da je zemljišče prešlo iz družbene v zasebno lastnino na nezakonit način. Presoditi bi moralo vse listine, ki ji je predložil kot dokaz, da je ta ugovor utemeljen. Ker sodišče ni tako ravnalo, ampak je ugovor zavrnilo kot pravno nepomemben za odločitev v tej zadevi, je izpodbijana sodba nezakonita.

Tožnik se pritožuje tudi zaradi zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Meni, da je bil predlog neutemeljeno zavrnjen. Ima stanovanje - polovico hiše v M. in sicer klet in eno sobo brez sanitarij, drug prostor je neuporaben in potreben obnove. Zato je prisiljen živeti v K. v majhni sobici. Ima majhno pokojnino in skrbi za hčerko E., rojeno 1.11.1978, ki študira v L. Pritožuje se tudi zoper opomin za plačilo sodne takse v znesku 42.500 SIT, ki mu je bil vročen dne 9.3.2002, torej še pred potekom zakonskega roka za pritožbo. Opomin vsebuje tudi "grožnjo", da če v odrejenem roku ne bo plačal sodne takse ter predložil dokazila o plačilu, bo sodišče štelo pritožbo za umaknjeno. Predlaga oprostitev plačila sodne takse za tožbo in pritožbo, podrejeno pa obročno plačilo sodne takse v mesečnih obrokih v višini 5000 SIT.

Pritožba zoper točko 1.izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno lokacijsko dovoljenje, izdano investitorju za gradnjo stanovanjske hiše na parceli, št. 1772/2 k.o. D. v M. Sporna je pravica investitorja graditi na tem zemljišču. Med tem ko tožena stranka in sodišče ugotavljata, da je investitor izkazal pravico razpolaganja z navedenim zemljiščem, tožnik tej ugotovitvi nasprotuje. Navaja, da je navedeno zemljišče, ki je predmet postopka denacionalizacije, prešlo iz splošnega ljudskega premoženja v last fizične osebe na podlagi pogodbe, ki sta jo leta 1988 sklenila Občina J. in P.P. Meni, da je ta pogodba nezakonita, zato je nezakonit tudi nadaljni prenos lastninske pravice na navedenem zemljišču na investitorja. Vprašanje zakonitosti prehoda premoženja, ki je predmet vrnitve v postopku denacionalizacije, ki se vodi pred Upravno enoto J., pa je, glede na določbo 89. člena Zakona o denacionaliazciji (ZDen), predhodno vprašanje v tem postopku.

V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih in sicer iz zemljiškoknjižnega izpiska, da je investitor lastnik spornega zemljišča. Zemljiškoknjižni izpisek je javna listina, kar pomeni, da je šteti za resnično to, kar se v njej potrjuje, dokler se ne dokaže nasprotno. Drugačnega dejanskega stanja pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku ni uspel dokazati. Res je sicer, da je po odločbi 89. člena ZDen v primeru, če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene lastnine v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih poslov, zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik tega premoženja. Ta določba je izjema od splošnega pravila, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb (določba 3. odstavek 16. člena ZDen). Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožnika o nezakonitem pravnem poslu in nezakonitem vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi, ob tem, ko tožnik niti ne navaja, da bi pri pristojnem sodišču sprožil spor zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, s katero je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila fizična oseba, ali kakšen drug spor v zvezi z lastništvom sporne parcele. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožbeni ugovor, da investitor ni izkazal pravice razpolaganja s spornim zemljiščem, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper točko 1. izreka izpodbijane sodbe na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbi zoper točko 2. izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugodilo zaradi naslednjih razlogov: Kadar sodišče odloča o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, mora za svojo odločitev navesti razloge, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti pravilnost odločitve. V obrazložitvi mora biti razvidno, tako premoženjsko stanje stranke, kot tudi višina taksne obveznosti. Le konkretne ugotovitve o premoženjskem stanju prosilca in o višini taksne obveznosti so lahko podlaga za presojo o tem, ali so, ali niso izpolnjeni pogoji, ki jih za oprostitev plačila sodnih taks zahteva 13. člen Zakona o sodnih taksah (ZST). Izpodbijana odločitev pa po presoji pritožbenega sodišča take vsebine nima. Ne vsebuje namreč višine taksne obveznosti, kar onemogoča primerjavo med višino taksne obveznosti in tožnikovo pokojnino. Prav to pa je bistveno za presojo, ali bodo tožniku s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, ali ne. Ker brez te primerjave odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. točki 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Utemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da za izdajo naloga in opomina za plačilo sodne takse v obravnavanem primeru, ko je tožnik prosil za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče ni imelo podlage. Sodišče je sicer tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo, vendar ta sklep v času izdaje naloga in opomina za plačilo sodne takse še ni bil pravnomočen. Zato za izdajo naloga in opomina ni bilo zakonite podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi zoper točko 2 izreka izpodbijane sodbe ugodilo, točko 2 izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.