Jedro

Pogodbeni stranki iz darilne pogodbe sta naknadno s pogodbo ustanovili še toženkino obveznost preživljanja. Prezreti ni mogoče, da je toženka to pogodbo po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje izpolnjevala več kot 12 let. Za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni nobene zakonske podlage. Isto velja tudi za njeno izpodbojnost. Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da glede na okoliščino, da gre pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju za tvegan posel, ni potrebno, da se vrednost izročenega premoženja pokriva z vrednostjo nasprotnih storitev, pri čemer je treba upoštevati tudi prevzemničino skrb, ki se ne izraža direktno v denarju. Kakšnega očitnega nesorazmerja pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med toženko in pok., ter na vrnitev izročenih nepremičnin v zapuščino zaradi dopolnitve nujnega deleža tožnikov. Zavrnilo pa je tudi prvi podrejeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti omenjene izročilne pogodbe ter drugi podrejeni zahtevek na razvezo te pogodbe, oba z zahtevano vrnitvijo 4/9 izročenega premoženja v zapuščino. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi primarnemu oz. podrejenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da odločitev sodišč prve in druge stopnje ni utemeljena v materialnem pravu, pri čemer se sklicuje na pritožbene navedbe. Navaja še, da glede na uveljavljani zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe niso bili izvedeni dokazi glede vrednosti premoženja. Med izročenim premoženjem in toženkinimi protiuslugami je obstajalo očitno nesorazmerje. Za kritje izročevalčevih potreb bi zadoščala že njegova pokojnina. Pogodba o dosmrtnem preživljanu je bila fiktiven pravni posel, ki bi ga bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava razveljaviti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ni podan. Kolikor se tožeča stranka sklicuje v reviziji na svoje pritožbene navedbe, se pripominja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v zakonu. Zato revizijskih trditev ni mogoče vezati na pritožbene navedbe, ki so bile pred sodiščem druge stopnje že preizkušene.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila med toženko in zapustnikom (očetom pravdnih strank) sklenjena dne 20.12.1978 darilna pogodba, s katero je podaril in izročil toženki svoje nepremičnine oz. svoje solastninske deleže na njih. Nato je bila med istima strankama dne 6.6.1979 sklenjena še pogodba o dosmrtnem preživljanju (overjena dne 20.6.1979), s katero se je toženka zavezala, da bo očeta do smrti preživljala in da mu bo nudila vso potrebno nego, preživljanec pa da bo k preživljanju delno prispeval s svojo pokojnino. Tožeča stranka je v postopku izpodbijala le pogodbo o dosmrtnem preživljanju in v svojih zahtevkih uveljavljala ničnost, neveljavnost in razvezo te pogodbe z namenom, da doseže dopolnitev nujnih deležev tožnikov. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključkom sodišč prve in druge stopnje, kolikor se ti nanašajo na veljavno razpolaganje strank s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 6.6.1979. Pogodbeni stranki iz darilne pogodbe sta naknadno s pogodbo ustanovili še toženkino obveznost preživljanja. Prezreti ni mogoče, da je toženka to pogodbo po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje izpolnjevala več kot 12 let. Za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni nobene zakonske podlage. Isto velja tudi za njeno izpodbojnost. Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da glede na okoliščino, da gre pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju za tvegan posel, ni potrebno, da se vrednost izročenega premoženja pokriva z vrednostjo nasprotnih storitev, pri čemer je treba upoštevati tudi prevzemničino skrb, ki se ne izraža direktno v denarju. Kakšnega očitnega nesorazmerja pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Glede na ugotovitve v obeh sodbah so trditve v reviziji o fiktivnem pravnem poslu brez podlage.

Revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Na podlagi vsega navedenega je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov tožeče stranke materialnopravno pravilna. Za presojo posledic pogodbenega razmerja med toženko in njenim očetom na podlagi obeh pogodb je bilo treba analogno upoštevati določbe zakona o dedovanju, ki se nanašajo na pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Iz teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).