Jedro

Glede na 183. člen ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 1. 8. 2005 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 29. 2. 2016 v 5. odstavku I. točke odpravilo in 5. odstavek I. točke te odločbe nadomestilo tako, da se že izplačani zneski starostne pokojnine od 1. 9. 2008 do 29. 2. 2010 poračunajo. Tožencu je naložilo, da izplača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne razlike v pokojnini v obdobju od 1. 9. 2008 do 29. 2. 2010, od dneva zapadlosti posameznega zneska pokojnine do plačila. Ob enem je naložilo tožencu, da je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izplačati tožnici odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. S III. točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva novo odmero starostne pokojnine od 1. 8. 2005 do 31. 8. 2008 s tem, da se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva znesek 2.647,20 EUR, povrnitev razlike med že izplačano in novo odmerjeno pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti posameznega zneska pokojnine do plačila, začenši z dnem 1. 8. 2005, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe. S IV. točko izreka je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 63,92 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

2. Zoper III. točko izreka je tožnica vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje zmotno in obenem tudi protiustavno. Vztraja, da utemeljenost njenega zavrnjenega dela tožbenega zahtevka izhaja iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravice v primerih nastopa zavarovalnega rizika. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni, zaradi česar je utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, odrazili v višini pokojnine vse od upokojitve dalje. S tem, ko so bili pri tožnici prispevki plačani, bo toženec prejeto obdržal, ne da bi karkoli dal od sebe. Zaradi tega bo toženec na račun tožnice obogaten, tožnica pa oškodovana. Tožnica ne zahteva nič več kot to, da se ji v osnovo za odmero pokojnine upoštevajo dejansko plačani prispevki od dneva upokojitve, to je od 1. 8. 2005 dalje in ne šele od datuma, ko je bila vložena zahteva za novo odmero. Vztraja, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen tudi po temelju in da so ji bile z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka kršene človekove pravice. Očita kršitev načela pravice do socialne varnosti, ki jo ureja 50. člen Ustave Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-828/03-14, iz katere izhaja, da zavarovanec ne izgubi pravice, če jo takoj ne uveljavlja, temveč se le zamakne njeno uživanje. Nadalje navaja, da je kršeno načelo enakega obravnavanja zavarovancev. Že iz opisa dejanskega stanja je razvidno, da toženec različno obravnava enake situacije. Meni, da bi morali biti vsi zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju. Navaja, da dejstvo, da tožničina pokojnina za čas od 1. 8. 2005 do 31. 8. 2008 ni bila odmerjena na podlagi plačila prispevkov, pomeni poseg v lastninsko pravico. Po njenem pa je kršeno tudi načelo varstva zaupanja v pravo in načelo pravičnosti. Predlaga ugoditev pritožbi in povračilo pritožbenih stroškov, to je 2,00 EUR poštnine in sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V postopku pa tudi ni prišlo do kršitve očitanih kršitev ustavnih pravic.

5. Tožnica se ne strinja z zavrnitvijo njenega tožbenega zahtevka, da se ji na novo odmeri starostna pokojnina vse od 1. 8. 2005, ko ji je bila z odločbo št. ... z dne 16. 8. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine, pa do 31. 8. 2008, to je do dneva, ko ji je toženec na novo odmeril starostno pokojnino z dokončno odločbo št. ... z dne 29. 2. 2016. Predmet pritožbenega postopka se tako nanaša na vprašanje, ali je tožnica do nove odmere starostne pokojnine z upoštevanjem delnic za notranjih odkup upravičena že od upokojitve dalje. Gre za pravno vprašanje, na katero se nanaša odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015. Z njo je odločilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Tožencu je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine po podatkih, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v II. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami: v nadaljevanju: ZPIZ-2) ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. do IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

6. Med strankama ni sporno, da je odločba toženca št. ... z dne 16. 8. 2005 o priznani pravici do starostne pokojnine od 1. 8. 2005 dalje pravnomočna. Nadalje tudi ni sporno, da je toženec s prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 6. 2015 tožnici priznal na novo odmerjeno starostno pokojnino od 1. 7. 2015 dalje. Nato pa je v pritožbenem postopku upošteval, da je tožnica že sama dne 18. 8. 2008 vložila zahtevek za obnovo postopka zaradi vplačanih delnic za notranji odkup pri delodajalcu A. d.d., B. ter ponovno odmero pokojnine, kar je imelo za posledico priznanje na novo odmerjene pokojnine z dokončno odločbo št. ... z dne 29. 2. 2016 za obdobje od 1. 9. 2008 do 29. 2. 2010. To je do dneva, ko je toženec tožnici z dokončno odločbo z dne 26. 2. 2016 priznal na novo odmerjeno starostno pokojnino od 1. 3. 2010 dalje do 30. 6. 2015. Pomeni, da je toženec s citiranimi odločbami tožnici priznal na novo odmerjeno višjo starostno pokojnino od 1. 9. 2008 dalje, ne pa vse od 1. 8. 2005, to je od dneva upokojitve.

7. Bistveno v tej zadevi je, da je odločba toženca št. ... z dne 16. 8. 2005, s katero je toženec tožnici priznal starostno pokojnino od 1. 8. 2005 dalje, pravnomočna. Ker je bilo o starostni pokojnini in njeni višini že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja že Ustavno sodišče Republike Slovenije, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2, medtem ko ZPIZ-1, po tem zakonu pa je bila tožnici priznana starostna pokojnina, take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. V odločbi št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 je Ustavno sodišče v 11. točki posebej poudarilo, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je tožničin, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi.

8. Glede na citirano določbo ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 1. 8. 2005 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva za novo odmero. Ustavno sodišče Republike Slovenije se izrecno sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, sicer pa se je v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče Republike Slovenije je tudi v drugih podobnih zadevah, ko je bilo prav tako odprto vprašanje ponovno odmere pokojnine, odločilo, da se tudi v teh primerih odloča na podlagi prvega in tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da novo izdana odločba, s katero je zavarovancu priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe in da ni nobene pravne podlage za priznanje na novo odmerjene pokojnine že vse od upokojitve dalje na podlagi pravnomočne odločbe. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi že v drugih identičnih zadevah.

9. Ker zakon ne omogoča priznanja ponovno odmerjene pokojnine za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neupoštevanje načela enakosti pred zakonom. Glede na jasno zakonsko določbo in tudi glede na samo obrazložitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena zakonska ureditev ni ustavno sporna, s tem pa tudi niso podane ostale očitane kršitve, kot je poseg v lastninsko pravico, načelo varstva zaupanja v pravo in načelo pravičnosti. V tožničinem primeru tudi ne gre za odvzem pravice do pokojnine, pač pa za priznanje dajatve z zamikom, torej skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožba.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu (III. točka izreka) pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.