Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se v pravdi o izločitvenem zahtevku potomca iz zapuščine, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, odloči le o tem, ali je izločitveni zahtevek utemeljen in v kakšnem obsegu. Odločitev sodišča, ki je samo odločalo o dajatvenem zahtevku za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja na izločenih delih zapuščine v korist tožnika, je zato materialnopravno zmotna.

Za presojo skupnega bivanja z zapustnikom po stališčih sodne prakse ni odločilna življenjska ali ekonomska skupnost niti skupno gospodinjstvo, pač pa dejstvo, da je prispevek k ohranitvi in povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja zapustnika in potomca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I/2 izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Vzpostavi se zemljiškoknjižno stanje, tako da se pri solastninskih deležih do 1/5 nepremičnin: parc. št. 460/0, parc. št. 461/0, parc. št. 468/0, parc. št. 469/0, parc. št. 470/0, parc. št. 476/0, parc. št. 477/1, parc. št. 477/2, parc. št. 494/0, parc. št. 505/1, parc. št. 506/2, parc. št. 507/0, parc. št. 555/1, parc. št. 556/0, parc. št.570/2, parc. št. 572/0, parc. št. 573/0, parc. št. 605/0, parc. št. 606/0, parc. št. 629/0, vse k.o. X in pri solastninskih deležih do 1/5 nepremičnin: parc. št. 972/58 in parc. št. 972/141 obe k.o. Y vknjiži lastninska pravica na tožnika, to je v korist imetnika: M. P., oziroma do 1/5 glede na celoto“.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo prvemu podrednemu zahtevku in ugotovilo, da v zapuščino po pok. J. P. ne spadajo in se v izračunavanje nujnega dednega deleža v zapuščinskem postopku po njem ne upoštevajo solastninski deleži do 1/5 v izreku navedenih nepremičnin v k.o. X. in v k.o. Y, ki ustrezajo prispevku tožnika k ohranitvi oziroma povečanju zapustnikovega premoženja, in da se ti solastninski deleži izločijo iz zapustnikovega premoženja v korist tožeče stranke (izrek pod točko I/1). Dovolilo je vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja tako, da se pri ugotovljenih solastninskih deležih vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke (točka I/2 izreka). Ugotovilo je še obstoj terjatve do zapuščine po pok. J. P. iz naslova oskrbe zapustnika in plačane domske oskrbe zanj v višini 12.567,40 EUR (točka I/3 izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za izločitev solastninskega deleža do 1/3 na ugotovljenih nepremičninah in za ugotovitev obstoja denarne terjatve do vtoževane višine 36.666,31 EUR). V točki II. izreka je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za izločitev iz zapuščine nepremičnin, vpisanih samo pod k.o. X., do deleža ½. O pritožbenih stroških je odločilo v točki III. izreka tako, da trpita pravdni stranki vsaka svoje stroške.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je do pravde prišlo zaradi nerealiziranega dogovora s tožnikom. Ostali dediči so se le formalno odpovedali dedovanju. Po pritožnikovem mnenju sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču očita, da ni obrazložilo, na kakšno dejansko in pravno podlago se je oprlo pri odločanju po 216. členu ZPP. Ne zadošča ugotovitev, da znaša tožnikov prispevek 20 %. Že ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja je tak zaključek napačen. Sodišče je prezrlo, da je treba 32. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) razlagati v povezavi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG). Za potomce veljajo strožja merila (vrednost del) kot za zakonce. Potomec, ki je hkrati prevzemnik kmetije, ne more na podlagi 32. člena ZD pridobiti lastninske pravice nad delom kmetije v pravdnem postopku, pač pa šele v postopku dedovanja. V pravdnem postopku bi moralo sodišče le ugotoviti, kakšna je vrednost del glede na vrednost celotne kmetije in ne že priznati lastninske pravice z zemljiškoknjižnim dovolilom. Sodišče ni ugotavljalo, kaj je tožnik sam zgradil niti tega ovrednotilo, pa bi lahko. Tožnikova vlaganja za pritožnika niso sporna. Vendar je kmetija le ohranila gospodarsko zmogljivost, ni pa je povečala v obsegu, ki bi omogočal pridobitev lastninske pravice. Zaradi pozitivnega razvoja kmetije, čemur tožena stranka ne ugovarjala, je tožnik postal prevzemnik kmetije. To ne zadošča za utemeljitev zahtevka. Tožnik vrednosti del ni dokazal, ker za svoje trditve ni predložil dokazov in jih sodišče ni izvedlo. Ni jasno, kako bi lahko sorazmerno skromna kmetija pridobivala na gospodarski moči ob sicer pravilno ugotovljenih vlaganjih šele po smrti očeta, ki se ne upoštevajo, in koristih, ki jih je imel tožnik in njegova družina od kmetije. Napačna je odločitev o skupnem gospodinjstvu. Oče je imel skromne potrebe, živel je sam. Kasnejša pomoč ne predstavlja skupnega življenja v smislu ZDKG in 32. člena ZD. Glede obstoja terjatve do zapuščine (12.567,40 EUR) sodbe ni mogoče preizkusiti, zlasti ne za obdobje po letu 2000. Oče je imel svojo pokojnino, redno so ga obiskovali in mu pomagali tudi drugi otroci. Pritožba povzema, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker ni razlogov o odločilnih dejstvih za oceno 20 % prispevka k ohranjanju in povečanju zapuščine ter zaradi nasprotja med izrekom in podatki spisa, ker vlaganja niso opredeljena glede na vrednost kmetije), da je napačno uporabljeno materialno pravo 32. člena ZD v zvezi z 20. členom ZDKG (ker ni bilo skupnega življenja z zapustnikom), in da je sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. in 216. členom ZPP.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik na pravdo napoten v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu pravdnih strank zaradi med pravdnima strankama spornega tožnikovega izločitvenega zahtevka in priglašene denarne terjatve do zapuščine. Kaj je vzrok spora med pravdnima strankama oziroma razlog, ki je pripeljal do pravde, za odločanje v njej ni pomembno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima oporo v podatkih zapuščinskega spisa, da so se ostali dediči odpovedali uveljavljanju nujnega deleža, so pritožbene navedbe o navideznih odpovedih nepomembne.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in to za pritožnika tudi ni sporno, da je tožnik že pravnomočno določen za prevzemnika zaščitene kmetije in da tožbeni izločitveni zahtevek v korist potomca uveljavlja kot glavni dedič. Po določilih Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG; Ur. l. RS št. 70/95) bo na tožniku breme izplačila denarne vrednosti nujnega deleža toženi stranki (14. in 15. člen ZDKG). Zato je bilo treba v pravdi ugotoviti, ali je tožnikov izločitveni zahtevek utemeljen in v kakšnem obsegu. Ta dejstva namreč vplivajo na ugotovitev vrednosti zapuščine, na podlagi katere bo zapuščinsko sodišče izračunalo višino toženčevega nujnega deleža (6. člen ZDKG v zvezi z 28. členom ZD).

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju sicer pravilno izhajalo iz usklajene uporabe določb 20. člen ZDKG in 32. člena ZD. Ker 20. člen ZDKG ne ureja vseh vprašanj, ki so pomembna za ugotovitev temelja in višine izločitvenega zahtevka potomca, je namreč pri odločanju o tovrstnih zahtevkih, kadar je predmet dedovanja zaščitena kmetija, treba upoštevati tudi splošna pravila o dedovanju – torej določbo 32. člena ZD (6. člen ZDKG). Vendar je navedena pravila deloma zmotno uporabilo, ko je ugodilo zahtevku za vknjižbo lastninske pravice v tožnikovo korist. Po ustaljeni sodni praksi se v pravdi o spornem izločitvenem zahtevku potomca iz zapuščine, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, odloči le o tem, ali je izločitveni zahtevek utemeljen in v kakšnem obsegu (načelno pravno mnenje, občna seja VSS 24.6.1991). Z ugotovitveno sodbo se ugotovi, kateri (alikvotni) del (celotne) zapuščine se izloči v korist potomca v smislu prvega odstavka 32. člena ZD, kar ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Slednje ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža niti se dediču ne vračuna v njegov nujni delež (drugi odstavek 32. člena ZD v zvezi s šestim členom ZDKG). Taka odločitev pravdnega sodišča predstavlja le potrebno podlago zapuščinskemu sodišču za (nadaljnje) odločanje o denarnem izplačilu nujnih deležev skladno z določili ZDKG in o pridobitvi lastninske pravice prevzemnika kmetije na zaščiteni kmetiji. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je že samo odločalo o dajatvenem zahtevku za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja na izločenih delih zapuščine v korist tožeče stranke, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za vknjižbo lastninske pravice v tožnikovo korist zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

8. V preostalem je pritožba neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev, pa tudi tistih ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

10. Protispisne so trditve, da tožnik svojih prispevkov k povečanju vrednosti zapuščine ni zatrjeval, da za navedbe ni ponudil dokazov in da jih sodišče ni izvedlo. O zatrjevanih prispevkih k ohranjanju in povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja je odločalo v okviru popolno podane trditvene in dokazne podlage tožnika, in sicer z zaslišanjem strank, prič in z izvedenci gradbene, kmetijske in gozdarske stroke. Razpravno načelo ni bilo prekršeno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pregledno in popolno navedlo izvedene dokaze in obrazložilo, na katere je oprlo svojo odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi in razumljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Drži, da omenja (tudi) prosti preudarek pri ovrednotenju tožnikovega prispevka k zapustnikovemu premoženju in obsegu oz. višini uveljavljane denarne terjatve. A pritožnik prezre, da je prosti preudarek posledica proste presoje dokazov, ki jih je sicer ocenilo in upoštevalo pri odločitvi. Izrecni, jasni in pravilni razlogi o vrednosti tožnikovega prispevka so v točkah 8-11 sodbe, o višini denarne terjatve pa v točkah 12 – 14 sodbe. Torej ne drži, da ni razlogov o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo sprejeto odločitev o 20 % tožnikovem prispevku k ohranitvi oziroma povečanju zapustnikovega premoženja in denarni terjatvi v višini 12.567,40 EUR. Sodba razloge ima, ti pa omogočajo tudi preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

11. Ob predpostavki skupnega življenja z zapustnikom se kot povečana vrednost k zapuščini upošteva vsako potomčevo delo, trud, zaslužek ali druga oblika prispevka, ki ima materialno težo in se odraža v vrednosti zapustnikovega premoženja. Na drugi strani je treba upoštevati tudi potomčeve koristi, ki jih je imel sam od skupnega bivanja z zapustnikom. Prepletenost navedenih relevantnih dejstev, ki jih je tudi v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče, zahteva njihovo vsebinsko – vrednostno presojo. Sodišče prve stopnje jo je opravilo in s pravilnimi razlogi že samo zavrnilo v pritožbi ponovljeno opozarjanje na vrednost posameznih (investicijskih) vlaganj, zaradi katerih naj bi bila sodba pomanjkljiva. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, da jih ni mogoče matematično obračunati in nanje zreducirati tožnikovega prispevka. Ocenjevati in vrednotiti jih je treba skupaj z ostalimi okoliščinami primera. Taka je tudi sodna praksa (prim. npr. odločbi VSL I Cp 2114/2010 in I Cp 1800/2012).

12. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato pritožbeno sodišče ne najde, pa tudi dejansko stanje o oblikah in višini tožnikovega prispevka in obstoju denarne terjatve in njene višine je pravilno in popolno ugotovljeno.

13. Pritožnikovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno še ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. To še zlasti velja v obravnavanem primeru, kjer je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Izpodbijana sodba temelji na celoviti in natančni dokazni oceni, ki je življenjsko logična in prepričljiva. Torej tudi te uveljavljane relativne procesne kršitve v sodbi ni.

14. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ugotovljene so vse pravnorelevantne okoliščine. Pravilno je ovrednoten ugotovljeni časovni okvir skupnega življenja tožnika z zapustnikom (1980 – 2004) in tožnikove koristi od skupnosti z očetom (razlogi v točki 10), česar pritožba ne graja. Pravilno so ovrednotene tudi ugotovljene različne oblike in obseg tožnikovih prispevkov (točka 8), vrsta, obseg, trajanje in način oskrbe in pomoč zapustniku (točke 12 – 14: doma in v okviru možnosti, ki jih nudila sama kmetija). Odločitev o 20 % tožnikovem prispevku k ohranjanju in povečanju zapustnikovega premoženja in o višini ugotovljene denarne terjatve je glede na ugotovljene dejanske okoliščine tudi pravno pravilna.

15. Pritožnik graja ugotovitev oziroma odločitev, da se je zaradi tožnikovega prispevka ekonomska vrednost kmetije ne le ohranjala, pač pa tudi povečala. Pritožbeno sodišče se s to oceno sodišča prve stopnje strinja. Pritožba tožniku priznava vlaganja v kmetijo (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je šlo za delno obnovo obstoječih gospodarskih poslopij, agromelioracijska dela, nabavo dodatne kmetijske mehanizacije) in delo na kmetiji. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sprva pomagal očetu pri delu na kmetiji tako, da je opravljal vsa težja kmetijska dela (od 1980 – 1987), po materini smrti (1987) pa postopno prevzemal vodenje in celotno gospodarjenje in sta se vlogi zamenjali: vodenje kmetije je prevzel tožnik, oče pa je pomagal le še pri lažjih kmetijskih delih. Ključne so ugotovitve, da je bilo treba zaradi spremenjenih razmer na trgu v letu 1991 dotedanjo kmetijsko proizvodnjo preusmeriti iz poljedelstva v živinorejo, da je to s svojim delom in zaslužkom iz delovnega razmerja omogočil prav tožnik, da so se prispevki očeta k skupnemu pridobivanju tedaj že bistveno zmanjšali in omejili na pomoč pri najlažjih opravilih (paša), in da si je po letu 2000 zaradi pešanja očetovih splošnih življenjskih moči povečevala tudi vsakdanja skrb zanj. O vsem tem se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem strank in prič. Svoje ugotovitve je v zadostni meri objektiviziralo tudi z mnenji izvedencev. Ti so ugotavljali tudi vrednost kmetije in posameznih merljivih tožnikovih prispevkov. Zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ker se po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje vseh ugotovljenih okoliščin v zvezi s skupnim bivanjem in pridobivanjem ne da matematično obračunati, pritožnik sprejete dokazne ocene in odločitve ne more omajati zgolj s svojim prepričanjem, da se vrednost zapuščine zaradi tožnikovega prispevka ni povečala. Prispevki tožnika kot odločilni za ohranitev in razvoj kmetije so ocenjeni in ovrednoteni pravilno. Po drugi strani so glede na ugotovljene koristi, ki jih je imel tožnik in njegova družina od bivanja in pridobivanja v taki skupnosti, pravilno in v zadostni meri zmanjšani na ugotovljeni 20 % delež in ugotovljeno višino denarne terjatve iz naslova oskrbe in izdatkov za očeta. Pritožbeno naziranje, da ugotovljeni pozitivni razvoj kmetije zadošča le za odločitev pri določitvi prevzemnika zaščitene kmetije, je zmotno. Ugotovljena znatna tožnikova pomoč na materialnem in nematerialnem področju pri pridobivanju in ohranjanju zapustnikovega premoženja utemeljuje tudi obravnavani tožbeni zahtevek v obsegu, kot mu je ugodilo sodišče prve stopnje.

16. Tudi pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava pri ugotovitvi skupnega življenja tožnika in zapustnika so neutemeljeni. Skupno življenje z zapustnikom v smislu 20. člena ZDKG in 32. člena ZD je pravni standard, ki ga razlaga sodna praksa. Pri tem izhaja iz pomena navedenih zakonskih določb: predmet dedovanja naj bo le tisto premoženje, ki je zapustnikovo, ne pa tudi tisti del, ki mu pripada zgolj formalno. Z izločitvijo dela zapuščine iz zapustnikovega premoženja naj se prepreči okoriščenje z dedovanjem tistih dedičev, ki niso sodelovali pri ohranjanju in povečevanju zapustnikovega premoženja, na račun tistih v zakonu določenih oseb, ki so s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače prispevali k ohranjanju in povečanju zapustnikovega premoženja. Zato za presojo skupnega bivanja z zapustnikom po stališčih sodne prakse ni odločilna življenjska ali ekonomska skupnost niti skupno gospodinjstvo, pač pa dejstvo, da je prispevek k ohranitvi in povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja zapustnika in potomca (primerjaj judikati VSRS II Ips 44/1995, II Ips 169/1995).

17. Tako skupno delovanje je sodišče ugotovilo v celotnem obdobju od 1980 do zapustnikove smrti v letu 2004 (razlogi v točkah 8, 10, 11, 12 in 13). Ugotovilo je ne le potrebno skupno pridobivanje (skupno delo zapustnika in tožnika na kmetiji), pač pa tudi njuno povezanost v ekonomski skupnosti (skupno preživljanje z dohodki in pridelki, ki jih je dajala kmetija) in v življenjski skupnosti (sicer ločeno bivanje v stari in novi hiši, vendar ob vsakodnevnih pogostih stikih zaradi oskrbe in pomoči zapustniku). Ob takih ugotovitvah je odločitev o skupnem življenju v smislu 32. člena ZD pravilna. Pritožbeno sklicevanje na ločeno bivanje in različno intenzivnost potrebne pomoči in oskrbe zapustnika v posameznih obdobjih je ne more omajati. Slednje je v pravilni in zadostni meri prišlo do izraza pri odločanju o vtoževani denarni terjatvi, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo z dovolj jasnimi razlogi, da jim je mogoče pritrditi. Pritožbena graja o pomanjkljivosti sodbe v tem delu je neutemeljena.

18. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločitev ni obremenjena z uveljavljanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožnik ni priglasil pritožbenih stroškov. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni, naj sam trpi nastale mu stroške.