Jedro

Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (22. člen ZVPot). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so neprerekane ostale trditve tožeče stranke, da so bili vsakokrat veljavni splošni pogoji dostopni v poslovalnicah in na spletni strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko izpolnila svojo dolžnost in slednjo ustrezno seznanila z obstojem svojih splošnih pogojev. Ob tem pa zakon tožeči stranki ne nalaga obveznosti, da bi bila toženi stranki dolžna pojasnjevati in jo seznanjati tudi s samo vsebino svojih splošnih pogojev, da bi le-ti lahko bili sestavni del pogodbe. Če je tožena stranka pogodbo sklenila, ne da bi poznala vsebino splošnih pogojev, je to njen riziko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 2.103,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.037,59 EUR od dne 27. 2. 2018 dalje do plačila in od zneska 65,47 EUR od dne 18. 4. 2018 dalje do plačila, v 15 dneh (točka I izreka). V točki II izreka je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 65,47 EUR od 27. 2. 2018 do 17. 4. 2018). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 180,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki I in III izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da bi ji morala tožeča stranka v smislu pojasnjevalne dolžnosti pojasniti vse obveznosti, ki so zapisane v njenih splošnih pogojih. Prav tako bi jo morala tožeča stranka obvestiti o spremembi splošnih pogojev iz leta 2017, ki jo je postavila v slabši položaj. Tožena stranka pošiljke z opominom z dne 30. 12. 2017 ni prejela in zato ni bila seznanjena z njegovo vsebino. Na pošiljki, ki jo je pošta vrnila nazaj pošiljatelju, je zapisano, da tožena stranka pošte ni dvignila, edini razlog za to pa je dejstvo, da je bila tožena stranka v tem obdobju odsotna iz ... Tožena stranka je šele dne 1. 3. 2018 prejela dopis, da tožeča stranka odstopa od pogodbe. Četudi bi tožena stranka opomin prejela, ne bi vedela, kaj ji tožeča stranka želi sporočiti, saj je slednja v njem zapisala »opomin pred odpovedjo od pogodbe«. Tožeča stranka ni odstopila od pogodbe in tako ne drži ugotovitev sodišča, da je pogodba razvezana, saj za razvezo pogodbe tožeča stranka v pogodbi nima zapisane možnosti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka seznanjena s splošnimi pogoji poslovanja tožeče stranke, saj je ob sklenitvi pogodbe s tožečo stranko podpisala tudi izjavo (priloga A 12), iz katere izhaja, da je v celoti seznanjena in sprejema splošne pogoje poslovanja tožeče stranke. Tožena stranka v pritožbi celo sama navede, da je podpisala izjavo, da sprejema splošne pogoje. Materialnopravno zmotno je torej stališče tožene stranke, da bi ji morala tožeča stranka v smislu pojasnjevalne dolžnosti pojasniti vse obveznosti, ki so zapisane v splošnih pogojih. Pritožbene trditve so v tem delu tudi nekonkretizirane, saj tožena stranka ne navede, kaj je bilo v splošnih pogojih tako nejasnega, da bi za njihovo razumevanje potrebovala izrecno pojasnilo tožeče stranke. V potrošniških razmerjih glede splošnih pogojev resda veljajo posebna pravila in pogodbeni pogoji (kamor Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot)2 uvršča tudi splošne pogoje poslovanja3), ki zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (22. člen ZVPot). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so neprerekane ostale trditve tožeče stranke, da so bili vsakokrat veljavni splošni pogoji dostopni v poslovalnicah in na spletni strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko izpolnila svojo dolžnost in slednjo ustrezno seznanila z obstojem svojih splošnih pogojev. Ob tem pa zakon tožeči stranki ne nalaga obveznosti, da bi bila toženi stranki dolžna pojasnjevati in jo seznanjati tudi s samo vsebino svojih splošnih pogojev, da bi le-ti lahko bili sestavni del pogodbe. Če je tožena stranka pogodbo sklenila, ne da bi poznala vsebino splošnih pogojev, je to njen riziko.4 Prvostopenjsko sodišče je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo in upoštevalo splošne pogoje poslovanja tožeče stranke.

6. Trditve tožene stranke v pritožbi o tem, da je tožeča stranka v letu 2017 spremenila splošne pogoje, o čemer je ni obvestila, čeprav je sprememba pogojev poslabšala njen položaj, so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj teh dejstev ni navedel že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in njeno obrazložitvijo, da je tožena stranka drugi opomin prejela in to najkasneje s potekom roka za dvig pošiljke na pošti (dne 20. 1. 2018). Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka izkazala, da je pri pošiljanju opomina z dne 30. 12. 2017 postopala skladno s svojimi splošnimi pogoji5 in toženi stranki s priporočeno pošto poslala predmetni opomin, ki pa se je sicer vrnil z oznako »ni dvignil«. Tožeča stranka je tako ravnala z vso potrebno skrbnostjo in ji ne gre očitati, da je pri vročanju opomina ravnala napačno. Tožena stranka pa v postopku ni niti zatrjevala niti izkazala verjetnega razloga, zakaj obvestila o prispeli poštni pošiljki – opominu ni prejela. Dejstvo, da je bila v tem obdobju odsotna iz ..., je tožena stranka namreč prvič navedla šele v pritožbi. Tudi v tem primeru gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj tega dejstva ni navedel že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. člena ZPP).

8. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da bi bila tožena stranka tudi v primeru, če bi opomin res prejela, v dvomih, kaj ji tožeča stranka v njem želi sporočiti, ker je slednja v njem zapisala, da pošilja »opomin pred odpovedjo od pogodbe«. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je iz vsebine opomina z dne 30. 12. 2017, ne glede na morebitno napačno formulacijo, jasno razvidno, kaj je tožeča stranka z njim želela sporočiti. Pri tem še dodaja, da je tožena stranka po izobrazbi pravnik, ki opravlja delo odvetnika ter bi zato lahko razumela, kaj je namen opomina in kaj tožeča stranka z njim želi sporočiti. S tem, ko je prekoračila dovoljeno negativno stanje, je tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti6. Materialnopravno zmotne so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka od pogodbe ni pravilno odstopila in je tako pogodba še vedno veljavna. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da je pogodba razvezana, saj za razvezo tožeča stranka ni imela v pogodbi zapisane možnosti. Sicer pa tožena stranka svojih pritožbenih navedb tudi ne konkretizira in ne pojasni, zakaj naj bi tožeča stranka od pogodbe odstopila nepravilno. Tudi glede razveze pogodbe pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje. Sodišče je pravilno upoštevalo določbe splošnih pogojev tožeče stranke, v katerih je predvidena možnost tožeče stranke za razvezo pogodbe. Splošni pogoji tožeče stranke namreč v 17. členu določajo, da lahko tožeča stranka v primeru kršitve obveznosti iz pogodbe odstopi brez upoštevanja dvomesečnega odpovednega roka. Poleg navedene določbe splošnih pogojev, pravno podlago za ravnanje tožeče stranke predstavljajo tudi določbe III. 5. odseka Obligacijskega zakonika (OZ)7 (Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve), kar je sodišče pravilno navedlo v 9. točki izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je namreč potem, ko je ugotovila kršitev tožene stranke, slednji poslala pisni opomin, s katerim jo je opozorila na kršitev njene pogodbene obveznosti in ji pustila primeren rok za njeno izpolnitev (105. člen OZ), česar pa tožena stranka ni naredila. Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka ravnala skladno z zakonom in svojimi splošnimi pogoji poslovanja ter pred razvezo pogodbe opravila vse zahtevane korake. V celoti pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pogodba med pravdnima strankama razvezana. Zapis datuma odstopa tožeče stranke od pogodbe 26.2.2017 namesto pravilno 26.2.2018 pa je zgolj očitna pisna pomota, ki na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točki I in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998 s spremembami. 3 1. odst. 22. čl. ZVPot. 4 Glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 634. 5 11. člen Splošnih pogojev poslovanja z X. Osebnimi računi. 6 3. člen Splošnih pogojev poslovanja z X. Osebnimi računi. 7 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.