Jedro

če bi tožnik uveljavljal spremembo vzroka bolniškega staleža za drugo obdobje, o katerem še ne bi bilo odločeno s pravnomočnima odločbama, ne glede na to, da bi se ta nanašal na isti sporni dogodek, ne bi bilo nobene procesne ovire za vsebinsko obravnavanje zadeve in za ponovno ugotavljanje vzroka začasne nezmožnosti za delo in za ugotovitev drugačnega vzroka, v kolikor bi to bilo ugotovljeno v dokaznem postopku.

V nobenem primeru, če je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, pa z novo odločbo ni mogoče poseči v prej izdano odločbo oziroma ponovno odločiti o začasni nezmožnosti za delo, ki je bila tožniku že priznana s pravnomočno odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke (sklep) št. ... z dne 28. 10. 2020 in odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 11. 2020 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Obenem je sklenilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetnici krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se je dne 26. 3. 2019 poškodoval na delovnem mestu, ko ga je nepazljiv voznik rovokopača pri izkopu jame in obračanju zadel s hidravlično žlico v predel glave in telesa. Zaradi udarca je izgubil zavest, pomagali so mu sodelavci, vendar je nato po dveh urah počitka nadaljeval z delom. Tožniku se je za tem zdravstveno stanje pričelo iz dneva v dan slabšati, trpel je zaradi vse hujših glavobolov, postal je naglušen, imel je motnje ravnotežja in krvav urin. Posledično je nato dne 1. 4. 2019 obiskal osebnega zdravnika, ki mu je odprl bolniški stalež ter samovoljno kot razlog poškodbe vpisal nezgoda izven dela. Kot prava neuka stranka tožnik navedene nepravilnosti nemudoma ni opazil. Šele na podlagi tožnikovih pritiskov je delodajalec nato obvestil inšpektorja za delo in izvedel postopek ugotavljanja delovne nezgode. S takšnim potrdilom je tožnik nato odšel tudi do svojega osebnega zdravnika, ki je podal ustrezen predlog za spremembo razloga bolniškega staleža, ki ga je imenovani zdravnik kot nedopustnega zavrgel. Po prepričanju tožnika je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in se sklicevalo na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Niti tožena stranka v upravnem postopku, kot tudi ne sodišče prve stopnje v sodnem postopku, se nista vsebinsko ukvarjala s konkretnim tožnikovim primerom. Zaradi takšnega nedopustnega ravnanja je tožnik utrpel hude posledice, saj je ostal brez bolniškega nadomestila in brez sredstev za preživljanje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno razrešilo vprašanje začasne tožnikove nezmožnosti. Zaključek sodišča je nejasen, sam s seboj v nasprotju, sodne odločbe pa tudi v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS terja, da mora biti odločba sodišča, s katero se odloči o posameznikovih pravicah in obveznostih, obrazložena. Le zoper tako odločbo lahko posameznik učinkovito uveljavlja pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane sodne odločbe s strani sodišča so bile tožniku evidentno kršene njegove ustavno varovana pravice, in sicer pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, pa tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V skladu z 8. členom ZPP se mora sodišče prve stopnje posebej opredeliti do dokazov, ki so si nasprotujoči, pojasniti je potrebno, v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne in mora za to navesti ustrezne razloge. V konkretni zadevi so zaradi neizvedbe dokazov posamezna, za predmetni postopek ključna dejstva, ostala nedokazana. Na podlagi neposrednega zaslišanja tožnikovega osebnega zdravnika, bi se sodišče lahko z gotovostjo prepričalo o tem, ali so tovrstna dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval, resnična. Posameznih dejstev tožnik nikakor ni mogel dokazati na drug način, kakor s predlaganim zaslišanjem priče. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Podane niso niti zatrjevane kršitve po 14., 22., 23. in 25. členu Ustave RS.

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov, ali ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Vsebuje bistvene dejanske in utemeljene pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in jo je mogoče preizkusiti. Zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju osebnega zdravnika v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve postopka in posledično do nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerne, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. V konkretnem primeru predlagani dokaz ni bil potreben, niti za ugotovitev odločilnih dejstev ni bil primeren.

6. Podana ni niti zatrjevana kršitev 8. člena ZPP. Skladno z načelom proste presoje dokazov mora sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Gre za metodološki napotek, da je dokazna ocena v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej vestna, skrbna in analitično sintetična. Izpodbijana sodba vsebuje ustrezno dokazno oceno. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 11. 2020, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopni sklep št. ... z dne 28. 10. 2020. S slednjim je imenovani zdravnik na podlagi 129. člena ZUP zavrgel predlog osebnega zdravnika z dne 16. 10. 2020 za spremembo vzroka začasne nezmožnosti za delo za čas od 26. 3. 2019 do 30. 5. 2019. Sodišče prve stopnje je tako presojalo, ali je toženec v predsodnem postopku pravilno postopal in pravilno ter zakonito zavrgel zahtevo za spremembo vzroka začasne nezmožnosti za delo na podlagi 129. člena ZUP.

8. Po 129. členu ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna stvar, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku in če o isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

9. Glede na 4. točko prvega odstavka citirane določbe je torej mogoče novo zahtevo zavreči tako v primeru, kadar o isti upravni stvari že teče postopek, kot v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, bodisi materialno, bodisi formalno pravnomočno. Zavrženje na podlagi formalno pravnomočne odločbe je mogoče le v primeru, kadar se dejansko oziroma pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ta pogoj pri materialno pravnomočnih odločbah ni določen.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je osebni zdravnik tožniku zaradi dogodka, ki se je zgodil marca 2019, dne 1. 4. 2019 odprl bolniški stalež, ki se je vodil zaradi poškodbe izven dela. Nato je imenovani zdravnik z odločbo z dne 24. 4. 2019 odločil o tožnikovi začasni nezmožnosti nad 30 dni za čas od 1. 5. 2019 do 17. 5. 2019 in kot razlog začasne nezmožnosti za delo enako navedel poškodbo izven dela. Imenovani zdravnik je kot vzrok začasne nezmožnosti navedel poškodbo izven dela tudi v odločbi z dne 20. 5. 2019, ko je odločal o začasni nezmožnosti za delo za čas od 18. 5. 2019 do 30. 5. 2019. 11. Zoper nobeno od citiranih odločb z dne 24. 4. 2019 in z dne 20. 5. 2019 ne tožnik in ne delodajalec nista vložila pritožbe, tako da sta obe odločbi pravnomočni.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije nadalje izhaja, da je imenovani zdravnik kasneje z odločbo z dne 8. 7. 2019 zavrnil predlog osebnega zdravnika z dne 19. 6. 2019 za ugotovitev začasne nezmožnosti tožnika od 31. 5. 2019 dalje in da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. Zdravstvena komisija je z odločbo z dne 18. 7. 2019 tožnikovo pritožbo, vloženo zoper citirano odločbo z dne 8. 7. 2019 kot neutemeljeno zavrnila.

13. V sedaj obravnavanem postopku je osebni zdravnik dne 16. 10. 2020 ponovno vložil predlog za spremembo vzroka začasne nezmožnosti za delo, vse od 26. 3. 2019 dalje. Predlog osebnega zdravnika je imenovani zdravnik z izpodbijanim sklepom z dne 28. 10. 2020 na podlagi 129. člena ZUP zavrgel, zdravstvena komisija pa je takšen sklep z odločbo z dne 10. 11. 2020 potrdila kot pravilen in zakonit in tožnikovo pritožbo zavrnila. Kot je pritožbeno sodišče že uvodoma povzelo, sta predmet sodne presoje citirani sklep z dne 28. 10. 2020 in odločba z dne 10. 11. 2020. 14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s tožbo uveljavljal odpravo citiranih upravnih aktov, ker se ne strinja, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo ugotovljene od 26. 3. 2019 oziroma od 1. 4. 2019 poškodba izven dela. Tožnik vztraja, da je vzrok tega bolniškega staleža poškodba pri delu in ne poškodba izven dela, kot je bilo ugotovljeno, ter da je posledično upravičen do bolniškega staleža ne samo 30 dni po prenehanju delovnega razmerja (30. 4. 2019), ampak ves čas nezmožnosti za delo. Pomeni, da tožnik uveljavlja spremembo vzroka začasne nezmožnosti za delo, o katerem je že bilo odločeno s pravnomočnima odločbama. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve ključnega pomena.

15. V kolikor bi tožnik uveljavljal spremembo vzroka bolniškega staleža za drugo obdobje, o katerem še ne bi bilo odločeno s pravnomočnima odločbama, ne glede na to, da bi se ta nanašal na isti sporni dogodek, ne bi bilo nobene procesne ovire za vsebinsko obravnavanje zadeve in za ponovno ugotavljanje vzroka začasne nezmožnosti za delo in za ugotovitev drugačnega vzroka, v kolikor bi to bilo ugotovljeno v dokaznem postopku.

16. Čeprav je vzrok začasne nezmožnosti za delo kot eden izmed elementov odločbe vsebovan v izteku odločbe, se pravnomočnost ne razteza nanj, saj vzrok začasne nezmožnosti za delo ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša le na odločitev o dejstvu. Takšno stališče je v zvezi z vprašanjem pravnomočnosti vzroka oziroma vseh elementov odločbe zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015. Iz navedene sodbe jasno izhaja, da vzrok kot tak ne postane pravnomočen. Če se kasneje vodi nov postopek, organ, ki vodi postopek, ni vezan na prej ugotovljeni vzrok. V nobenem primeru, če je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, pa z novo odločbo ni mogoče poseči v prej izdano odločbo oziroma ponovno odločiti o začasni nezmožnosti za delo, ki je bila tožniku že priznana s pravnomočno odločbo.

17. Ker gre v tej zadevi za prav takšno procesno situacijo, ko tožnik za isto obdobje (od 26. 3. 2019 oziroma od 1. 4. 2019), za katero je bilo o začasni nezmožnosti za delo že pravnomočno odločeno, uveljavlja spremembo vzroka, ni nobene pravne podlage, da bi toženec in enako sodišče v rednem postopku poseglo v pravnomočno odločitev in spremenilo vzrok začasne nezmožnosti za delo. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 utemeljeno štelo izpodbijana upravna akta za pravilna in zakonita in tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP in 165. člena ZPP v zvezi z odločbo Bpp 264/2021 z dne 22. 6. 2021 sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.