Jedro

Bistven pogoj za utemeljenost zahtevka v okviru 99. člena SPZ je protipravnost vznemirjanja tretje osebe, ki pa v obravnavanem primeru ni izkazana. Vsi sporni objekti na verandi so bili zgrajeni oziroma postavljeni na verandi na podlagi medsebojnega dogovora pravdnih strank, takšen dogovor pa izključuje protipravnost posegov toženca na verandi tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: »Toženec je dolžan nazaj vgraditi zid v pritličju stavbe med kuhinjo in hodnikom v dolžini 4 m in širini 20 cm v stavbi na parceli 2109/4 k. o. x, na mestu, kjer je ta zid že stal preden ga je toženec odstranil. Toženec je dolžan vrniti posest tožniku na verandi v izmeri 3 m2 na zahodni strani hiše na parceli št. 2262/4 k. o. x ter s te verande odstraniti dvoje vrat in svetlobne prizme ter odstraniti omarico s Tx priključkom in vrniti posest tožniku na prostoru pod stopnicami in delu hodnika v stavbi na isti parceli.

Tožniku se omogoči lastništvo na parceli št. 2262/4, ki je v njegovi lasti od leta 2007 dalje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti vse njegove stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.« Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa naj tožencu naloži v plačilo vse pravdne stroške tožnika v postopku, vključno s stroški pritožbe. V pritožbi opisuje, kako je potekalo pridobivanje zemljišč, na katerih stoji hiša pravdnih strank, gradnja hiše ter dejanska razdelitev njene uporabe. Tožnik navaja, da vhod v stanovanjsko hišo poteka po parceli št. 2262/4, ki je v njegovi izključni lasti, toženec pa kljub temu, da ni lastnik, zemljišče uporablja zato, da bi mu odrekel pravico do verande. Ker je sam zapustil prostore, ki so po razdelitvi parcel postali last toženca, od toženca zahteva, da se umakne in odstrani steno in preostale stvari na parceli in stavbi št. 2262/4. Tožnik nadalje trdi, da je toženec leta 2011 podrl nosilno steno na parceli št. 2109/4, ki je v solastnini obeh pravdnih strank, s čimer je ogrozil stabilnost stavbe v prvem nadstropju in strehe tožnika. Navedbe toženca, da je le odstranil leseno oblogo, označuje za sprenevedanje in pojasnjuje, da je o tem obvestil tudi gradbeno inšpekcijo. Nazadnje tožnik sodišču prve stopnje očita, da je nekritično verjelo izpovedbi toženca in ni izvedlo vseh potrebnih dokazov. Kljub temu, da je sam na obravnavi umaknil predlog za ogled kraja in opravo poizvedb pri gradbeni inšpekciji, bi moralo sodišče ta dokaz izvesti po uradni dolžnosti glede na različne izpovedbe pravdnih strank.

3. Pritožba tožnika je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi s tožbenim zahtevkom glede ponovne vgradnje zidu v pritličju stavbe na parceli 2109/4 k. o. x, ki je v solastnini obeh pravdnih strank, tožnik v pritožbi navaja, da je toženec na navedeni parceli leta 2011 podrl nosilno steno, s čimer je ogrozil stabilnost stavbe v prvem nadstropju in strehe tožnika. Navedeno je trdil že tekom postopka na prvi stopnji, vendar mu prvostopenjsko sodišče ni verjelo in je na podlagi izpovedbe toženca ugotovilo, da je toženec v letu 2010 zgolj umaknil obloge na vseh stenah v pritličju in pri tem ni porušil nobene stene. Pritožbeno sodišče z navedeno dokazno oceno v celoti soglaša in pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je izpovedba toženca v tem delu bolj prepričljiva od izpovedbe tožnika, obenem pa bi lahko tožnik dejstvo, da je bila stena porušena, dokazoval tudi z drugimi dokazi (npr. ogledom(1), izvedencem ...), a tega ni storil. Dejansko stanje je bilo v tem delu popolno ugotovljeno in navedene pritožbene trditve zato na pravilnost izpodbijane sodbe ne vplivajo.

6. Drugi del tožbenega zahtevka tožnika se nanaša na parcelo št. 2262/4, ki je po podatkih iz zemljiške knjige v izključni lasti tožnika. Na delu navedene parcele se nahaja veranda, na kateri je leta 1999 toženec postavil predelno steno, ki verando ločuje na dva dela. Tožnik v tem postopku od toženca zahteva vrnitev posesti verande, prostora pod stopnicami in na delu hodnika v stavbi ter odstranitev dvojih vrat, svetlobne prizme ter omarice s Telekom priključkom. Trdi, da je lastnik parcele on in od toženca zahteva, da se umakne. V skladu z določbo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik stvari, če ga kdo protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (negatorna tožba). Bistven pogoj za utemeljenost navedenega zahtevka je protipravnost vznemirjanja tretje osebe, ki pa v obravnavanem primeru po oceni sodišča prve stopnje in tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana. Že sodišče prve stopnje je namreč na podlagi prepričljive in bolj verjetne izpovedbe toženca ugotovilo, da je toženec predelno steno že v letu 1999 postavil na podlagi dogovora s tožnikom. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz trditev toženca in njegove izpovedbe izhaja, da je bila toženčeva omarica s Telekomovim priključkom, ki stoji na njegovem delu verande, tja postavljena že pred letom 1999, prav tako v soglasju obeh pravdnih strank. Vsi sporni objekti na verandi so bili torej zgrajeni oziroma postavljeni na verandi na podlagi medsebojnega dogovora pravdnih strank, takšen dogovor pa izključuje protipravnost posegov toženca na verandi tožnika. Tožnikov zahtevek iz naslova vznemirjanja lastninske pravice na parceli št. 2262/4 je zato že iz tega razloga neutemeljen in tožnik tako s pritožbo, ki se zavzema za drugačno odločitev, ne more uspeti. Poleg navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom izpodbijane sodbe o tem, da tožnik ni dokazal, da bi bil pri izvajanju svoje lastninske pravice sploh oviran(2).

7. Neutemeljeni so nazadnje pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbi toženca in da bi moralo po uradni dolžnosti izvesti ogled kraja in opraviti poizvedbe pri gradbeni inšpekciji. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno presojalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), dokazov, ki niso bili predlagani, pa ni bilo dolžno izvesti. V pravdnem postopku so namreč stranke tiste, ki morajo predlagati dokaze za dokazovanje svojih trditev (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP), sodišče pa lahko dokaze po uradni dolžnosti izvaja le v izjemnih primerih, ki jih določa drugi odstavek 7. člena ZPP. Nasprotujoče si izpovedbe pravdnih strank niso razlog, zaradi katerega bi bilo trebapo uradni dolžnosti izvajati dodatne dokaze, zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ker dokazov, glede katerih je tožnik umaknil predlog za njihovo izvedbo, ni izvedlo samo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženec pa s svojim odgovorom ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Na zadnjem naroku je tožnik umaknil sicer pravočasno predlagan dokaz z ogledom in tudi opravo poizvedb pri gradbeni inšpekciji.

(2) Ker je pritožbeno sodišče sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec dokazal, da je predelno steno na verandi postavil na podlagi dogovora, se ni ukvarjalo z vprašanjem ali trditvena podlaga spora omogoča presojo utemeljenosti zahtevka tudi na podlagi 92. člena SPZ.