Jedro

Ker se za vprašanja postopka v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, ki jih ZBPP ne ureja, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, ni ovir za vročanje odločb v zvezi z brezplačno pravno pomočjo v času sodnih počitnic, zato sodne počitnice ne vplivajo na začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Glede na določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP (ki izrecno določa, da se zadeve brezplačne pravne pomoči obravnavajo kot nujne) je po presoji Vrhovnega sodišča zadeva, kjer se presoja zakonitost odločbe o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, „nujna zadeva“ v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu (kot procesni rok) tekel tudi v času sodnih počitnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper odločbo Podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 50/2012 z dne 11. 7. 2014. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila tam navedenega odvetnika, ki je bil določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (I. točka izreka), ugotovila, da je bila pritožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč (II. točka izreka), in pritožniku naložila, da bo moral sodišču povrniti znesek prejete brezplačne pravne pomoči, o višini katere bo odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je bila pritožniku izpodbijana odločba vročena 11. 8. 2014, tridesetdnevni zakonski rok za tožbo (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) pa se je iztekel 10. 9. 2014. Tožba je bila oddana priporočeno na pošto 15. 9. 2014, kar je po izteku zakonsko določenega roka, torej prepozno. Navedlo je še, da na navedeno nimajo nobenega vpliva sodne počitnice. Glede na določbe Zakona o splošnemu upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč sodne počitnice niso relevantne, zato za vročitev odločbe ni bilo ovire, po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa gre za nujno zadevo, za katero skladno z določbo 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) procesni roki tečejo tudi v času sodnih počitnic.

3. Tožnik izpodbija navedeni sklep s pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da 83. člen ZS v tretjem odstavku določa, da se v času sodnih počitnic sodna pisanja ne vročajo, če pa je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Zatrjuje, da je procesni rok začel teči prvi naslednji dan, ko so se iztekle sodne počitnice, ker je Okrožno sodišče v Ljubljani, kljub sodnim počitnicam, tožniku vročilo odločbo. Meni, da je zato njegova tožba pravočasna. Razrešitev in postavitev drugega odvetnika ni upravni spor in ni nujna zadeva, saj je do obravnavane zadeve v upravnem sporu prišlo šele, ko je sodišče prve stopnje prejelo tožbo in šele od tedaj dalje je mogoče govoriti o upravnem sporu in o nujni zadevi. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe kot prepozne. Pritožniku je bila odločba tožene stranke, ki jo s tožbo izpodbija, vročena dne 11. 8. 2014, tožbo, naslovljeno na pristojno sodišče, pa je priporočeno oddal na pošto dne 15. 9. 2014, pri čemer navedena datuma v obravnavani zadevi nista sporna.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi tožba zoper odločbo tožene stranke vložena prepozno. Z 10. 9. 2014 se je namreč (ne glede na sodne počitnice) v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča iztekel tridesetdnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. 7. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZS sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Drugi odstavek istega člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne zadeve, v 9. točki pa določa, da so nujne zadeve tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon. V tretjem odstavku istega člena ZS je določeno, da razen v zadevah iz prejšnjega odstavka (torej v nujnih zadevah - opomba sodišča), v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice.

8. V obravnavanem primeru je bila pritožniku odločba tožene stranke vročena dne 11. 8. 2014, torej v času sodnih počitnic. Navedena okoliščina pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, na začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu ni vplivala, saj se je odločba tožene stranke vročala po določbah ZUP-a (87. člen), ki ne ovira vročanja odločb v obdobju, ki ga ZS določa kot čas sodnih počitnic. Za vprašanja postopka v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, ki jih ZBPP ne ureja, se namreč uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Ta pa, kot že navedeno, posebnega režima za vročanje odločb v času sodnih počitnic, ne določa. 9. Ker zoper odločbo pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor (četrti odstavek 34. člena ZBPP), je od vročitve odločbe (11. 8. 2014) pritožniku začel teči tridesetdnevni rok, ki ga za vložitev tožbe v upravnem sporu določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1. Na tek in iztek tega procesnega roka(1) pa v obravnavanem primeru niso vplivale sodne počitnice, v času katerih glede na določbo 83. člena ZS velja poseben režim glede teka procesnih rokov.

10. Vrhovno sodišče namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za „nujno zadevo“ v smislu četrtega odstavka 34. člena ZBPP v zvezi z 9. točko drugega odstavka 83. člena ZS, ter tako posledično zavrača pritožbeni ugovor, da naj bi zadeva v smislu določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP postala nujna šele z vložitvijo tožbe. ZBPP v četrtem odstavku 34. člena določa, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne, kar bi zgolj na podlagi besedne razlage lahko vodilo k zaključku, da zadeve šele po vložitvi tožbe v upravnem sporu postanejo nujne. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča treba za pravilno uporabo te določbe navedeno besedilo razlagati glede na namen te določbe, ki je v tem, da se celoten postopek, ki se nanaša na brezplačno pravno pomoč (torej tako postopek pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu kot po vložitvi tožbe v upravnem sporu), izvede v čim krajšem možnem času, ter se tudi na ta način omogoči (upravičeno) uresničevanje namena instituta brezplačne pravne pomoči (1. člen ZBPP). Ker je bila v obravnavani zadevi tožba vložena zaradi presoje zakonitosti odločbe, s katero je tožena stranka razrešila postavljenega odvetnika za izvajanje brezplačne pravne pomoči in ugotovila, da je bila pritožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, takšna odločitev pa temelji na določbah ZBPP, gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča za zadevo, ki se glede na določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP obravnava kot nujna ter tako posledično tudi za „nujno zadevo“ v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS.

11. Ob pravilnem zaključku, da gre za „nujno zadevo“, ki jo kot tako določa zakon,(2) je sodišče prve stopnje pri teku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu ustrezno upoštevalo tudi določbo tretjega odstavka 83. člena ZS. Ta določa, da v času sodnih počitnic procesni roki tečejo samo v nujnih zadevah, kar je izjema od splošnega pravila (ki ga določa isti odstavek), da procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo. To pa pomeni, da je pravilno štelo, da je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu v konkretnem primer tekel tudi v času sodnih počitnic in se iztekel 10. 9. 2014, tožba, vložena 15. 9. 2014, pa je bila vložena prepozno.

12. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je tako pravilen in zakonit. 13. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je bil pritožnik v pravnem pouku izpodbijane odločbe izrecno opozorjen, da se zadeve v upravnem sporu po ZBPP obravnavajo kot nujne ter da sodišča tudi v času sodnih počitnic v takšnih primerih opravljajo naroke in odločajo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1) : O pravni naravi roka za vložitev tožbe v upravnem sporu se je Vrhovno sodišče že opredelilo v zadevi I Up 55/2011 (glej 9. točko obrazložitve sklepa), kjer je sprejelo stališče, da je rok za vložitev tožbe restitucijski rok, takšen rok pa je po splošnem stališču doktrine in sodne prakse procesni rok.

Op. št. (2) : Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevi I Up 437/2012 z dne 10. 4. 2013, ki je v bistvenem podobna obravnavanemu primeru.