Jedro

Pravdni stranki se za izvedbo dodatnih del nista dogovorili in toženec ni dal (pisnega) naloga za izvedbo dodatnih del. V času spornega razmerja veljavni 633. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da mora imeti izvajalec za vsak odmik od gradbenega načrta oz. od pogodbenih del pismeno soglasje naročnika, pri čemer za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 602.210,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1994 do plačila. Hkrati je zavrnilo predlog tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Zatrjuje, da so bile pri odločanju upoštevane le okolnosti, ki so govorile v prid sprejetemu zaključku, da tožnik ni imel pisnega naloga naročnika za izvedbo dodatnih del. Niso pa bile upoštevane okoliščine, ki so kazale na drugačne zaključke: da je prišlo po podpisu gradbene pogodbe št. 5/93 z dne 10.8.1993 do spremembe oziroma bistvenega odstopanja od prvotnega projekta in sicer konkretno pri izdelavi samih temeljev objekta, ki jih je bilo treba na vzhodni strani poglobiti za en meter, kar vse je posledično vplivalo na obseg armiranja in betoniranja temeljev, da je navedeno spremembo zahteval toženec, da so bila dela izvršena po navodilih toženca in da so bila ta dela nujna ter da je tožnik navedena dela izvršil, toženec pa jih je prevzel. Ker dodatna dela niso pogodbena dela, je zato treba v zvezi z njimi skleniti novo pogodbo oziroma aneks k prvotni pogodbi, s katero se določi tudi cena za ta dela (35. uzanca PGU). Ne take pogodbe in ne aneksa pa pravdni stranki v konkretnem primeru nista sklenili, med drugim tudi zato ne, ker je tožnik tudi od sklenjene pogodbe z dne 10.8.1993 odstopil, ker mu toženec opravljenih del ni plačal. Pismeno soglasje naročnika del ni nujna predpostavka za zahtevek za zvišanje cene del, če je moral izvajalec dela izvršiti na zahtevo naročnika in je s tem odstopil od projekta. Poleg tega bi moralo prvostopno sodišče v tej smeri tudi ugotavljati, če so bila izvršena dela nujna ali vsaj koristna za toženca, česar pa ni storilo. Dokazno sklepanje prvostopnega sodišča na podlagi

18. in 19. uzance PGU je zato pravno zmotno, ker ne upošteva spremenjenih okoliščin. Taka situacija je izrecno normirana v 4. točki 23. uzance PGU. Stališče prvostopnega sodišča, da tožnik okoliščin v zvezi z izvedbo dodatnih del ni uspel dokazati, je tudi protispisno. Za ugotovitev navedenih spornih dejstev je tožnik predlagal izvedbo dokaza z ogledom po sodišču in z izvedencem gradbene stroke, kar vse je sodišče zavrnilo. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je vtoževana terjatev zastarala. Tožnik je tožencu še pred izpolnitvijo gradbene pogodbe z dne 10.8.1993 jasno pokazal, da jo razdira, saj je od nje odstopil, kar je pokazal s tem, da ni izvedel vseh dogovorjenih del do I. faze. Kot že rečeno, za dodatna dela poseben aneks k prej navedeni pogodbi ni bil sklenjen. Ker je tožnik dodatna dela na toženčevem objektu nesporno izvedel, to pomeni, da je bil toženec z navedenim tožnikovim delom neupravičeno obogaten, tožnik pa neupravičeno prikrajšan. Tožnik je tako tožencu kot tudi družbi K. d.o.o., ki mu je dokazano tudi plačevala opravljeno delo, izstavil poseben račun za dodatno opravljena dela št. 1/94 z dne 13.1.1994. Ker je tožnik vložil tožbo v predmetni zadevi 12.1.1999, zastaralni rok za zahtevek iz neupravičene pridobitve pa zastara v petih letih, je bila tožba vložena pravočasno in zato vtoževana tejatev ni zastarala, kot je to zmotno presodilo prvostopno sodišče.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pravdni stranki sta 10.8.1993 sklenili Gradbeno pogodbo št. 05/93, s katero se je tožnik zavezal za toženca opraviti gradbena dela do I. faze na objektu H. v pogodbeni vrednosti

33.511 DEM. Tožba temelji na trditvi, da je bila navedena vrednost v obračunu gradbenih del iz meseca oktobra 1993 korigirana in povišana na znesek 37.336 DEM, da je do te razlike prišlo pri izdelavi temeljev objekta zaradi spremembe tehnične dokumentacije (projekta) in da je izvedbo teh del naročil toženec. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem ugotovilo, da se pravdni stranki za izvedbo dodatnih del nista dogovorili in da toženec ni dal (pisnega) naloga za izvedbo dodatnih del. V času spornega razmerja veljavni

633. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da mora imeti izvajalec za vsak odmik od gradbenega načrta oz.

od pogodbenih del pismeno soglasje naročnika, pri čemer za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene. Tožnik kot izvajalec pa v obravnavanem primeru za izvedbo dodatnih del obstoja pisnega soglasja toženca ni dokazal, ravno tako pa tudi ne ustne privolitve toženca. Neutemeljen in protispisen je zato pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da naj bi spremembo del zahteval toženec. ZOR v 1. odst. 634. čl. določa, da lahko izvajalec izvede nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti. Tožnik šele v pritožbi trdi, da so bila dodatna dela nujna (zato gre v tem delu za nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, glede na izostanek tam navedenih pogojev), v postopku na prvi stopnji je zatrjeval le, da je bilo treba temelje objekta na vzhodni strani poglobiti za en meter, vendar pa zgolj na podlagi takšnih trditev sodišče prve stopnje ni moglo samo zaključiti, da je šlo za nujna nepredvidena dela po 2. odst. 634. čl. ZOR, predvsem pa ni tožnik zatrjeval, da si zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti soglasja naročnika. Kot nedopustne pritožbene novote pa tožnik šele v pritožbi uveljavlja tudi, da so bila opravljena dodatna dela koristna za toženca in da bi bilo treba uporabiti 3. tč. 23. Posebne gradbene uzance (PGU); četudi ne bi šlo za novoto, je po mnenju pritožbenega sodišča vprašljivo, ali je možno pod izredne dogodke, kakršne obravnava citirano določilo uzance, podrazumevati tudi potrebo po poglobitvi temeljev za en meter.

Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati okoliščin v zvezi z dodatnimi deli; ne gre namreč za vprašanje, ali so bila ta dela opravljena (ampak za vprašanje, ali jih je toženec naročil), zato tudi ni prihajala v poštev izvedba dokaza z ogledom oz. z izvedencem gradbene stroke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Utemeljeno pa je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tudi zaradi po tožencu uveljavljenega ugovora zastaranja terjatve; po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik dokončni obračun izdelal oktobra 1993. Pri začetku teka zastaralnega roka ne gre za vprašanje, kdaj je nastala terjatev, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak za vprašanje, kdaj je imel upnik pravico od dolžnika terjati izpolnitev obveznosti; 1. odst. 361. čl. ZOR namreč določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi toženec prejel njegovo zahtevo za plačilo razlike po dokončnem obračunu. Če bi tožnik to zahtevo tožencu posredoval neposredno po izstavitvi dokončnega obračuna in upoštevaje 63. uzanco PGU, da se na podlagi končne situacije opravi izplačilo v 15 dneh od dneva njenega prejema, bi tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti od toženca še pred 31.12.1993. Glede na to je petletni zastaralni rok, določen v 371. čl. ZOR, iztekel pred 31.12.1998 oz. v vsakem primeru pred vložitvijo tožbe (12.1.1999). Ugotavljanje pravočasnosti vložitve tožbe glede na uveljavljeno zastaranje terjatve v povezavi z vprašanjem, ali je bil toženec z opravljenimi deli neupravičeno obogaten, pa ne prihaja v poštev, ker tožnik po tem temelju tožbenega zahtevka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.