Jedro

Produkt RPZ, na katerega se odredba nanaša, pomeni zgolj enega od produktov, ki jih trži tožeča stranka ter se pretežni del dejavnosti tožeče stranke nanaša na izvajanje drugih produktov, tj. PPZ in IPZ. Kar pomeni, da neizpolnjevanje sklenjenih pogodb o RPZ samo po sebi nima odločilnega vpliva na glavno dejavnost tožeče stranke in s tem tudi ne na nastanek zatrjevanih škodljivih posledic. Predvsem pa tožena stranka v zvezi z (ne)izpolnjevanjem sklenjenih pogodb in škodo, ki iz tega sledi, v odgovoru na zahtevo utemeljeno opozori na določbe 516. člena ZZavar-1 in s tem na možnost prenosa izvrševanja zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico, in to brez soglasja zavarovancev. Kar po eni strani pomeni, da se v primeru prenosa sklenjene zavarovalne pogodbe RPZ nemoteno izvršujejo še naprej, in po drugi strani, da je v primeru uspeha s tožbo mogoče vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred odredbo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka (Agencija za zavarovalni nadzor) je dne 6. 4. 2017 izdala odredbo št. 40109-12/2016-9, s katero je (v 1. točki izreka) ugotovila, da tožeča stranka s sklepanjem in izvrševanjem pogodb Rentno pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju RPZ) opravlja zavarovalne posle, za katere ni pridobila oziroma nima dovoljenja tožene stranke in s čimer krši določbo 21. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1), ter ji nato naložila, da v roku 15 dni od vročitve odredbe preneha z opravljanjem zavarovalnih poslov in v roku 15 dni od vročitve odredbe predloži toženi stranki poročilo, v katerem bodo opisani ukrepi, ki jih je opravila v zvezi s prenehanjem opravljanja zavarovalnih poslov in priloži dokazila, iz katerih bo izhajalo, da je prenehala z opravljanjem zavarovalnih poslov (2. točka izreka) in še, da plača nadomestilo v višini 2 100,00 EUR z nakazilom na transakcijski račun Agencije (3. točka izreka). Ugovor tožeče stranke zoper odredbo je Agencija zavrnila z odločbo št. 40109-12/2016-11 z dne 12. 1. 2018. 2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo v povezavi z odredbo in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo izreče za nično oziroma podrejeno, da jo odpravi ter še podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži, da ji povrne stroške postopka. Obenem zahteva, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 v celoti odloži izvršitev izpodbijane odločbe v povezavi z odredbo, in sicer do pravnomočne odločitve o tožbi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

3. V zahtevi navaja, da je odredbo mogoče razumeti na način, da je tožeči stranki poleg tega, da je dolžna prenehati s sklepanjem novih pogodb za RPZ, prepovedano tudi izpolnjevanje obveznosti po že sklenjenih pogodbah za RPZ. Ob taki razlagi pa bi tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda. RPZ, prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje namreč tožeča stranka izvaja nepretrgoma že od leta 1996 dalje in ima po stanju na dan 31. 12. 2017 sklenjenih 1092 zavarovalnih polic, od tega 875 aktivnih, 138 kapitaliziranih, po 77 pa že izplačuje pokojnine. V letu 2017 je izplačala zavezancem skupno za 87 599,82 pokojnin. Prepoved izpolnjevanja obveznosti bi torej neposredno vplivala tudi na mesečno izplačevanje pokojnin zavarovancem, ki so že pridobili pravico do pokojnine ter na pobiranje mesečnih premij delovno aktivnih zavarovancev RPZ, kar pomeni, da bi v primeru izvršitve odločbe nastala težko popravljiva, najverjetneje pa celo nepopravljiva škoda.

4. Ker ne bi smela sklepati novih pogodb za RPZ, bi se to tožeči stranki neposredno odrazilo v njenem poslovnem izidu. Še večjo škodo pa bi utrpela zaradi trajnejše izgube zaupanja strank oziroma zaradi takšne okrnitve ugleda, da stranke ne bodo več hotele poslovati s tožečo stranko niti v primeru, če bi v sodnem postopku uspela. Posledice izvršitve odredbe bodo vplivale tudi na druge produkte, t.j. PPZ in IPZ in s tem še na dodatnih 6 320 zavarovalnih polic PPZ ter 562 polic IPZ in s tem na glavno dejavnost tožeče stranke. Uspešno poslovanje skladov oziroma zavarovalnic v bistvenem temelji na zaupanju strank. Izgubljeno zaupanje je le težko obnoviti, kar potrjujejo tudi (empirično) zbrani podatki s strani družbe A., ki je v obdobju med 26. in 29. januarjem 2017 izvedla raziskavo na reprezentativnem vzorcu 829 oseb in preverila pričakovano ravnanje potrošnikov v primeru, da izvejo, da neka družba s področja prostovoljnega pokojninskega zavarovanja ne sme več sprejemati premij niti izplačevati mesečnih pokojnin, ker naj ne bi imela dovoljenja za izvajanje takšnega zavarovanja. Iz raziskave sledi, da bi zavarovanci, ki imajo pri tožeči stranki sklenjeno RPZ in še kakšno drugo zavarovanje, kar v 71% zagotovo ali najverjetneje prenesli zavarovanja h konkurenčnim pokojninskim družbam ali zavarovalnicam. Izgubila bi tudi zavarovance PPZ in IPZ, ki niso imeli obenem sklenjenega RPZ, in sicer bi po raziskavi zagotovo ali najverjetneje odšlo 58% takšnih zavarovancev. Takšna pričakovanja pa so utemeljena tudi glede na konkretne okoliščine, saj pogodbe PPZ in IPZ omogočajo predčasno izplačilo sredstev oziroma odkup zavarovanja in s tem prenehanje zavarovanja pri tožeči stranki, kot to sledi iz priloženih splošnih pogojev za omenjena zavarovanja, po katerih pogoji predčasnega izstopa tudi niso finančno destimulativni. Ključno pri tem je, da se ti zavarovanci verjetno ne bodo vrnili nazaj k tožeči stranki niti, če bi tožeča stranka s tožbo uspela, saj raziskava potrjuje, da kar 64% oseb ne bi bilo pripravljenih ponovno zaupati takšni družbi in ponovno skleniti zavarovanja pri njej. Kar vse pomeni, da bi bilo verjetno skoraj 2/3 zavarovancev PPZ in IPZ trajno izgubljenih, še več pa bi bilo verjetno takšnih zavarovancev RPZ.

5. Odhodi strank bi obenem povzročili takšen izpad prihodkov iz premij, sredstev in provizij, da bi tožeča stranka najbrž v nekaj letih prenehala poslovati. Izguba prihodkov iz vplačanih zavarovalnih premij bi na podlagi predhodno opisanih predvidevanj znašala 3,1 mio EUR, saj bi tožeča stranka prejela le še 32% zavarovalnih premij v primerjavi s prejetimi premijami iz RPZ, PPZ in IPZ v letu 2017, pri čemer so omenjene premije v letu 2017 pomenile 81% celotnih prihodkov tožeče stranke iz zavarovalnih premij. Kar pomeni, da bi izvršitev izpodbijane odredbe verjetno povzročila resne finančne posledice za vsa zavarovanja in s tem za glavno dejavnost tožeče stranke. Poleg tega bi odhodi strank povzročili dodatno zmanjšanje sredstev za 15,8 mio EUR na vsega skupaj 20% sedanjih sredstev za RPZ, PPZ in IPZ glede na stanje konec leta 2017, kar prav tako potrjuje resnost in težko popravljivost škode, kot to sledi iz priloge.

6. Škoda pa bi tožeči stranki nastala tudi pri bodočih prihodkih iz zavarovalnih premij in bodočih zbranih sredstev za zavarovanja RPZ, PPZ in IPZ, saj gre pri vseh omenjenih zavarovanjih za dolgoročne produkte, sklenjene za najmanj 10 let in se zato v primeru izgubljenih strank posledice kažejo v celi zavarovalni dobi. Finančni rezultat bi bil po 15 letih za 2/3 slabši od sicer normalno pričakovanega razvoja poslovanja. V obdobju 15 let bi tožeča stranka izgubila tudi za 10 mio EUR vstopnih in upravljalskih provizij. Verjetne pa so tudi potencialne odškodninske obveznosti v razmerju do zavarovancev RPZ, saj obstaja verjetnost tožb zaradi varstva pravic za 58% oseb, kot to sledi iz že omenjene raziskave.

7. Vse navedeno po prepričanju tožeče stranke potrjuje zaključek, da bi izvršitev odredbe verjetno privedla do prenehanja poslovanja tožeče stranke, saj bi tožeča stranka, ki je po vsebini vzajemna družba, ne mogla več ponujati svojih produktov konkurenčno in bi se torej verjetno zgodilo, da bi prenehala poslovati. Skupna premija v letu 2016 je znašala 4 343 237 EUR, skupno izplačane pokojnine pa 9 851 272 EUR. V primeru izvršitve odredbe bi se premije bistveno znižale, pokojnine pa ostale enake, kar pomeni takojšnje zmanjšanje sredstev za najmanj 15 mio EUR, nato pa za več kot 6 mio EUR letno. S tem bi se obseg poslovanja v nekaj letih spustil pod mejo rentabilnosti, kar pomeni likvidacijo tožeče stranke. Vse navedeno dokazuje dokument Ocena škode, ki je med prilogami in pomeni del trditvene podlage v tej zahtevi.

8. Poleg tega bi imela izvršitev odredbe odvračilen učinek na pridobitev novih zavarovancev. Po raziskavi družbe A. kar 85% anketiranih oseb ne bi želelo skleniti zavarovanja pri družbi, ki svojim zavarovancem ne bi izplačala pokojnin. Tudi če bi se kasneje izkazalo, da je bila prepoved izvajanja zavarovalnega produkta neutemeljena, je zaupanje do družbe porušeno, saj potrošniki v takšni družbi verjetno ne bi sklenili novega zavarovanja, kar je potrdilo 74% anketiranih. To pa pomeni, da tožeča stranka škode, ki bi jo povzročili masovni odhodi obstoječih zavarovancev, ne bi mogla nadomestiti prek poslovanja z novimi zavarovanci. To pa obenem pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki se po sodni praksi zahtevajo za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. 9. Obenem javna korist in korist nasprotne stranke ne bi bili nesorazmerno prizadeti. Javna korist v konkretnem primeru je v tem, da izpodbijana odredba neupravičeno ne poseže v pravice zavarovancev iz RPZ in zlasti v pravice do že pridobljenih pokojnin, saj le te bistveno prispevajo k razpoložljivemu dohodku zavarovancev in posledično k njihovi socialni varnosti. V javnem interesu tudi je, da se v javnosti ne ustvari širša panika glede splošne varnosti pokojninskih in invalidskih zavarovanj, do česar bi ob izvršitvi odredbe verjetno prišlo, še zlasti, ker je tožeča stranka posle RPZ izvajala že več kot 20 let ob bistveno nespremenjenih predpisih. Glede na to, da tožeča stranka opravlja omenjene posle že več kot 20 let, tudi ne bo nesorazmerno prizadet javni interes, da pokojninska in invalidska zavarovanja ponujajo ponudniki, ki imajo zanje ustrezno dovoljenje. Nasprotno bi bilo celo z vidika javne koristi ustrezneje, da tožeča stranka ne izvrši odredbe pred pravnomočno odločitvijo sodišča v tej zadevi in je torej s tem izpolnjen tudi drugi zakonski pogoj za odložitev izvršitve.

10. Tožena stranka je na poziv sodišča obširno odgovorila na zahtevo. V odgovoru predlaga zavrnitev zahteve ter priglaša stroške postopka.

11. Zahteva ni utemeljena.

12. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 242. člena ZZavar-1 uporablja za postopek sodnega varstva proti odločbam Agencije, če ni z ZZavar-1 določeno drugače, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

13. Po ustaljenem stališču sodne prakse predstavlja začasna odredba nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Ker gre za nujen oziroma izjemen ukrep, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da gre za škodo, ki ji konkretno grozi in je težko popravljiva, obenem pa takšna, da pretehta javno korist, ki se zasleduje z izpodbijanim aktom.

14. V skladu s 1. točko prvega odstavka 275. člena ZZavar-1 je Agencija pristojna za nadzor nad osebami, ki v nasprotju z 21. členom ZZavar-1 na območju Republike Slovenije opravljajo zavarovalne posle. Ko gre za ukrep nadzora, kakšna je prepoved opravljanja zavarovalnih poslov, ki jo je tožena stranka kot nadzorni organ na podlagi 351. člena ZZavar-1 izrekla v konkretnem primeru, se obstoj javne koristi že po zakonu (ZZavar-1) predpostavlja, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe že v izhodišču izkazati verjeten obstoj takšnih težko popravljivih posledic, ki so močnejše od javnega interesa, ki se zasleduje v postopku nadzora in ki je v tem, da se na hiter in učinkovit način zaščitijo zavarovalci, zavarovanci in drugi upravičenci iz zavarovalnih pogodb (271. člen ZZvar-1), oziroma da se zaščitijo imetniki polic in upravičenci (27. člen Direktive Solventnost II).

15. Takšnih posledic pa tožeča stranka s svojimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe in s predloženimi listinami po presoji sodišča ni uspela verjetno izkazati.

16. Z izpodbijano odločitvijo se tožeči stranki odreja prenehanje opravljanja zavarovalnih poslov in s tem po presoji sodišča dovolj jasno prepoveduje tako sklepanje kot izvrševanje pogodb RPZ, kot sicer pravilno ugotavlja oziroma domneva že tožeča stranka v zahtevi. Pravilno se tudi ugotavlja (v zahtevi), da bi se prepoved sklepanja novih pogodb za RPZ odrazila v poslovnem izidu tožeče stranke kot škodljiva posledica naloženih ukrepov. Vendar pa te posledice niti tožeča stranka sama ne šteje za nepopravljivo, temveč šteje za težko popravljivo oziroma nepopravljivo predvsem škodo, ki bi jo utrpela zaradi trajnejše izgube zaupanja strank, in to ne le strank RPZ, temveč tudi, če ne predvsem, z izgubo zaupanja in s tem zavarovancev PPZ in IPZ ter posledično z izgubo prihodkov in sredstev za omenjene druge produkte, kar vse bi po navedbah v zahtevi verjetno privedlo do prenehanja njenega poslovanja kot ultimativne škode, ki bi ji nastala zaradi izrečenega ukrepa.

17. Pri tem pa že iz navedb v zahtevi sledi, da produkt RPZ, na katerega se odredba nanaša, pomeni zgolj enega od produktov, ki jih trži tožeča stranka ter da se pretežni del dejavnosti tožeče stranke nanaša na izvajanje drugih produktov, tj. PPZ in IPZ. Kar pomeni, da neizpolnjevanje sklenjenih pogodb o RPZ samo po sebi nima odločilnega vpliva na glavno dejavnost tožeče stranke in s tem tudi ne na nastanek zatrjevanih škodljivih posledic. Predvsem pa tožena stranka v zvezi z (ne)izpolnjevanjem sklenjenih pogodb in škodo, ki iz tega sledi, v odgovoru na zahtevo utemeljeno opozori na določbe 516. člena ZZavar-1 in s tem na možnost prenosa izvrševanja zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico, in to brez soglasja zavarovancev. Kar po eni strani pomeni, da se v primeru prenosa sklenjene zavarovalne pogodbe RPZ nemoteno izvršujejo še naprej, in po drugi strani, da je v primeru uspeha s tožbo mogoče vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred odredbo. Obenem pa to pomeni tudi, da odrejeno prenehanje opravljanja zavarovalnih poslov ne more vplivati na zaupanje zavarovancev v takšni meri, kot se zatrjuje v zahtevi in izkazuje kot škoda, in to kot nepopravljiva, v priloženi oceni škode. Ocena namreč temelji na anketi, anketa pa možnosti prenosa pogodb ne jemlje v obzir, temveč v okviru možne situacije, ki je podlaga za odgovore respondentov, decidirano navaja, da družba, o kateri naj se izrečejo, zaradi izrečenega ukrepa (med drugim) ne sme izplačevati rent/pokojnin. Kar pa po povedanem ne drži absolutno in so torej vprašanja postavljena napačno, oziroma vsaj preveč sugestivno v smeri čimvečjega nezaupanja, kar posledično učinkuje na odgovore respondentov in s tem na odstotke, ki so podlaga za izračun škode ter opredelitev škodljivih posledic, ki naj bi verjetno nastale tožeči stranki zaradi izpodbijane odločitve, vključno s prenehanjem njenega poslovanja.

18. Sodišče se sicer v načelu strinja s tožečo stranko, da je zaupanje strank za poslovanje zavarovalnic bistvenega pomena ter da izgubljeno zaupanje lahko bistveno vpliva na njihovo poslovanje. Meni tudi, da določeno nezaupanje lahko, kljub omenjeni možnosti nadaljnjega izvrševanja sklenjenih pogodb RPZ, med zavarovanci obstaja že zaradi samega dejstva, da je tožeči stranki prepovedano sklepanje zavarovanj RPZ in zaradi očitka, da je poslovala nezakonito. Vendar pa, kot že rečeno, tožeča stranka lahko z ustreznim ukrepanjem in obveščanjem strank to nezaupanje omeji ter na ta način omeji tudi škodo, ki ji nastaja zaradi odrejenega ukrepa. Predvsem pa ni glede na povedano z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana škoda, ki bi ogrozila poslovanje tožeče stranke do te mere, da bi bila ogrožena njena rentabilnost in s tem njen obstoj, kot se zatrjuje v zahtevi. S tem pa tudi niso izkazane hujše, težko popravljive posledice, ki so močnejše od že omenjenega javnega interesa, ki se zasleduje z izvajanjem nadzora. Dejstvo, da je tožeča stranka na enak način poslovala od leta 1996 dalje (in ki mu tožena stranka ne oporeka), sicer ne kaže na hitro in učinkovito ukrepanje, ki se zahteva (prav tako v javnem interesu) od nadzornih organov. Vendar pa samo to dejstvo ne more biti razlog za zahtevano podaljševanje položaja, v katerem se nahaja tožeča stranka, saj je le-ta po ugotovitvah tožene stranke nezakonit in ga zato ni mogoče upoštevati pri odločanju o začasni odredbi.

19. Ker torej predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.