Jedro

Sodišče je postavilo novo izvedenko psihiatrične stroke, saj je ocenilo izvedensko mnenje prvo postavljene izvedenke za neprepričljivo, predvsem pa neskladno z ostalimi že izvedenimi dokazi. Navedene pomanjkljivosti oziroma neskladnosti prvega izvedenskega mnenja, so bile v izvedenskem mnenju nove izvedenke odpravljene; to izvedensko mnenje je zato sodišče ocenilo kot verodostojno, sprejemljivo in prepričljivo ter je zato povsem upravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega, tretjega izvedenca psihiatrične stroke, s pomočjo katerega naj bi se odpravilo razlike med obema izvedenskima mnenjema.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega Z. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen treh let in štirih mesecev zapora, potem ko mu je bila za prvo dejanje določena kazen treh let zapora in za drugo dejanje pet mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je bil vštet čas pripora od 22. 2. 2012 od 19.41 ure do 15. 6. 2012 do 10.30 ure. Odločeno je bilo, da se obsojencu odvzame nož in leseni kij ter da je po prvem in četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka v določno odmerjenih višinah ter sodno takso, vse pa v dvajsetih zaporednih mesečnih obrokih. Oškodovanca H. K. in S. K. sta bila z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer, kot uvodoma navaja, „iz razlogov napačne uporabe kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter glede izrečene sankcije“ Predlagal je, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in se ga oprosti, ali podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje na prvo stopnjo, v dopolnitev dokaznega postopka.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da ji ni mogoče pritrditi.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se je do njega nista izjavila.

6. Obsojenčev zagovornik je v zahtevi izpostavljal zatrjevano kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodišče prve stopnje „po nepotrebnem sledilo dokaznemu predlogu tožilstva in postavilo novo izvedenko prof. dr. M. T.“, čeprav je prva izvedenka prof. dr. M. K. na strani obsojenca ugotovila okoliščine, ki so izključevale njegovo krivdo in bi bilo treba na tej podlagi kazenski postopek zoper obsojenca zaradi neprištevnosti ustaviti ter obtožbo zavrniti. Izvedenka dr. K. je svoje izvedensko mnenje tudi podrobno pojasnila, njenemu mnenju ni bilo mogoče oporekati verodostojnosti in zato ni bilo potrebno postavljati novo izvedenko. Po predlogu državnega tožilstva pa je sodišče prve stopnje postavilo novo izvedenko dr. T., ki je pri obsojencu ugotovila bistveno zmanjšano prištevnost, kar je rezultiralo v obsodilni sodbi; kljub takim nasprotujočim si mnenjem izvedenk pa je sodišče kot neutemeljen zavrnilo dokazni predlog obrambe po angažiranju tretjega izvedenca. Po oceni vložnika bi sodišče moralo slediti predlogu obrambe, kar v nadaljevanju utemeljuje še z izpostavljanjem razlik med obema izvedenskima mnenjema in v tem pogledu predstavlja svoje videnje njunih stališč in zaključkov ter izraža prepričanje, da bi bilo mogoče odpraviti tako zatrjevana razhajanja med izvedenskima mnenjema le s postavitvijo tretjega izvedenca. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev tretjega izvedenca je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe ZKP (ne da bi konkretiziral katere), obsojencu naj bi bila odvzeta tudi pravica do enakosti orožij, onemogočeno mu je bilo izvajanje dokazov v njegovo korist in s tem kršena določba 17. člena ZKP.

7. Povzeta stališča vložnika zahteve so neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje z odreditvijo druge, nove izvedenke psihiatrične stroke in z nadaljnjo zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev tretjega izvedenca iste stroke ravnalo v skladu z dolžnostmi in pooblastili, ki jih ima, tako na podlagi 17. člena ZKP (ugotavljati po resnici in popolnoma dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe), kot tudi na podlagi 257. člena ZKP (dokazovanje z drugimi izvedenci). V tej zvezi je opozoriti na že uveljavljeno stališče v sodni praksi, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, temveč se samostojno odloča, katere dokaze bo izvedlo, v odvisnosti od presoje, katera dejstva šteje za že razjasnjena in katera je treba še ugotavljati.(1) Zato tudi ni vezano na vsak dokazni predlog strank, temveč izvede le tiste dokaze, ki jih samo oceni za pravno relevantne, in v tem pogledu tudi ni dolžno sprejeti tistih dokaznih predlogov strank, ki jih glede na že izvedene dokaze, oceni kot odvečne, nepotrebne. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega predloga državnega tožilca z dne 15. 6. 2012 sprejelo odločitev za odreditev nove izvedenke psihiatrične stroke, saj je ocenilo izvedensko mnenje prvo postavljene izvedenke dr. K., tudi po njenem zaslišanju na glavni obravnavi 15. 6. 2012, za neprepričljivo, predvsem pa neskladno z ostalimi že izvedenimi dokazi in to utemeljilo v točkah 18. in 19. obrazložitve sodbe. Taka odločitev sodišča je skladna z določbo 258. člena ZKP, saj je sodišče na podlagi navedenih dejstev in okoliščin upravičeno podvomilo v pravilnost podanega mnenja dr. K., s čimer se je sicer strinjalo tudi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (zlasti 7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) in jo kot pravilno in zakonito ocenjuje tudi Vrhovno sodišče. Navedene pomanjkljivosti oziroma neskladnosti z drugimi izvedenimi dokazi prvega izvedenskega mnenja dr. K., so bile v novem izvedenskem mnenju izvedenke dr. T. odpravljene; to izvedensko mnenje je zato sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno, sprejemljivo in prepričljivo (točke 20 do 22 obrazložitve) in je zato povsem upravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega, tretjega izvedenca psihiatrične stroke, s pomočjo katerega naj bi se odpravilo razlike med obema izvedenskima mnenjema. Pritožbeno sodišče je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča pritrdilo (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), takemu stališču pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj bi bila izvedba predlaganega dokaza obrambe, glede na tako ugotovljena dejstva v postopku, nepotrebna. Poleg tega obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z izpostavljanjem zatrjevanih, po njegovi oceni še vedno nepojasnjenih razlik v utemeljevanju obeh izvedenskih mnenj in neskladnosti izvedenskega mnenja dr. T. z nekaterimi od izvedenih dokazov (pričanje H. K., I. P.) in s svojim zaključevanjem, da je bil obsojeni v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj neprišteven, ponuja svojo oceno tako izvedenih dokazov, s čimer vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ni se mogoče strinjati z vložnikom zahteve niti glede (sicer pavšalnega) zatrjevanja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, s čimer naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do pravnega sredstva, saj je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe podalo odgovore na vsa relevantna vprašanja, ki so bila izpostavljena v pritožbi, navedlo v katerih delih se strinja z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe in zato v teh delih ni bilo potrebno, da bi sodišče druge stopnje še dodatno ponavljalo iste razloge.

8. Vložnik zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi, ko se sklicuje na nekritično vrednotenje izpovedb obeh oškodovancev, ponuja svoje videnje domnevnih nasprotij in nedoslednosti v njunih izpovedbah, zatrjuje, da sta bili obsojenčevi dejanji storjeni v silobranu, kar utemeljuje z izpovedbami V. K., I. P., J. K. in B. P., ter da ni nobenega dokaza za obsojenčevo naklepno ravnanje. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je utemeljitev v sodbi glede naklepa nepopolna in nejasna, saj ima sodba sodišča prve stopnje o tem zadostne razloge v točki 23 obrazložitve. Dejansko stanje se napada tudi z nadaljnjim utemeljevanjem, da je bil obsojenec sprovociran s strani oškodovancev, zato močno razdražen, vendar ne da bi imel „morilski naklep“, dejanji je storil „nezavedajoč se“ in zato naj tudi ne bi bilo mogoče govoriti o poskusu, ki ga je mogoče storiti le naklepno; poleg tega pa naj bi tudi „mirno počakal policijo“, kar naj bi prav tako dokazovalo, da ni imel namena storiti kakršnokoli kaznivo dejanje.

9. Ko vložnik zahteve navaja, da je obsojencu izrečena kazen prestroga, nesorazmerna, brez upoštevanja obsojenčevega obžalovanja kot olajševalne okoliščine in brez upoštevanja vloge oškodovancev, se uveljavlja nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo, saj se odločba o kazni lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti le v primeru, če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), kar pa iz povzetih navedb zahteve niti ne izhaja.

10. Glede na vse navedeno, ko v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, niti kazenskega zakona niso bile ugotovljene, uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in izpodbijanje odločbe o kazni pa ni dopustno, je bila na podlagi 425. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

11. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati na 800,00 EUR sodne takse, pri čemer se je upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz njegovih osebnih podatkov navedenih v sodbi sodišča prve stopnje.

Op. št. (1) : Na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61422/2010 z dne 13. 3. 2014.