Jedro

V primeru, ko sodišče ugotovi, da so bile v določenem obdobju tožničine potrebe z njenimi dohodki in preživnino, ki jo zanjo oče plačuje že do sedaj, v celoti pokrite, za to obdobje ni utemeljen zahtevek na zvišanje preživnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke na zvišanje preživnine za obdobje od 1.9.1999 do 26.5.2000 zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zvišanja preživnine za obdobje od 1.12.1997 do 31.8.1999 in od 26.5.2000 dalje ter odločitve o stroških postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje namesto s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. III P 395/85 z dne 18.10.1985, določene preživnine v višini 16.000,00 DIN mesečno, nazadnje valorizirane na 10.470,00 SIT mesečno, naložilo tožencu plačevanje mesečne preživnine v znesku 16.000,00 SIT od 1.12.1997 dalje. Do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke je tožencu naložilo v plačilo v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej in to do prve uskladitve preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih po vsakokratnem obvestilu o uskladitvi Centra za socialno delo Novo mesto (točka 1 izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati pravdne stroške v znesku 18.671,36 SIT (točka 3 izreka). Zoper ugoditveni del te sodbe se je pritožil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožničine potrebe in dohodke navajalo neusklajeno in neurejeno. Sodišče ni upoštevalo toženčevih dejanskih zmožnosti in potreb za lastno preživljanje in preživljanje njegovih petih otrok. Tožnica je v obdobju od 1.9.1999 do 26.5.2000 izkazala fiksne dohodke v znesku 61.789,39 SIT, istočasno pa je sodišče ocenilo, da znašajo preživninske potrebe tožnice v tem obdobju najmanj 65.000,00 SIT. Če k fiksnim dohodkom prištejemo še preživnino očeta in prispevek matere, znašajo fiksni dohodki tožnice v tem obdobju približno 80.000,00 SIT. Odločitev sodišča o povišanju preživnine za to obdobje je zato povsem neupravičena. Pritožnik se nadalje ne strinja s povišanjem preživnine v obdobju od 1.10.1998 do 1.10.1999, ko je tožnica ponavljala prvi letnik Pravne fakultete. Sprašuje se, zakaj je tožnica potrebovala tako stanovanje v Ljubljani kot v Novem mestu, da je opravila en izpit. Tega sodba ne obrazloži. Sodišče netočno ugotavlja spremenjene okoliščine, ki ne opravičujejo povišanja preživnine. Netočno so ugotovljena dejstva tako glede potreb tožnice kot zmožnosti vsakega od staršev, da sorazmerno prispeva k preživljanju. Sodišče je ugotavljalo mesečni dohodek očeta le ob zadnji glavni obravnavi, materin osebni dohodek pa v povprečju vseh treh let. Tako je pri očetu ugotovljen dohodek v višini 150.000,00 SIT, pri materi pa 72.000,00 SIT namesto od delodajalca izkazanih 94.233,00 SIT brez dodatkov. Sodišče pri ugotavljanju zmožnosti toženca upošteva tudi dohodke njegove žene (čeprav ti niso jasno ugotovljeni, niti jih sodišče ni dolžno ugotavljati in upoštevati), kot da je preživninska obveznost do moževih otrok iz prvega zakona obveznost cele družine, posebno sedanje toženčeve žene, saj pod fiksne stroške družine šteje tudi preživnino za S. in G., sina in hčerko toženca iz prvega zakona, torej na skupni dohodek družine in ne samo na dohodek toženca. Mati tožnice ima iz svojih dohodkov možnost prispevati le 5.000,00 SIT tožnici, medtem ko sodišče meni, da je tako tudi prav, naj pa zato več prispeva toženec. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja tudi spremenjene okoliščine na strani matere in tožnice v zvezi s preselitvijo v večje stanovanje. Ti stroški stanovanja so se iz 10.000,00 SIT na 30.000,00 SIT povečali po lastni volji in presoji tožnice oziroma njene matere, ko sta se obe preselili iz manjšega dvosobnega v večje trisobno stanovanje. Tožničina mati je potrebovala večje stanovanje, ker je začela živeti s partnerjem, ki je potreboval večje stanovanje. Partner naj si sam plača stanovanje, zato sodišče te nove okoliščine ne more šteti kot razlog za povišanje preživnine. Sodišče samo nakazuje, da naj bi partner plačeval tudi del fiksnih stroškov, nikjer pa tega ne ovrednoti, saj potem novih nastalih okoliščin iz tega naslova sploh ne bi bilo. Ko je bila prvič določena preživnina, toženec ni imel drugih otrok, danes pa jih ima še tri več. Zato je takrat lažje plačeval preživnino kot bi jo sedaj. To je bistveno spremenjena okoliščina in ne le to, da je tožnica danes stara dvajset let, ob prvi določitvi preživnine pa je bila stara sedem let. Dohodki tožnice so skupaj s štipendijo, otroškim dodatkom in preživninami obeh staršev skupaj 63.000,00 SIT. Tožnica v tožbi sama ocenjuje potrebe na 60.000,00 SIT, zato bi sodišče moralo zavrniti zahtevek za zvišanje preživnine. Sodišče tudi napačno ugotavlja dejstva glede že izplačane preživnine leta 1985. Toženec poudarja, da je preživnino za vnaprej plačal, J. K. (mati tožnice) je prejem denarja priznala, sodišče pa zmotno šteje, da je bilo stanovanje prodano v času trajanja zakonske zveze. Razvezna sodba datira na dan 18.10.1985, stanovanje pa je bilo prodano 25.12.1985. Ta dan je bil dodan tudi aneks k pogodbi, ki je določal, da se sredstva v pretežnem delu nakažejo materi tožnice. Stanovanje je bilo njegova last, ne glede na pogodbo, saj je plačeval posojilo za stanovanje le on sam, tudi še po razvezi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je delno utemeljena. Po določbi petega odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse spremenjene okoliščine, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljujejo zvišanje preživnine, razen v obdobju od 1.9.1999 do 26.5.2000, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se tožničine potrebe od takrat, ko je bila preživnina nazadnje določena (ko je bila tožnica stara sedem let in je začela obiskovati prvi razred osnovne šole) bistveno spremenile, saj je tožnica sedaj študentka, na študiju izven kraja bivanja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da je sodišče kot spremenjeno okoliščino upoštevalo le razliko v starosti tožnice. Sodišče je primerno upoštevalo tudi spremenjene razmere na strani toženca, ki si je po razvezi ustvaril novo družino. Upoštevalo je, da ima z novo ženo tri otroke, ki so vsi osnovnošolci. Utemeljeno pa je kot spremenjeno okoliščino upoštevalo tudi dejstvo, da ima mati tožnice sedaj stroške za najemnino stanovanja, ki jih ob razvezi ni imela, saj je skupaj z otrokom živela pri starših toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tako potrebe tožnice, njene dohodke in zmožnosti njenih staršev. Potrebe in dohodke tožnice je sodišče ugotavljalo v različnih obdobjih. Ker je v obdobju od 1.9.1999 do 26.5.2000 ocenilo potrebe tožnice na 65.000,00 SIT mesečno, pri čemer je ugotovilo, da so tožničini dohodki v tem obdobju znašali 61.789,00 SIT mesečno, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine v tem obdobju zavrniti, saj preživnina, ki je bila določena ob prvi določitvi preživnine in nazadnje valorizirana na znesek 10.470,00 SIT in ki jo je bil že do sedaj dolžan plačevati toženec, v celoti pokrije nepokrite potrebe tožnice v tem obdobju. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine za obdobje od 1.9.1999 do 26.5.2000 zavrnilo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Kolikor pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zvišalo preživnino v obdobju od 1.12.1997 do 31.8.1999, in od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje na 16.000,00 SIT mesečno, pa je le-ta neutemeljena. V obdobju od 1.9.1998 do 31.8.1999 je tožnica ponavljala prvi letnik Pravne fakultete. Ni utemeljena pritožbena navedba toženca, ki se ne strinja s tem, da je tožnica v tem obdobju potrebovala stanovanje v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da so v tem obdobju, razen izdatkov za nakup literature, vse preživninske potrebe tožnice ostale enake, saj je glede na to, da gre za redni študij, tožnica imela obveznosti na fakulteti. Tako je tudi v primeru ponavljanja letnika dolžnost študenta, da redno obiskuje predavanja in vaje na fakulteti, zato je tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno bivala v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi zmožnosti vsakega od staršev glede na njune dohodke, potrebe za lastno preživljanje in preživninske obveznosti do ostalih otrok. Pravilno je upoštevalo povprečni dohodek matere v celotnem triletnem obdobju, saj je iz podatkov, pridobljenih od delodajalca tožničine matere, razvidno, da je materin dohodek v tem obdobju močno nihal. Res je, da je tožnica zadnji dve plači prejela v višini približno 94.000,00 SIT, vendar pa je tožnica takšno plačo prejela občasno tudi v prejšnjem obdobju, pa se je nato kasneje le-ta zopet močno znižala, zato ni utemeljeno pričakovati, da bo plača tožnice tudi vnaprej ostala v takšni višini, kot jo je prejela za zadnja dva meseca. Pritožnik se ne strinja s tem, da je sodišče ugotavljalo njegov dohodek le ob zadnji glavni obravnavi, pri čemer pa ne pove, kakšen je bil njegov dohodek v preteklih treh letih oziroma da je bil ta nižji od sedanjega. Zato takšne pritožbene navedbe ne omajajo pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožnik graja tudi način, na katerega je sodišče ugotavljalo njegove zmožnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da toženčeva žena nima nobenih preživninskih obveznosti do toženčevih otrok iz prvega zakona, vendar pa ugotovitev o dohodkih toženčeve žene ni tako brez pomena, kot to meni pritožnik. Dohodek toženčeve žene (za katerega je toženec sam izpovedal, da je 1.500,00 DEM) je lahko relevanten zato, ker pripomore k oceni, koliko je toženčeva žena zmožna prispevati k preživljanju otrok iz drugega zakona in s tem v zvezi, kolikšni so izdatki toženca za preživljanje otrok iz drugega zakona. Sodišče prve stopnje je sicer res uporabilo nekoliko neroden način pri izračunavanju toženčevih preživninskih zmožnosti, vendar pa je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na porazdelitev preživninske obveznosti do tožnice med oba starša, zato je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Glede na to, da je ugotovilo, da ima toženec dohodke v višini 150.000,00 SIT mesečno, da znašajo mesečni fiksni stroški v njegovem gospodinjstvu 22.000,00 SIT (pri čemer na toženca odpade 1/2, to je 11.000,00 SIT), izdatki za šolske malice in revije za tri otroke iz drugega zakona 9.000,00 SIT (pri čemer na toženca odpade 4.500,00 SIT), preživninska obveznost do G. 12.759,00 SIT, bi ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje določene preživnine za tožnico v znesku 16.000,00 SIT tožencu ostal znesek 105.741,00 SIT. Ta znesek pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zadošča za lastno preživljanje toženca in za pokrivanje potreb ostalih treh otrok, ki niso zajete že v prej omenjenih postavkah. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je torej s strani sodišča prve stopnje določena preživnina, ki jo bo moral plačati toženec za obdobje od 1.12.1997 do 31.8.1999, in od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, primerna in v skladu z določbo 79. člena ZZZDR - v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more odločilno vplivati dejstvo, da sodišče ni računsko izrazilo prispevka partnerja tožničine matere k pokrivanju stroškov, ki odpadejo na gospodinjstvo, je pa to dejstvo pri odločitvi upoštevalo, saj je navedlo, da je tudi partner dolžan nositi del fiksnih stroškov, ki odpadejo na gospodinjstvo. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je partner tožničine matere dolžan pokrivati 1/3 stroškov, ki odpadejo na gospodinjstvo, je s strani sodišča prve stopnje določena preživnina v znesku 16.000,00 SIT še vedno v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev. Ni res, da bo morala mati za tožnico prispevati le 5.000,00 SIT mesečno, kot to v pritožbi navaja toženec, temveč bo morala pokriti vse še nepokrite potrebe, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede preživnine od izdaje sodbe dalje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da ni mogoče prihodkov tožnice iz naslova dela preko študentskega servisa šteti za konstantne, saj ima tožnica obveznosti do študija, sama tožnica pa je tudi izpovedala, da večino časa porabi za učenje. Zato ne drži trditev pritožbe, da ima tožnica dohodke v višini 63.000,00 SIT. Tožničini dohodki znašajo skupaj le 41.789,00 SIT (štipendija v znesku 31.789,00 SIT in otroški dodatek v višini 10.000,00 SIT), potrebe pa 65.000,00 SIT. Nepokrite potrebe v višini 23.211,00 SIT bosta morala pokriti oba starša, od tega toženec v višini 16.000,00 SIT. Tožnica je v tožbi res navedla, da ima potrebe v višini 60.000,00 SIT, vendar je bila tožba vložena že novembra 1997, zato je sodišče tožnico pravilno zaslišalo tudi v letu 2000 in po izpovedbi tožnice ugotovilo, da znašajo njene potrebe 65.000,00 SIT. Neutemeljene so trditve toženca, da je vnaprej poravnal vse svoje preživninske obveznosti do tožnice z denarjem, dobljenim s prodajo stanovanja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je s tem v zvezi navedlo že sodišče prve stopnje, tako tudi z ugotovitvijo, da toženec ni dokazal, da je bil ta znesek nakazan materi tožnice na podlagi dogovora z njo o poravnavi preživnine za tožnico. Pritožbenega sodišča zato ne prepriča pritožbeno sklicevanje na datum sklenitve aneksa k pogodbi (25.12.1985), saj je bilo nakazilo tožničini materi določeno že v pogodbi z dne 19.6.1985, to je še pred razvezo zakonske zveze (18.10.1985), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem delu (glede zvišanja preživnine za obdobje od 1.12.1997 do 31.8.1999 in od izdaje sodbe dalje ter odločitve o stroških postopka) pritožbo toženca na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere mora na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je še vedno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o preživnini, ki jo bo toženec moral plačevati od izdaje sodbe dalje, zato je kljub temu, da je pritožbeno sodišče za obdobje od 1.9.1999 do 26.5.2000 zavrnilo tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine, še vedno uspeh obeh strank približno polovičen, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka ni spreminjalo.