Jedro

V konkretni zadevi ni podan noben od taksativno določenih razlogov iz 267. člena ZUP/86, v katerih se odločba izreče za nično, niti ni verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86 (ni bilo navajano takšno novo dejstvo ali nov dokaz, ki ne bi bil znan ali uporabljen že v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku) ne obnovitveni razlog iz 7. točke 249. člena ZUP/86 (odločbe ni izdala oseba, ki takšne pravice ne bi imela), zaradi katerih bi bila mogoča obnova postopka, končanega s pravnomočno zavrnilno odločbo z dne 10. 6. 1994 (v zvezi s denarnim nadomestilom za čas brezposelnosti). Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov, s katerima sta bila zavrnjena zahteva za ugotovitev ničnosti odločbe in predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo z dne 10. 6. 1994, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2007 ter posledično zahtevek, da je tožena stranka dolžna v obnovljenem postopku z novo odločbo priznati pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in denarno dajatev plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje 24 mesecev (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da so tožena stranka in njeni uradni osebi A.A. in sekretar B.B. dolžni nerazdelno plačati 300.000,00 EUR odškodnine v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so mu z njo kršene človekove pravice iz 15., 23. in 22. člena Ustave RS. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenim zahtevkom oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjskemu sodišču očita, da je izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi ga predhodno zaslišalo. Zlorabilo je njegovo poslovno ter finančno nesposobnost. Zaradi slednjega naj bi prišlo do bistvene kršitve postopka in kršitve z ustavo zajamčenih človekovih pravic. Sodba je v popolnem nasprotju s sodnim in upravnim spisom, saj ni upoštevano splošno znano dejstvo procesne in pravdne nesposobnosti, ki je glede na medicinske izvide, po njegovem mnenju prisotna že od leta 1995. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do zatrjevane, ne do kakšnih drugih procesnih kršitev, na katere je v skladu z 350. členom v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

5. Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka, nimajo pravnega učinka. Po 80. členu ZPP je zato sodišče ves čas sodnega postopka, vključno na pritožbeni stopnji, dolžno med drugim po uradi dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben, in ali pravdno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. Navedeno določilo ZPP je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti spoštovano, in ni prišlo do tovrstne procesne kršitve, kot zmotno meni pritožnik.

Iz sodnega spisa sicer izhaja, da je tožnik dne 3. 3. 2008 sam vložil izpodbojno tožbo zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2007. Vendar je bil s sklepom z dne 3. 3. 2010 (listovna številka 27 sodnega spisa), sodni postopek prekinjen do pravnomočne odločitve o odvzemu njegove poslovne sposobnosti. Postopek je nadaljevan šele s 3. 9. 2013 (listovna številka 32 sodnega spisa). Torej potem, ko je bila sodna odločba iz nepravdnega postopka(1) o delnem odvzemu poslovne sposobnosti za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, z dnem 10. 10. 2012 že pravnomočna. Tožnik je bil v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje, pravilno zastopan po skrbniku C.C.(2).

Delni odvzem poslovne in s tem tudi procesne sposobnosti, lahko učinkuje šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, izdane v nepravdnem postopku. V predmetni zadevi torej z dnem 10. 10. 2012, in ne od leta 1995, odkar naj bi bila „splošno znana“ tožnikova poslovna nesposobnost, kot povsem neutemeljeno in protispisno zatrjuje pritožba.

V postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 11. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi z 80. členom ZPP. Posledično ni mogoče uspešno zatrjevati niti, da naj bi bile z izpodbijano sodbo, zaradi domnevne procesne nesposobnosti pritožnika že od leta 1995 dalje, kršene temeljne človekove pravice in svoboščine iz 15., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije.

6. Sicer pa je s prvostopenjsko sodbo utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo upravne odločbe št. ... z dne 18. 12. 2007 (I. tč. izreka). Tudi po presoji pritožbenega sodišča, sta z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, zakonito zavrnjeni uveljavljani izredni pravni sredstvi. Torej tako zahteva na ugotovitev ničnosti, kot tudi predlog za obnova postopka, končanega s pravnomočno zavrnilno odločbo št. ... z dne 10. 6. 1999(3).

Na prepričljivo ugotovljena prava odločilna dejstva, ki jih pritožnik sploh ne prereka, je namreč sodišče, enako kot pred njim že tožena stranka, pravilno uporabilo relevantne materialne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju ZUP/86).

Ob dejanski ugotovitvi, da ni podan nobeden od taksativno določenih razlogov iz 267. člen ZUP/86, je materialno pravno povsem pravilna presoja sodišča, da v obravnavnem predsodnem postopku, pogoji za ugotovitev ničnosti pravnomočne upravne odločbe, niso podani. Tožbeni zahtevek je v tem obsegu utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna.

Enako velja glede prepričljive utemeljitve, da ni niti verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86. Ker ni bilo navajano nobeno takšno novo dejstvo ali nov dokaz(4), ki ne bi bil znan ali uporabljen že v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku, je uveljavljano izredno pravno sredstvo z izpodbijano upravno odločbo utemeljeno zavrnjeno in z izpodbijano sodbo tudi tožbeni zahtevek v tej smeri.

V okoliščinah konkretnega primera je potrebno končno v celoti pritrditi še zaključku sodišča, da ni podan niti obnovitveni razlog iz 7. točke 249. člena ZUP/86. Pravnomočno odločbo z dne 10. 6. 1999 je podpisal, in s tem izdal državni podsekretar tožene stranke. Torej je ni izdala oseba, ki takšne pravice v smislu razloga iz 7. tč. 249. člena ZUP-82, ne bi imela, kot je bilo neutemeljeno zatrjevano v predlogu za obnovo postopka, končanega s pravnomočno upravno odločbo.

7. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo še pravilno uporabo 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: OZ) o zavrnjenem tožbenem zahtevku na plačilo 300.000,00 EUR iz naslova odškodninske terjatve (II. tč. izreka). V celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da terjatev že po temelju ni izkazana. Ker je protipravno ravnanje bistveni element civilnega delikta in s tem temelja odškodninske odgovornosti, ki pa v predmetni zadevi zagotovo ni izkazano, se z nadaljnjimi predpostavkami odškodninske odgovornosti, ni bilo potrebno niti ukvarjati, kot je pravilno razlogovano v izpodbijani sodbi.

8. Zaradi predhodno obrazloženega, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 5. 2012. (2) Odločba CSD D. št. ... z dne 17. 7. 2013. (3) Njena pravilnost in zakonitost je bila potrjena tudi v sodnem postopku, in sicer s sodnimi odločbami opr. št. Ps 291/2004 z dne 22.11. 2005, Psp 62/2006 z dne 3. 7. 2007 in VIII Ips 561/2007 z dne 23. 2. 2009. (4) Gre seveda za t.i. stara nova dejstva ali dokaze, ki so obstajali že pred izdajo pravnomočnega posamičnega upravnega akta, in bi ta dejstva ali dokazi, če bi bili tedaj znani ali uporabljeni, mogli sama zase ali v zvezi z uporabljenimi drugimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve.