Jedro

Sodba sodišča prve stopnje v izreku ne vsebuje zavrnilnega dela, prav tako zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka ni razvidna iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožba tožnice se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "I. Tožbenemu zahtevku tožnice, da se odpravita odločbi toženca z dne 17.3.1996 in z dne 10.9.1996 se delno ugodi. II. Razveljavi se odločba toženca opr. št. P-4020447 z dne 10.9.1996, odločba toženca opr. št. P-4020447 z dne 17.3.1996 pa se spremeni tako, da se v prvem stavku izreka odločbe datum 1.3.1996 nadomesti z datumom 1.4.1996 ter da se črta besedilo v izreku odločbe "že izplačani zneski po 1.3.1996 se poračunajo." III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka." Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti uporabilo določbe 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sodišče je namreč dokončno odločbo toženca razveljavilo, ni pa povedalo, kakšna je nadaljnja usoda odločbe z dne 10.9.1996. Nebistvene spremembe v napadeni sodbi, ki posegajo v odločbo z dne 17.3.1996 še bolj zamegljujejo dejansko in pravno stanje. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 253. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ravnalo je v nasprotju s 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter 339. členom Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da tudi iz materialnopravnega vidika napadena sodba ni pravilna, saj je leto 1995 izključeno iz zmanjševanja pokojninske osnove, kot izhaja iz 21. in 56. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 7/96). Sklep toženca z dne 20.2.1996 (Ur.l. RS, št. 11/96) ureja namreč le uskladitev pokojnin uveljavljenih v letu 1996. Toženec je namreč s tem sklepom na podlagi analize in ocene politike usklajevanja pokojnin ugotovil, da so pokojnine uveljavljene v letu 1995 pravilno odmerjene in ni podlage za njihovo zniževanje. Iz navedenih razlogov je pravno irelevantno sklicevanje napadene sodbe na odločbe Ustavnega sodišča RS, saj jim tožnica ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišče prve stopnje v izreku ne vsebuje zavrnilnega dela, prav tako zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka ni razvidna iz njene obrazložitve. Ker pritožba sodbe torej ne izpodbija glede njenega ugoditvenega dela, pač pa glede - sicer neobstoječega - zavrnilnega dela, se pritožba šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Po določbi 3. odstavka 327. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde. Če je izrek sodbe tako pomankljiv, da ne vsebuje zavrnilnega dela, zoper katerega se pritožuje tožnica, vsebinska obravnava pritožbe ni mogoča. V obravnavani zadevi je namreč v ugoditvenem delu sodba postala pravnomočna, ker jo tožnica v tem delu ne izpodbija, pritožba s strani toženca pa sploh ni bila vložena. Zavrnilnega dela pa v izreku ni (in tudi ne v obrazložitvi), zato ob reševanju pritožbe ni možna niti potrditev, niti razveljavitev in tudi ne sprememba sodbe v tem delu. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.