Jedro

Obtoženci naj bi kaznivo dejanje vlomne tatvine izvršili organizirano, nanj naj bi se dobro pripravili, z vnaprej pripravljenimi pripomočki, ko naj bi na kraj dejanja prišli z mobilnimi telefoni za komuniciranje in izvijačem ter vlomili v hišo sredi belega dne. Sodišče prve stopnje je glede finančnih razmer obdolženca pravilno presodilo, da je sicer uradno nezaposlen, brez premičnega ali nepremičnega premoženja, da se preživljajo s priložnostnimi deli v Franciji in da po lastnih izjavah prejema 950,00 EUR. Vendar pa to očitno ne more zadoščati za njegov slog življenja, ko je izkazano, da zelo veliko potuje in skrbi za mladoletnega otroka. Tako je utemeljeno sklepati, da naj bi bilo prav izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanja tudi vir njihovega dodatnega zaslužka in zagovornik s pritožbeno navedbo, da je zaposlen, prejema plačo in ni ponovitveno nevaren, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožene A. A., B. B. in C.C. še vedno podani.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in obtožencu odpravi pripor.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obstoju obeh pripornih razlogov, begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter o sorazmernosti pripora.

6.Sodišče prve stopnje je v 6. točki izpodbijanega sklepa za obtoženega B. B. navedlo konkretne okoliščine, ki utemeljujejo njegovo begosumnost, ki se od zadnjega preizkušanja pripornega razloga niso v ničemer spremenile in s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Pri tem se nikakor ni oprlo zgolj na okoliščino, da gre za tujega državljana, kot to napačno navede zagovornik, temveč je pravilno izpostavilo vse relevantne okoliščine za presojo begosumnosti. Obdolženec v Republiki Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča, tukaj tudi nima družine, premoženja in ne zaposlitve, kar kaže na dejstvo, da ga na bivanje v Republiki Sloveniji nič ne navezuje in da naj bi bil s soobtoženima na območju Republike Slovenije zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Njegovo begosumnost pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča dodatno podkrepi še okoliščina, da je skupaj s soobtoženima bežal pred policijo, pri tem pa so ignorirali opozorilne znake policije, pospešeno vozili naprej in skušali zbežati policistom, kar pa jim ni uspelo. Že Vrhovno sodišče RS pa je večkrat poudarilo, da okoliščine, da se obtoženi nahaja na območju EU nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obtoženemu ni (tako tudi Sodba VSRS, opr.št. XI Ips 16107/2024, z dne 14.8.2024). Tudi uporaba ukrepov mednarodnega sodelovanja na sam obstoj begosumnosti ne more vplivati, pri čemer so ti ukrepi pogostokrat dolgotrajni in posledično zamudni ter predvsem ne nujno zmeraj uspešni (tako tudi VSRS XI Ips 36006/2024 z dne 4.11.2024). Zagovornik zato s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

7.Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Pri tem sodišče prve stopnje ne izhaja samo iz dejstva, da je zoper obdolženca uveden postopek za katerega je zagrožena kazen zapora do 5 let. V konkretnem primeru gre za kaznivo dejanje s področja premoženjskih deliktov, pri čemer vrednost odtujenih predmetov ni nezanemarljiva in je precejšnja, gre namreč za odtujitev večjih denarnih zneskov, zlata in predmetov in blaga večje vrednosti, pri čemer ne gre prezreti načina izvršitve kaznivih dejanj. Obtoženci naj bi kaznivo dejanje vlomne tatvine izvršili organizirano, nanj naj bi se dobro pripravili, z vnaprej pripravljenimi pripomočki, ko naj bi na kraj dejanja prišli z mobilnimi telefoni za komuniciranje in izvijačem ter vlomili v hišo sredi belega dne. Sodišče prve stopnje je glede finančnih razmer obdolženca pravilno presodilo, da je sicer uradno nezaposlen, brez premičnega ali nepremičnega premoženja, da se preživljajo s priložnostnimi deli v Franciji in da po lastnih izjavah prejema 950,00 EUR. Vendar pa to očitno ne more zadoščati za njegov slog življenja, ko je izkazano, da zelo veliko potuje in skrbi za mladoletnega otroka. Tako je utemeljeno sklepati, da naj bi bilo prav izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanja tudi vir njihovega dodatnega zaslužka in zagovornik s pritožbeno navedbo, da je zaposlen, prejema plačo in ni ponovitveno nevaren, ne more uspeti.

8.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca zagovornik ne more izpodbiti s splošnim navajanjem, da pripor neutemeljeno posega v obtoženčevo pravico do svobode, pravico do družinskega življenja in pravico otrok do stika s starši. Za mladoletnega otroka je namreč obtoženec moral skrbeti že v času domnevne storitve očitanih kaznivih dejanj, pa ga to naj ne bi odvrnilo od tega, da jih ne bi storil. Ločenost od svoje družine pa je tudi logična negativna posledica izvrševanja kaznivih dejanj in bivanja v priporu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da pri obtožencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oz. milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja, to je zagotoviti nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka in zagotoviti varnosti zdravja in premoženja ljudi. Zagovornik se tako ponovno neutemeljeno zavzema za izrek milejšega ukrepa.

9.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 71908/2024, z dne 26.03.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.71908.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.