Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji samo na izpovedbi strank in "pristranskih" prič, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe strank in prič (9. točka obrazložitve, kjer je pojasnil zakaj jih sprejema) ter listin, predvsem prekrškovno odločbo, izjave pravdnih strank dane policistu neposredno po dogodku ter upoštevalo, da je tožnik podal predlog za pregon toženca šele tri leta po škodnem dogodku, zaradi česar je tožilstvo takšen predlog kot prepozen zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 9.500,00 EUR (I. točka izreka). Nadalje je v II. točki izreka tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) naložilo plačilo stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženca) v višini 948,60 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V pravočasni pritožbi navaja, da so v škodnem dogodku bile navzoče le štiri osebe zraven obeh pravdnih strank še dve priči, ki so dogodek prikazovali diametralno. Za obe priči je sodišče zapisalo, da sta izpovedovale skladno s tožencem, zato jima je verjelo, ne glede na to, da sta s tožencem povezani osebi. Dejstvo pa je, da priča A. A. sploh ni videla kako je prišlo do padca tožnika niti kdo ga je potisnil, priča B. B. pa je izpovedbo glede tega spremenila, saj je v prekrškovnem postopku izpovedala drugače. Vse to je sodišče tudi pravilno ugotovilo v 9. točki obrazložitve, kljub temu pa je ta neskladja nekritično prezrlo in za njuni izpovedbi ocenilo, da sta potrdili izpovedbo toženca, kar je povsem nelogično, še posebej, ker je B. B. zet toženca, A. A. pa prijateljica, zato sta zainteresirana, da se bo ta postopek za toženca rešil ugodno. Dejstvo je, da je sodišče za objektivizacijo dogodka izvedlo en sam dokaz z zaslišanjem policista C. C., ki dogodka neposredno ni zaznal, hkrati pa se je ob zaslišanju te priče tudi ugotovilo, da niti ni poznal nobene od oseb in da se ničesar ne spomni. S tem dokazom tako sodišče ni dobilo nobenega podatka, sicer pa je policist potrdil, da tožnik ni bil vinjen, saj bi sicer o slednjem naredil zaznamek v zapisniku. Prav tako sta toženec in obe priči povedali, da je toženec pri mizi pil brezalkoholno pijačo. Sodišče je vse ostale dokaze, ki jih je predlagal tožnik zavrnilo, tožnik pa je sporno dejstvo, da je prišlo do njegovega padca, ki ga je povzročil toženec, dokazoval z izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko glede na poškodbe tožnika pojasnil mehanizem nastanka. Tožnik je tudi predlagal, da sodišče ugotovi značajske in vedenjske lastnosti pravdnih strank, da bo lahko izvedbo strank pravilno dokazno ocenilo in si veliko bolj objektivno ustvarilo sliko o tem katera stranka govori resnico. Za tožnika se je predlagala poizvedba pri njegovem psihiatru, za toženca pa poizvedba pri Policijski postaji Mariboru o postopkih, ki tečejo zoper toženca. Sodišče pa je zgolj zaključilo, da morebitni drugi postopki zoper toženca ne bi vplivali na oceno verodostojnosti njegove izpovedbe v konkretni zadevi, enako pa ne okoliščina, da bi tožnik izkazal, da je mirna oseba ne pove ničesar o dejanskem stanju konkretne zadeve. Sodišče je zgolj ocenilo tožnikovo izpovedbo kot neprepričljivo, pri tem pa ni ugotovilo, da gre pri tožniku za osebo, ki ima dolgoletne psihične težave, zaradi njih pa bistveno zmanjšane intelektualne sposobnosti, da nima koncentracije, verbalno je slab in ima težave že z razumevanjem vprašanj. Namesto tega je sodišče zaključilo, da je tožnik oseba, ki mu ne gre verjeti. Tožnik je že tako bil v slabi dokazni poziciji, ker ni imel nobene priče dogodka, razen prič toženca, sodišča pa ni izvedlo niti enega dokaza, ki ga je predlagal, s tem mu je povsem odvzelo pravico do izvajanja dokazov v tem postopku. Sodišče je ugotovilo dejansko stanje v enakem obsegu, kot je to ugotavljalo sodišče v prekrškovnem postopku, saj ni ugotavljalo nobenih drugih dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik. S tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da dopolni dokazni postopek.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. V predmetnem postopku tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki bi mu naj nastala v škodnem dogodku 24. 6. 2017 okoli 23.30 ure, ko je prisedel k tožencu, B. B. in A. A., slednja ga je začela zbadati, da je lenuh, na kar je toženec vstal od mize, tožnika zgrabil za prsni del, v posledici slednjega sta padla, toženec je padel na njega, pri tem pa mu je poškodoval gleženj.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tako tožnika kot toženca ter obe priči, ki sta bili prisotni pri dogodku. Pri tem sta toženec in tožnik izpovedovala povsem diametralno. Tožnik je bil tega dne na praznovanju rojstnega dne svoje sestre, nepovabljen je prisedel k mizi, kjer so že sedeli toženec z dvema pričama, pri tem je toženec trdil, da ga je tožnik zmerjal z izrazom "politična svinja", da bo uničil križ, ki so ga postavili, toženec se je želel umakniti, vstal je od mize, tožnik se je zapodil vanj, za tem pa sta padla. Prav tako je toženec izpovedal, da je tožnik v lokal prišel tako, da je šepal in je bil pod vplivom alkohola. Zanikal je, da bi napadel tožnika ali ga poškodoval. 8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot zatrjuje tožnik, na podlagi zaslišanja obeh pravdnih strank ter priče A. A. in B. B. Prav tako je v postopku zaslišalo in dokazno ocenilo izpovedbo policista, ki je o predmetnem dogodku naredil zapisnik, samega dogodka pa se neposredno ni spominjal. Je pa tožniku izdal plačilni nalog, po tem, ko je v zapisnik sprejel tako izjavo tožnika kot tudi toženca. Prav tako je sodišče vpogledalo v prekrškovni spis, sodbo ZSV 146/2017 z dne 30. 1. 2017, kjer je sodišče v postopku o prekršku ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je toženca žalil in se tudi zapodil vanj, tako da sta oba padla. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno ocenilo tudi zapisnik policista, kjer sta obe stranki podali svoje izjave in iz katerih ne izhaja, da bi tožnik policistu povedal, da ga je napadel toženec.

9. Na podlagi teh dokazov in zatrjevanj tožnika, da ga je toženec davil, iz medicinske dokumentacije pa razen poškodbe gležnja ne izhajajo druge poškodbe ter dejstva, da je tožnik kazensko ovadbo zoper toženca podal tri leta po dogodku, sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišče prve stopnje, da je bil tožnik tisti, ki je napadel toženca, tako da ga je prijel v predelu prsnega koša in sta na to oba padla, pri čemer je bil tožnik zgoraj, toženec pa spodaj. Sodišče prve stopnje je glede slednjega naredilo temeljito dokazno oceno skladno z 8. členom ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji samo na izpovedbi strank in "pristranskih" prič, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe strank in prič (9. točka obrazložitve, kjer je pojasnil zakaj jih sprejema) ter listin, predvsem prekrškovno odločbo, izjave pravdnih strank dane policistu neposredno po dogodku ter upoštevalo, da je tožnik podal predlog za pregon toženca šele tri leta po škodnem dogodku, zaradi česar je tožilstvo takšen predlog kot prepozen zavrglo.

10. Tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, ker v postopek ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko opredelil nastanek same poškodbe, prav tako ni zaslišalo tožnikovega brata ter tožnikovega psihiatra. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predmetni dokazi za sam predmetni postopek niso relevantni. Tožnikov brat pri samem dogodku ni bil prisoten, glede na zaključek sodišča prve stopnje, da toženec tožnika ni poškodoval, pa je povsem nerelevanten mehanizem nastanka poškodbe gležnja, ki jo je utrpel tožnik. Prav tako karakter tožnika in eventualni prekrški toženca, za predmetni postopke niso relevantni. S tem pa sodišče prve stopnje ni kršilo pritožnikove pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in je pravilno v postopku izvedlo zgolj dokaze, ki so bili relevantni za ugotovitev dejanskega stanja.

11. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovil, v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravne določbe, je tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnilo. Glede na obrazloženo in ker sodišče druge stopnje zatrjevanih in uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).