Jedro

Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice, kar pomeni, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in načelo zaslišanja stranke, kar ne vključuje samo izjave stranke o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ampak tudi, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih in da pri izvedbi dokazov sodeluje.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-48417/2021/15 z dne 23. 8. 2022 se v 2., 3., 4. in 5. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.V presežku se tožba zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku v 605,05 € v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se postopek, končan z odločbo št. 33101-48417/2021/8 z dne 14. 12. 2021, obnovi po uradni dolžnosti v obsegu, da se glede na nova dejstva ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev ter pravilna višina dodeljenih sredstev v zvezi s plačilom zahtevkov OMD za leto 2021 za tožečo stranko (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bila odločba, št. 33101-48417/2021/8 z dne 14. 12. 2021 odpravljena v celoti in nadomeščena s to odločbo. S 3. točko je bilo tožeči stranki ugodeno za zahtevke OMD - gričevnato hribovita kmetija za 22,94 hektarjev po 82,04 €/hektar, skupaj v znesku 1.882,00 €. Plačilo OMD se zniža za 5 % zaradi kršitev iz naslova navzkrižne skladnosti. Znesek znižanja znaša 94,10 €. Znesek za plačilo tako znaša 1.787,90 € (3. točka izreka). Preveč plačana sredstva v višini 94,10 € mora tožeča stranka vrniti na v 4. točki izreka naveden račun in v tam navedenem roku. Ugotovljeno je bilo, da posebnih stroškov ni bilo (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je 30. 4. 2021 tožeča stranka pri agenciji vložila zbirno vlogo za leto 2021, v kateri uveljavlja zahtevek OMD. Na osnovi tega je bila tožeči stranki izdana odločba št. 33101-48417/2021/8 z dne 14. 12. 2021. Po izdaji te odločbe je agencija 27. 6. 2022 prejela odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 710-685/2022-3 z dne 18. 5. 2022, iz katere je razvidno, da je tožeča stranka v letu 2021 kršila predpisane zahteve ravnanja ter dobre kmetijske in okoljske pogoje pri kmetovanju. Če bi agencija vedela za to dejstvo, bi morala tožeči stranki plačilo znižati. Po ugotovitvi, da je podan razlog za obnovo postopka iz 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je agencija v skladu s tretjim odstavkom 45. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) začela postopek obnove po uradni dolžnosti. Pri kontroli navzkrižne skladnosti so bile na podlagi petega odstavka 38. člena Uredbe EU št. 640/2014 ugotovljene kršitve, zaradi katerih se v skladu s 7. členom Uredbe 2 plačila za OMD znižajo za 5 %. Pri pregledu na kraju samem je bilo ugotovljeno, da je na KMG kršen standard Zaščita podtalnice pred onesnaženjem, in sicer, da je prišlo do izpustov nevarnih snovi v okolje kot posledica kmetijske dejavnosti, kar predstavlja kršitev v višini 5 %. Preveč plačana sredstva v višini 94,10 € mora tožeča stranka vrniti.

3.Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopni organ s 1. točko izreka v uvodu navedene odločbe kot neutemeljeno zavrnilo.

4.Razen tega je drugostopni organ odločil še, da se predlog stranke, da se pritožbeni postopek prekine do odločitve o spremembi odločbe o prekršku zavrne (2. točka izreka), predlog stranke za spremembo odločbe o prekršku po uradni dolžnosti zavrže (3. točka izreka), predlog stranke za uvedbo postopka za obnovo inšpekcijskega postopka izdaje odločbe o postopku zavrže (4. točka izreka) in predlog za razveljavitev odločbe o prekršku po nadzorstveni pravici zavrže (5. točka izreka), s čimer pa se sodišče v nadaljevanju ni ukvarjalo, saj ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

5.Iz drugostopne odločbe izhaja, da po določbi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1 prvostopni organ obnovi postopek odločanja o zadevi, če izve za nova pravno relevantna dejstva iz pravnomočne odločbe drugega pristojnega organa, ki so taka, da vplivajo na drugačno odločitev in dalje, da je na ta dejstva iz pravnomočne odločbe drugega organa vezan. V zadevni odločbi o prekršku je navedeno, da je tožnik decembra 2021 na kmetijska zemljišča z GERK-PID-om št. ... in ... odložil neznano belo snov, za katero se je z analizo vzorca potrdilo, da gre za sadro s presežno vrednostjo težke kovine (svinca), hkrati pa je bila ista snov raztrošena na kmetijskih zemljiščih z GERK-PID-om št. ... Po mnenju drugostopnega organa je upravni organ na ta dejstva vezan.

6.Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ odločitev o obnovi sicer napačno oprl na 1. točko prvega odstavka 260. člena ZUP, saj bi se pri tem moral sklicevati na določbo 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1. Glede pritožbene navedbe, da je v zvezi z istim historičnim dogodkom v teku več postopkov in da prvostopni organ pri odločitvi ni analiziral ugotovitev drugih organov in jih ni upošteval, drugostopni organ pojasnjuje, da noben predpis, niti ZUP, ZKme-1 ali drugi, ne določa, da bi to moral storiti. Dodaja, da so ugotovitve in odločbe drugih organov sicer obravnavale isti historični dogodek, vendar pa ne ob uporabi istih pravnih podlag in posledično tudi ne ugotavljanju istih dejstev. Glede materialnih predpisov se drugostopni organ sklicuje na 140. člen Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi in drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba), po katerem morajo upravičenci na območjih, določenih v prilogi 13, opravljati svojo kmetijsko dejavnost v času trajanja obveznosti, kmetijska površina, ki je vključena v ukrep OMD pa se ugotovi v skladu s prepisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike za tekoče leto. Organ ugotavlja, da se v prilogi 1 (Pravila in o navzkrižni skladnosti) Uredbe v poglavju DKOS 3 - zaščita podtalnice pred onesnaženjem navaja: prepoved neposrednega izpusta v podtalnico in ukrepi za preprečevanje posrednega onesnaževanja podtalnice z izpustom v tla in pronicanje skozi tla nevarnih snovi, navedenih v prilogi 1 k Direktivi 80/68/EGS. Pod točko 22 priloge 1 DKOS 3: zaščita podtalnice pred onesnaževanjem, je navedena zahteva, da na kmetijskem gospodarstvu ni izpustov nevarnih snovi v okolje kot posledica kmetijske dejavnosti. Po pregledu Direktive 80/68/EGS in njene priloge, pritožbeni organ ugotavlja, da je v prilogi naveden tudi svinec. Po mnenju pritožbenega organa je zato prvostopni organ ravnal pravilno, ko je upošteval nova dejstva v zvezi s presežnostjo svinca iz pravnomočne odločbe pristojnega organa.

7.V nadaljevanju drugostopni organ še pojasnjuje, da je sam odpravil kršitev iz prvostopne odločbe v zvezi z možnostjo tožeče stranke do izjasnitve v zadevi, enako velja za pomanjkljivo obrazloženost prvostopne odločitve.

8.Tožeča stranka je zoper to odločitev vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je snov, za katero je glede na zagotovila prodajalca po telefonu v dobri veri in dejanski zmoti mislila, da je apno, dovažal, odlagal in raztresal po zavezančevem zemljišču voznik tovornega vozila modre barve z registrsko številko ... družbe A., d.o.o. To pomeni, da je povzročitelj obremenitve v smislu 7. točke 3. člena ZVO-1 družba A., d.o.o. in ne tožeča stranka.

9.Tožeča stranka zoper odločbo o prekršku ni vložila zahteve za sodno varstvo, saj je bila na podlagi odpovedi pravici do pravnega sredstva deležna ugodnejših posledic, to je plačilo zgolj polovice izrečene globe. Je pa tožeča stranka pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja uveljavljala v vseh kasnejših postopkih, ki izvirajo iz spornega odlaganja sadre. Pri tem se sklicuje tudi na odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-55/2022-2550-3 z dne 6. 6. 2022, iz obrazložitve katere izhaja, da upravni organ ni ugotavljal izvirnega povzročitelja odpadka. Razen tega tožeča stranka zatrjuje še, da mejne vrednosti svinca niso presežene in zato ni prišlo do onesnaženja niti do degradacije zemljišč, kar je ugotovil isti inšpektorat na podlagi opravljene analize tal. Sklicuje se tudi na odločbo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin z dne 1. 8. 2022, št. U06101-126/2022-5. Tožeča stranka je namreč izvedla še preiskavo na vsebnost svinca v vzorcih krme pridobljenih s parcel, na kateri naj bi bila kot gnojilo odložena industrijska sadra oziroma njej podobna neznana snov. Iz poročila Inštituta za varno hrano, krmo in okolje na podlagi opravljenih preiskav dne 21. 10. 2022 pa izhaja, da je koncentracija svinca podana na 12 % vlago in ne predstavlja najvišje vrednosti navedene v Direktivi 2002/32/ES. Glede na to tožeča stranka meni, da ni prišlo do uporabe kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, onesnaženja, degradacije ali drugačnega zaviranja rasti rastlin. Navaja še, da je odločba o prekršku nepravilna in nezakonita, ker kmetijska inšpekcija ni bila pristojna za analizo odpadka in da iz izreka odločbe o prekršku ne izhaja, da naj bi bilo onesnaženje posledica kmetijske dejavnosti, le izrek odločbe pa postane pravnomočen. Navaja, da razlog za obnovo postopka ni podan, ker bi novo dejstvo moralo obstajati že v času pred izdajo dokončne odločbe. Tožeča stranka zatrjuje še kršitev načela materialne resnice in zaslišanja stranke ter načela enakosti ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

10.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. V odgovoru povzema obrazložitev drugostopne odločbe. Dodaja, da tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene novote glede tega, da kmetijska inšpekcija ni bila pristojna za analizo odložene in raztrošene snovi. Ne glede na to, tožena stranka meni, da je ... pristojen za analizo odložene snovi. V skladu z Uredbo organi v sestavi ministrstev opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem predpisov s področja kmetijstva, varstva kmetijskih zemljišč, dobre kmetijske prakse, prometom in uporabo organskih in mineralnih gnojil in sredstev za izboljšanje tal ter njihove uporabe na obdelovalnih in pašnih površinah. Pristojnost se nanaša na nadzor nad predpisi s področja kmetijstva, posebej je še izpostavljena uporaba gnojil, zato pristojnost kmetijske inšpekcije ne more biti sporna. Tožena stranka še navaja, da so pritožbene novote tudi navedbe v zvezi s tem, da obnovitveni razlog ni podan. Ne glede na to, tožena stranka dodaja, da iz odločbe o prekršku izhaja, da je bila sadra odložena v decembru 2021, s tem pa je obnovitveni razlog podan.

11.Tožba je delno utemeljena.

12.V zadevi je bil dne 10. 1. 2025 opravljen narok za glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke (drugi odstavek 58. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1

V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse predložene listine. Sodišče je dopustilo tudi dokaz z na naroku predloženima listinama, odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 061-9/2022/2 z dne 11. 10. 2022, s katero je bilo ugodeno pritožbi tožeče stranke v inšpekcijskem postopku zaradi preiskave na vsebnost svinca v vzorcih krme, in sklepom o ustavitvi postopka Inšpekcije za okolje, št. 06182-937/2022-17 z dne 23. 5. 2024, ker je ocenilo, da je to koristno za razjasnitev zadeve in bo prispevalo k zakoniti in pravilni odločitvi. Čeprav se je strinjati s toženo stranko, da drugi upravni postopki, ki obravnavajo isti historični dogodek, izhajajo iz različnih materialnopravnih podlag in posledično ugotavljajo različna dejstva, odločitve ni mogoče opreti zgolj na eno odločitev drugega pristojnega organa (v konkretnem primeru organa v prekrškovnem postopku), ki je stranki v škodo, brez podrobnejšega vpogleda v celotno dejansko in posledično materialnopravno situacijo ter postopke, ki s tem v zvezi tečejo. To toženi stranki nalaga načelo materialne resnice, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožeče stranke, ki ga je nameravalo izvesti v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZUS-1, ker na narok ni pristopila (262. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, s katero je bilo odločeno, da se postopek, končan z odločbo št. 33101-48417/2021/8 z dne 14. 12. 2021 obnovi, v obnovljenem postopku pa, da se prej navedena odločba prvostopnega organa odpravi in nadomesti s to odločbo, s katero se tožniku za zahtevke OMD ugodi v višini 1.882,00 €, plačilo pa se zniža za znesek 94,10 € in ostane za plačilo znesek 1.787,90 €. Preveč plačana sredstva mora tožnik vrniti. Podlaga za takšno odločitev je odločitev Kmetijske inšpekcije, Območne enote Celje, Izpostave Dravograd št. 710-685/2022-3 z dne 18. 5. 2022, s katero je bila tožeči stranki izrečena globa za prekršek.

Sodišče pritrjuje drugostopnemu organu, da pravna podlaga za odločanje o obnovi postopka v predmetni zadevi ni ZUP, ki ga je uporabil prvostopni organ, ampak ZKme-1 in sicer 45. člen tega zakona, ki v 2. točki prvega odstavka določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, poleg razlogov iz zakona, ki ureja splošni upravni postopek, obnovi, če za obnovo postopka pristojni organ na podlagi pravnomočne odločbe drugega pristojnega organa izve za nova dejstva, ki bi lahko sama zase ali v zvezi z že ugotovljenimi dejstvi pripeljala do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva upoštevana v prejšnjem postopku. Glede postopkovnih vprašanj v tem postopku je ZKme-1 glede na ZUP lex specialis, zato je zakonska podlaga, ki jo je za odločanje o tem uporabil drugostopni organ, pravilna.

Pravilno je tudi stališče iz odgovora na tožbo, da so stališča tožeče stranke o tem, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, tožbena novota, saj tožeča stranka te ugovore (v smislu, da dejstva, ki so razlog za obnovo postopka, v času izdaje odločbe o dodelitvi sredstev še niso obstajala) v tožbi uveljavlja prvič.

Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Ker tožnik razlogov, zakaj teh ugovorov ni mogel postaviti v upravnem postopku, ne navaja, so zatrjevanja tožeče stranke, da dejstva, ki so razlog za obnovo postopka, v času izdaje odločbe o dodelitvi sredstev še niso obstajala in posledično, da ni podlage za obnovo postopka, nedopustna tožbena novota.

Enako velja za trditev tožeče stranke, da kmetijska inšpekcija ni pristojna za analizo predmetne snovi.

Ni pa mogoče pritrditi toženi stranki, da je organ vezan na odločbo o prekršku oziroma na dejstva, ki so tam ugotovljena, in mu zato v obnovljenem postopku nobenih okoliščin oziroma za odločitev relevantnega dejanskega stanja ni treba ugotavljati. Iz nobenega predpisa, ne ZKme-1 ne ZUP, ne izhaja, da je upravni organ vezan na odločbo o prekršku ali dejstva, ki iz nje izhajajo.

Odločba drugega organa, ki kaže na verjetnost obstoja dejstva, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi bilo upoštevano v prejšnjem postopku, je sicer podlaga, da se postopek obnovi, vendar pa tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice, kar pomeni, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP) in načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), kar ne vključuje samo izjave stranke o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ampak tudi, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih in da pri izvedbi dokazov sodeluje.

Po obrazloženem sodišče pritrjuje toženi stranki, da je navedena odločba o prekršku podlaga za obnovo postopka po 2. točki prvega odstavka 45. člena ZKme-1, vendar pa zgolj vpogled in povzemanje odločbe o prekršku ne zadošča za vsebinsko odločitev v obnovljenem postopku.

Tožena stranka - tako prvostopni kot drugostopni organ pri svoji odločitvi izhajata iz Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020, Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2021 in Uredbe o navzkrižni skladnosti ter s sklicevanjem na slednjo povzema pravila o navzkrižni skladnosti. Zaključek, da je kršen pogoj iz točke 22 priloge 1 te Uredbe, da na kmetijskem gospodarstvu ni izpustov nevarnih snovi v okolje kot posledic kmetijske dejavnosti pa nima podlage v dejanskih ugotovitvah organa. Za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja mora upravni organ tudi v obnovljenem postopku izvesti poseben ugotovitveni postopek, v katerem mora biti stranki dana možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, o predlogih in ponujenih dokazih, sodelovati pri izvedbi dokazov, se z uspehom dokazovanja seznaniti in se o tem izreči. Ta pa v predmetni zadevi ni bil izpeljan.

Po obrazloženem je sodišče tožbo v delu, v katerem napada 1. točko izreka odločbe organa 1. stopnje, kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka), saj so pogoji za obnovo postopka podani in je, kot je že zgoraj obrazloženo, v tem delu izpodbijana odločitev pravilna in zakonita (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

V presežku (II. točka izreka), to je v 2., 3., 4. in 5. točki izreka prvostopne odločbe, pa je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) tožbi ugodilo in v tem obsegu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (peti odstavek 64. člena ZUS-1) v celoti in popolno razjasniti relevantno dejansko stanje, razčistiti sporna vprašanja, ki jih zastavlja tožeča stranka, ter nato ponovno odločiti o zadevi.

V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

Stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba v tretjem odstavku 5. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,43 € za vsak prevožen kilometer. Tožeča stranka je priglasila stroške za prihod pooblaščenca na narok na relaciji Ljubljana-Maribor-Ljubljana 2 x 129 km x 0,43 €, kar pomeni 110,94 €.

Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 495,94 €. K temu je prištelo še 22 % za DDV, to je 109,11 €, in skupno znesek 605,05 €, naložilo v plačilo toženi stranki (III. točka izreka).

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

Ta določa: če toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi.

Ta določa, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

Ta določa, da se stranke ne more prisiliti k izpovedbi in niso zoper njo dovoljeni nobeni prisilni ukrepi.

Ta določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.

Ob tem tudi sodišče dodaja, da je kmetijska inšpekcija vsekakor pristojna za nadzor nad predpisi s področja kmetijstva (172. člen ZKme-1).

Člen 149 ZUP ima "le" določbo v zvezi z vezanostjo upravnega organa na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega, in sicer glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost.

V stroškovniku sicer očitno pomotoma navaja Fajfarjeva 33, saj je na tem naslovu sedež sodišča v Ljubljani, glavna oprava pa je bila opravljena na v tej zadevi pristojnem zunanjem oddelku v Mariboru.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijstvu (2008) - ZKme-1 - člen 45

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.