Jedro

Organ za BPP bi bil dolžan poslati vlogo in vsa dokazila, ki jih je v zvezi z razrešitvijo predložil odvetnik tožniku v izjavo. Ker tega ni storil, je bila storjena kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, posledično pa je bilo lahko nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1665/2012 z dne 10. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano odločbo razrešil odvetnika A.A., ki je bil z odločbo Bpp 1665/2012 z dne 13. 5. 2013 določen za izvajanje BPP (I. točka izreka) ter odločil, da pravica tožnika do izredne BPP na podlagi odločbe Bpp 1665/2012 z dne 4. 9. 2012 preneha in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena (II. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 4. 9. 2012 odobrena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 4705/2011, zaradi plačila uporabnine v višini 7.896,35 EUR in izročitve nepremičnine ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen sodnih taks. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B., ki je bil z odločbo z dne 18. 12. 2012 razrešen in je bil namesto njega določen odvetnik C.C. Odvetnik C.C. je 25. 2. 2013 vložil prošnjo za razrešitev in bil nato z odločbo z dne 13. 5. 2013 iz razlogov na strani prosilca (subjektivno nezadovoljstvo z delom odvetnika, medsebojno nezaupanje, jezikovna bariera itd.) razrešen in namesto njega določen odvetnik A.A. Tožnik je bil v odločbi seznanjen z določbo enajstega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Odvetnik A.A. je 27. 1. 2014 vložil prošnjo za razrešitev v vseh odprtih zadevah BPP (št. Bpp 1665/2012, Bpp 2610/2012, Bpp 859/2013 in Bpp 379/2013). Navedel je, da je bila komunikacija s klientom ves čas izvajanja storitev izredno težavna, da se na vabila na sestanke ni oziroma se je slabo odzival, da se razpisanega naroka ni udeležil, da je na sodišče vlagal številne lastne vloge mimo vednosti odvetnika, ki zaradi svoje obsežnosti, strukture in nejasnosti onemogočajo pregled nad posamezno zadevo. Prejemal je nerazumljiva navodila v zvezi s postopki in večkrat čutil izražanje nezaupanja s strani tožnika. Odvetnik je tudi navedel, da je upravičenec 5. 12. 2013 telefoniral v njegovo pisarno in povedal, da je na sodišču zahteval razrešitev v vseh zadevah, o čemer je odvetnikova tajnica zapisala uradni zaznamek. Dne 23. 1. 2014 je prejel dva dopisa z izredno žaljivo vsebino, kar je odvetnik predložil sodišču. Organ za BPP prošnjo odvetnika A.A. za razrešitev šteje za utemeljeno in meni, da učinkovito nadaljnje zastopanje upravičenca s strani odvetnika A.A. ni več mogoče ter da iz listin v spisu nedvoumno izhaja, da upravičenec sam ne želi več odvetniškega zastopanja s strani odvetnika A.A. Zato ga je na podlagi 30. člena ZBPP razrešil. Za postavitev drugega odvetnika pa ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika oziroma upoštevaje tudi razrešitev odvetnika B.B. celo za tretjo razrešitev iz razlogov na strani upravičenca. Po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP se, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca, šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je zahteval razrešitev odvetnika A.A., saj ta kljub nalogi sodišča ni hotel vložiti pripravljalne vloge in dati pojasnila. To pomeni, da je moral vlogo vložiti tožnik sam. Izpostavlja, da je toženka izpodbijano odločbo izdala brez kakšnega postopka in dokazil, brez vrednotenja in sicer samo na podlagi navadnega dopisa odvetnika. Navaja tudi, da toženka v izpodbijani odločbi neobjektivno krivi tožnika oziroma mu pripisuje krivdne razloge. Razrešitev odvetnika je zahteval, ker je le-ta postopal nepravilno na Okrajnem sodišču v ... Navaja, da je od odvetnika večkrat zahteval, da vloži vloge, česar pa odvetnik ni storil. Tožnik je večkrat zahteval sestanek takrat, ko je imel prevajalca, odvetnik pa temu ni sledil. Odvetnik je na začetku tudi pošiljal dopise na naslov ..., kjer pa tožnik dostopa do pošte nima. Meni, da je organ za BPP kršil temeljne ustavne pravice, saj je enostransko odločil le na podlagi odvetniškega dopisa. Izpostavlja tudi, da ni imel pravice do zaslišanja in se sklicuje na določbe 2., 14. in 22. člena Ustave RS. Meni tudi, da je ZBPP protiustaven, kar utemeljuje s tem, da organ na podlagi navadnega dopisa enega odvetnika odloči in upravičenec v 90 % ne pridobi niti možnosti izjasniti se, če pa to možnost pridobi, pa organ formalno vedno sledi odvetniku. Izpostavlja, da so vedno „krivdni“ razlogi na stranki, nikoli pa na odvetniku. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP z izpodbijano odločbo pravilno ugotovil, da so razlogi za razrešitev odvetnika A.A. na strani tožnika - upravičenca do BPP in posledično, ali je pravilna odločitev organa za BPP, da tožniku pravica do izredne BPP, ki mu je bila dodeljena na podlagi odločbe Bpp 1665/2012 z dne 4. 9. 2012, preneha in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena.

Po določbi desetega odstavka 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Enajsti odstavek 30. člena tega zakona pa določa, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja in med strankama tudi ni sporno, da je bil tožniku z odločbo o dodelitvi BPP z dne 4. 9. 2012 določen odvetnik B.B., ki je bil nato z odločbo Bpp 1665/2012 z dne 18. 12. 2012 razrešen in je bil namesto njega določen odvetnik C.C., ki je bil nato razrešen na podlagi njegove prošnje za razrešitev z odločbo Bpp 1665/2012 z dne 13. 5. 2013 iz razlogov na strani prosilca (subjektivno nezadovoljstvo z delom odvetnika, medsebojno nezaupanje, jezikovna bariera itd.), zaradi katerih ni mogel več v redu opravljati zastopanja, namesto njega pa je bil določen odvetnik A.A. Iz spisa dalje izhaja, da je odvetnik A.A. dne 27. 1. 2014, dopolnjeno dne 31. 1. 2014 pri organu za BPP vložil prošnjo za razrešitev, v kateri je navedel razloge, ki naj bi bili na strani upravičenca – tožnika ter priložil dokazila.

Sodišče ugotavlja, da organ za BPP vloge odvetnika A.A. z dne 27. 1. 2014 in njene dopolnitve z dne 31. 1. 2014 ter prilog ni poslal tožniku v izjasnitev, temveč je odločil zgolj na podlagi vloge in predloženih dokazil s strani odvetnika. Res je sicer tudi tožnik organu za BPP predlagal razrešitev odvetnika A.A., vendar pa je za odločitev v predmetni zadevi bistveno, ali so razlogi za razrešitev na strani upravičenca ali ne. Zato bi bil organ za BPP po presoji sodišča dolžan poslati vlogo in vsa dokazila, ki jih je v zvezi z razrešitvijo predložil odvetnik A.A., tožniku v izjavo. Tožnik se namreč v tožbi ne strinja, da so obstajali razlogi za razrešitev odvetnika na njegovi strani in meni, da organ za BPP ni opravil dokaznega postopka v skladu z zakonom in tudi ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja. Iz upravnega spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, da je bila tožniku v predmetnem postopku dana možnost, da se v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter da predloži dokaze. S tem je bila storjena kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), posledično pa je bilo lahko nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ ob upoštevanju načela zaslišanja stranke ugotoviti, ali v predmetni zadevi dejansko obstajajo razlogi na strani upravičenca - tožnika za razrešitev postavljenega odvetnika, kot jih ta navaja v svojem predlogu za razrešitev ter dejstva in dokaze, ki bodo narekovali sprejeto odločitev, konkretno navesti v obrazložitvi svoje odločbe.