Jedro

Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju vedeli, da je preživljanec že v letih (star 88 let), bolan in zato potrebuje pomoč in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka njegove smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti preživljalca v bodoče. Takšna pogodba je po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev, tudi zato ne, ker ni mogoče ugotoviti, kako je preživljanec, ki si je želel zagotoviti oskrbo in preživljanje do smrti, subjektivno ovrednotil oskrbo, ki jo je toženec v preteklosti nudil očetu in bodočo oskrbo in preživljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica zahtevala, da se v zapuščinsko maso po pokojnem V.R. vrne darilo, dano tožencu M.R., na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, opr. št. SV 572/2001, z dne 10.10.2001, v naravi 1/2 nepremične parcele št. 1928 - dvorišče v izmeri 137 m2 in stavbišče z visoko pritlično zidano, z zarezno opeko krito, enostanovanjsko hišo X, v izmeri 76 m2, ter parcelo št. 1929/1 - njiva v izmeri 486 m2, vpisne v vl. št. Y, k.o. Z in sicer do 1/8 zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža tožnice B.P. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 2.658,80 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnica vztraja na tem, da je potrebno natančno proučiti, pri tem pa dokazati očitno nesorazmerje med protidajatvami. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da tožnica zaradi aleatornosti spornega pravnega posla ne bi mogla dokazovati in dokazati očitnega nesorazmerja med protidajatvami pogodbenih strank. Sodišče trdi, da je odločilnega pomena poslovna volja pogodbenih strank, vendar te na ustrezen in prepričljiv način ne ugotovi. Sodišče še ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Vpogledalo je v spis P 1446/2005-II, ne pa tudi spisa P 1793/2003-II. Če bi izvedlo vse dokaze, bi se lahko prepričalo o pravi poslovni volji pokojnega V.R. in toženca. S slednjo pravdo je tožnica uspela, da se je njeni pokojni materi priznal delež na nepremičnem premoženju, ki je bil sicer vpisan kot izključna last očeta V.R.. Očitno je prav to navedlo očeta, da je 28.10.1998 sestavil oporoko in tožnico razdedinil. Ko sodišče razlaga pravo poslovno voljo strank, bi bilo pričakovati, da bo ovrednotilo celotno dogajanje, tudi tisto pred zapisom. Vsa dejanja očeta kažejo, da se je poslužil vsake možnosti, da tožnico izključi iz dedovanja. Tako je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sestavljena malo več kot leto dni pred smrtjo, sklenjena z namenom, da bi se obšla določila ZD, ki se nanašajo na zakonite dediče. Če je navedel v pogodbi, da sta toženec in njegova žena že od 1994 leta dalje skrbela za očeta, resnična, zakaj je oče naredil 1998 oporoko in premoženje razdelil med tri otroke, tožnico pa razdedinil. Tožnica je že v tožbi opozorila, da so sopogodbeniki ocenili vrednost predmeta pogodbe na 4.000.000,00 SIT. Iz izvedenskega mnenja (P 1493/2003) pa izhaja, da je vrednost nepremičnin brez vrednosti zemljišč 7.460.166,00 SIT. To očitno kaže na nesorazmerje med dajatvijo in protidajatvijo. O realni vrednosti bi se sodišče lahko prepričalo, če bi izpeljalo že sprejeti dokaz z izvedencem, za katerega predujem je tožnica tudi že plačala. Tožnica nikoli ni trdila, kar je zapisalo sodišče, da bi bila pogodba veljavna samo, če bi bil oče bolan in bi ga moral toženec v celoti oskrbovati. V zadevi gre za vprašanje delne ali celotne odplačnosti ali neodplačnosti - ugotoviti je treba obseg in vrednost dajatev in protidajatev. Ker sodišče tega ni storilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni slediti ugotovitvi sodišča, da s strani pokojnega očeta ni bilo darilnega namena. Prav tako ne ugotovitvam glede nudenja vsestranske oskrbe s strani toženca in njegove žene. Glede na ugotovitev sodišča, kaj je nudila očetu žena toženca in kaj toženec, je ugotoviti, da ženinemu opisu pomoči in oskrbe ni zmogel dodati ničesar, še za grob po dogovoru skrbi brat R. Sicer pa so priče, ki jih je predlagal toženec povedale, da je bil pokojni oče v dobri kondiciji in je sam skrbel zase. Toženec je od 1994 do smrti 2002, le v neznatnem delu prispeval k vsestranski pomoči, h kateri se je zavezal. Pritožnici tudi ni jasno, kaj je sodišče mislilo za zapisom, ki se nanaša na izpoved zdravnice Z.K.. Domača zdravnica pokojnega V.R. je le potrdila tisto, kar je že v svojih pripravljalnih vlogah z dne 22.6.2005 in 13.11.2007 trdila tožnica.

Toženec je na pritožbo odgovoril. V celoti prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Pritožbeno sodišče sprejema zlasti ugotovitve prvega sodišča v delu, ko le-to ugotavlja, da pokojni oče ni sklenil napadene pogodbe z namenom, da bi tožencu in njegovi ženi podaril svoje premoženje, ali vsaj del tega premoženja. Toženec je skrbel za očeta že od smrti njegove žene oziroma matere toženca, ki je umrla v letu 1994. Nedvomno sprva ni potreboval velike pomoči, z leti pa so se njegove potrebe večale, kar vse je podrobno ugotovilo in obrazložilo prvo sodišče. Na te navedbe se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Da je potreboval pomoč, so izpovedali toženec, njegova žena in ostali preživljančevi otroci, ki so očeta obiskovali, se z njim pogovarjali (imeli tesne stike) in sproti spremljali očeta. Tožnica in priče, ki jih je predlagala, pa s pokojnikom, niso niti komunicirali, pač pa so le od zunaj opazovale očeta, ki je hodil okrog hiše in tudi kaj postoril, se vozil s kolesom. Niso pa mogli vedeti, kakšne potrebe in kaj se je z njim dogajalo, ko je bil v hiši. Sodišče je utemeljeno in prepričljivo povedalo, da pri tem sledi tožencu in pričam, ki jih je predlagal. Izpovedbe slednjih pa sta potrdila tudi odvetnik M., ki je sestavil pogodbo o dosmrtnem preživljanju in preživljančeva osebna zdravnica Z. K.. Ta je potrdila, da se je oče pravdnih strank oglašal pri njej na tri mesece (bolnikom s kronično boleznijo običajno predpisujejo zdravila na tri mesece). V kolikor je zbolel, pa je prišel še vmes. Predpisana mu je bila tudi dieta. Zaradi slabokrvnosti je bil tudi dvakrat hospitaliziran. Vse povedano pomeni, da je imel težave, ki pa sicer na zunaj niso bile tako vidne, kar ne pomeni, da jih ni imel. Toženec in njegova žena sta za očeta, s katerim so skupaj živeli, skrbela že od leta 1994. To jima je oče priznal tudi v sporni pogodbi iz leta 2001 (II. člen pogodbe). Oče - preživljanec je tožencu izročil del svojega premoženja, zato pa si je na drugi strani, vse do svoje smrti, izgovoril določene pravice (dosmrtno uživanje nepremičnine, vsestransko pomoč v primeru onemoglosti ali bolezni, oskrbo, prevoz z avtomobilom, nego, v primeru potrebe do pravočasne zdravniške pomoči in zdravil, do krajevno primernega pogreba in oskrbe groba). Ali bodo dajatve enega in drugega pogodbenika ekvivalentne, glede na to, da sodišče ni ugotovilo darilnega namena, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanec že v letih (star 88 let), bolan in zato potrebuje pomoč in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženca v bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli tveganje, da izpolnjene obveznosti toženca po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR), tudi zato ne, ker ni mogoče ugotoviti, kako je preživljanec, ki si je želel zagotoviti oskrbo in preživljanje do smrti, subjektivno ovrednotil oskrbo, ki jo je toženec v preteklosti nudil očetu in bodočo oskrbo in preživljanje. Po povedanem ni dvoma, da je prvo sodišče o zadevi pravilno odločilo že na podlagi povedanega, zato pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve, ne bo odgovarjalo (2. odst. 360. člena ZPP). Odločitev prvega sodišča je torej pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, zato odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.