Jedro

Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. - Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno, sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanjaje tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka, kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde. To pomeni, da tožena stranka sicer lahko še naprej vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive, ki je v določilu 9. člena določna in jasna.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2143-874/2005 (1352/11) z dne 28. 11. 2005 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi postopkov kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje za azil državljanov Srbije in Črne Gore AA (roj. 1965) ter mladoletnih BB (roj. 1990), CC (1992), DD (roj. 1997) na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnice iz prošnje za azil in sicer, da se je AA iz Nemčije na Kosovo vrnila dne 20. 6. 2005. Na prištinskem letališču jo je pričakal bratranec in jo odpeljal k njemu domov. Po treh dneh je v bratrančev dom prišel sovaščan, po imenu EE. Bil je zelo agresiven, spraševal je, kje je njen mož. Povedala mu je, da ga ni, zato ji je začel groziti, da bo v primeru, če ga skriva, po njej. Kljub zagotovilu, da ga ni v hiši, jo je žalil in grozil. Navedla je tudi, da je oseba po imenu EE (albanske narodnosti) njenega moža iskala zato, ker je bil uniformiran v srbski policiji ter zaradi tega, ker so Romi. Njenega moža obtožujejo, da je ubil Albance v času, ko je bil član srbske policije. Nadlegovanja so se stopnjevala. Štirinajst dni preden je zapustila Kosovo so ji skoraj ubili sina BB (hoteli so ga zadaviti). Spraševali so ga po očetu, sin BB jim je odgovoril, da ne ve, kje se nahaja njegov oče. Med drugim je tudi navedla, da so se v mesecu in pol zgodili štirje dogodki. Enkrat so prišli v hišo, jo privezali, glavo vrgli na tla in z njo počeli vse mogoče. Bila je posiljena, pri tem pa prosila, da tega otroci ne izvedo. Dogodke je prijavila UNHCR-ju na Kosovu, KFOR, obljubili so ji, da ji bodo pomagali in da jo bodo obiskali, vendar jih ni več videla. Po vrnitvi iz Nemčije v A je tam živela približno mesec in pol, nato zapustila Kosovo, ker jo je bilo strah, da ji bodo ubili otroke, in je odšla v B k teti. Tam ni mogla ostati, saj so bile težave z jezikom. Prosilka in otroci ne govorijo jezika tamkajšnjih prebivalcev. V B ni imela več problemov oziroma nadlegovanj. Temu v obrazložitvi izpodbijane odločbe sledi razlaga pospešenega postopka in ugotovitev, da tožnica naproša za azil zaradi groženj s strani sovaščana EE, ki je albanske narodnosti. Pri uporabi in opredelitvi pojma preganjanje si je tožena stranka pomagala z opredelitvijo preganjanja, kot jo po mnenju tožene stranke zagovarja J. C. Hathaway v knjigi The Law of Refugee Status, in z ureditvijo, kot jo razume tožena stranka po Direktivi Sveta EU št. 2004/83/EC. Tožena stranka je preverila splošno stanje v izvorni državi in sicer na podlagi Poročila Srbija in Črna gora - Zaskrbljenost organizacije Amnesty International in obveznosti Srbije in Črne gore (marec 2004), Poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije, Direktorata za priseljevanje in državljanstvo (april 2005) in stališče UNHCR do nadaljnjih potreb po mednarodni zaščiti posameznikov s Kosova (marec 2005), kar zadeva Aškale, Cigane in Rome V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa uporablja tudi ugotovitve pritožbenega sodišča Velike BritanIje v zadevah B (2003), FD (2004), SK (2005). Tožena stranka meni, da je zaradi dogodka v Vucitrnu marca leta 2004 UNHCR skupnosti Aškalov in Ciganov še naprej uvrščal med tiste z nadaljnjo splošno potrebo po mednarodni zaščiti. UNHCR od takrat naprej meni, da utegnejo pripadniki teh skupnosti imeti upravičene zahteve po mednarodni zaščiti, ki jih je treba oceniti po ustreznem postopku. Tožena stranka pravi, da na podlagi preučenih poročil in mnenja UNHCR v konkretnem primeru ocenjuje, da kljub prisotnosti diskriminacije in nadlegovanj Romov na Kosovu, obstaja dovolj zaščite in možnost notranje razselitve za romsko etnično skupnost. Tožena stranka ugotavlja, da UNHCR svoje mnenje o potrebi po mednarodni zaščiti Romov utemeljuje zgolj zaradi enega dogodka v mestu Vucitrn v marcu 2004, ko je prišlo do vsesplošnih izgredov in obračunavanj med Srbi in Albanci na Kosovu, katere pa so mednarodne sile s prihodom novih okrepitev uspele spraviti pod nadzor v nekaj dneh. Tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za lažjo obliko diskriminacije, ki ne dosega "jakosti", da bi se jo lahko opredelilo kot preganjanje in da problemi, ki so jih tožniki imeli zaradi etnične pripadnosti ter morebitnega moževega (očetovega) sodelovanja v srbski policiji ne dosegajo kriterijev preganjanja. Tožena stranka pravi, da se je pri odločitvi oprla tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1277/2005-8 z dne 6. 7. 2005, kjer je sodišče navedlo, da na podlagi ustaljene upravno-sodne prakse nadlegovanja in maltretiranja ni mogoče šteti kot preganjanje. Odločitev je oprla na drugo alineo drugega odstavka 35. člena ZAzil. Tožniki vlagajo tožbo iz vseh razlogov, ker je tožena stranka preverila splošno stanje v izvorni državi in je na podlagi stališč Visokega komisariata ZN za begunce ugotovila, da Romi potrebujejo mednarodno zaščito, pa je kljub temu menila, da gre za lažjo obliko diskriminacije. Poleg tega iz odločbe ni razvidno, kako je tožena stranka ugotovila, da so kosovske policijske službe in mednarodne institucije sposobne zagotoviti varnost državljanov. Ni obrazložila, zakaj meni, da gre za lažjo diskriminacijo niti ni presojala pogojev za humanitarni azil. Tožena stranka ni verjela tožnici, da je bila posiljena, ker o tem dogodku ni nikomur povedala. Tožnica pa je ob podaji prošnje za azil povedala, da o tem dogodku domačim ni povedala, je pa povedala UNHCR in KFOR, vendar ji niso pomagali. Ni šlo za enkraten dogodek, ampak se je to zgodilo štirikrat v mesecu in pol, kolikor je živela na Kosovu. Do teh ugotovitev je tožena stranka prišla brez zaslišanja strank, kar je kršitev 29. člena ZAzil. Glede napačne uporabe materialnega prava tožniki pravijo, da se sodišče sklicuje na Direktivo št. 2004/83/EC, vendar direktiva ni neposredno izvršljiva, rok za transformacijo še ni potekel, zato Direktiva v Sloveniji še ne velja, ni prevedena v slovenščino in ni bila objavljena v Uradnem listu RS. Sodna praksa Velike Britanije ni pravni vir v Sloveniji in ravno tako ni pravni vir priročnik J. C. Hathawaya. Predlagajo, da sodišče zasliši tožnico, ki bi lahko podrobneje pojasnila dogodke na Kosovu, in da sodišče vpogleda v vsa poročila, ki so navedena v odločbi, jih prevede in v celoti prebere. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma da jo spremeni. Prosijo za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče je v sodbi v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da z vidika ZAzil tožena stranka ne more odločati v pospešenem postopku, če v postopku za ugotavljanje dejanskega stanja podrobno ugotavlja dejstva, tako da predhodno pridobi in oceni dejansko stanje na podlagi številnih poročil iz različnih virov o varnostnem stanju in potencialni nevarnosti preganjanja tožnika v izvorni državi. To stališče se v upravno-sodni praksi ni uveljavilo navkljub kasnejši sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1162/2005 z dne 5. 10. 2005, v kateri je tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je obravnavanje prošnje za azil v pospešenem postopku utemeljeno tedaj, ko iz same vloge izhaja, da so podani pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ustavno sodišče RS je z odločbo v zadevi Up-968/05 z dne 24. 11. 2005 (pa tudi v odločbi Up-1024/2005 z dne 8. 12. 2005) zavzelo stališče glede izvedbe pospešenega postopka po ZAzil z vidika procesnih standardov iz 22. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ki je relevantno tudi v obravnavani zadevi. Ustavno sodišče je v tej zadevi (v postopku ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1581/2005 z dne 10. 8. 2005) ugotovilo, da tožena stranka ni odločala samo na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak je preverjala politično situacijo na določenem območju v izvorni državi (Srbiji in Črni Gori), da bi presodila objektivno situacijo v izvorni državi tožnika z vidika možne subjektivne ogroženosti oziroma z vidika vprašanja ali tožniku grozi preganjanje v izvorni državi; ker je tožena stranka odločitev oprla tudi na podatke iz mednarodnih poročil o stanju na Kosovu, bi tožnik moral imeti možnost, da se pred izdajo odločbe o teh dejstvih izjavi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-968/05, 7. odstavek). Tudi v obravnavani zadevi je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje glede preganjanja Romov na Kosovu prek več mednarodnih poročil in tuje upravno-sodne prakse, zaradi česar bi tožniki že z vidika ZAzil (24., 29 in 33. člen ZAzil) morali imeti možnost, da v postopku zaslišanja argumentirano odgovarjajo in dokazujejo objektivne in subjektivne okoliščine preganjanja v primeru vrnitve na Kosovo. Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je namreč po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. V takem primeru in takšen je primer tudi v obravnavani zadevi prosilec za azil lahko učinkovito varuje svoje pravne interese šele v fazi upravnega spora, ko je prvič seznanjen s poročili, ki jih je o stanju v izvorni državi uporabila tožena stranka za upravno določitev in pridobi možnost (nasprotnega) dokazovanja. Poleg tega je treba upoštevati, da je dokazno breme v azilnem postopku po ZAzil deljeno (3. in 4. odstavek 24. člena, 1. odstavek 33. člena ZAzil, sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I-Up-68/2002 z dne 23. 1. 2002), zato ni prav, če prosilec za azil dobi učinkovito možnost za dokazovanje in utemeljevanje prošnje šele v upravnem sporu. Nadalje je za sodno presojo v konkretnem upravnem sporu pravno relevantno tudi (glede na omenjeni odločbi Ustavnega sodišča RS), da tožeča stranka v tožbi z dejanskimi argumenti utemeljuje, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, da ni obrazložila, zakaj meni, da gre za lažjo obliko diskriminacije, ocena o neverodostojnosti pa je nerazumna, ker je tožnica v postopku pojasnila, da o posilstvu ni povedala domačim, povedala pa je UNHCR in KFOR in da je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku. Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka neargumentirano odrekla verodostojnost tožnici glede obstoja posilstev kot oblik preganjanja, poleg tega je tožnica govorila o tem, da jo je več ljudi preganjalo in ne samo oseba po imenu EE, kot je to ugotovila tožena stranka. Ker upravni spor ne sme biti nadomestilo za napačno ali pomanjkljivo izpeljan dokazni postopek v upravnem postopku (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I-Up 1012/2000 z dne 15. 11. 2000) in ker je temeljni koncept upravnega spora kot postopka sodne presoje zakonitosti upravnega akta v azilnih zadevah enak kot v drugih upravnih zadevah (določili 1. in 6. odstavka 39. člena ZAzil), je sodišče tožbi ugodilo in odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče v zvezi z preostalimi tožbenimi ugovori pripominja naslednje, kar je deloma navedlo že v številnih sodbah, nazadnje in najbolj natančno v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005. Sodišče je že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 zavzelo stališče, da Direktiva št. 2004/83/EC (v nadaljevanju: Direktiva) lahko služi kot pomagalo pri opredelitvi materialno-pravnega pojma preganjanja, vendar pa mora biti tožena stranka natančna pri uporabi besedila Direktive. Direktiva se torej pravno-formalno ne uporablja kot neposredni pravni vir, ampak kot interpretacijsko pomagalo pri upravno-sodnem opredeljevanju pojma preganjanja pa tudi drugih nedoločnih pojmov iz ZAzil in Konvencije o statusu begunca (Ženevska konvencija, Uradni list RS,MP, št. 9/92, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92), kajti Direktiva mora biti po primarnem pravu Evropske unije (1. odstavek 63. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, PES, Uradni list RS, MP, št. 7/2004) v skladu z Ženevsko konvencijo. To pomeni, četudi Direktiva ni prevedena v slovenščino pod pogoji iz 58. člena Akta o pogojih pristopa /.../ (Uradni list RS, MP, št. 3/2004), to ne more biti razlog, da nima nobene teže v upravnih sporih. Dejanski razlog za to je v tem, da je pojem preganjanja temeljni materialno-pravni pojem po ZAzil (1. člen), brez katerega sploh ne bi bilo možno niti upravno odločanje niti upravno sojenje kot upravno-sodni nadzor nad zakonitostjo upravnega odločanja. Dejstvo je, da je Upravno sodišče opredelitev pojma preganjanja, upoštevajoč besedilo Direktive, v slovenskem jeziku postavilo že v sodbi v zadevi U 76/2005 z dne 19. 1. 2005. V tej zadevi je sodišče povzelo, da (po določilu točke 1.a odstavka 9. člena Direktive) mora biti dejanje preganjanja zadosti resno tako po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS. št. 33/94). Kot akt preganjanja (1.b odstavek 9. člena Direktive) pa se lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to izhaja iz točke 1.a odstavka 9. člena Direktive. Pravni razlog za to, da ima Direktiva lahko pravni učinek v upravnem in upravno-sodnem odločanju pa izvira iz sodne prakse Evropskega sodišča pravice, ki jo bo sodišče citiralo v nadaljevanju obrazložitve sodbe.

Kar zadeva tožbeni ugovor, da se je tožena stranka nezakonito sklicevala na pojem preganjanja, kot ga je opredelil James C. Hathaway v knjigi The Law of Refugee Status (1991), je sodišče že v številnih sodbah, od zadeve U 1474/2004 z dne 9. 8. 2004 naprej, in nazadnje najbolj podrobno v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005, ugotovilo, da je to sklicevanje neustrezno. Navedeno knjigo je treba prevajati v slovenščino ne kot "Zakon o statusu begunca", ampak kot "Pravo o statusu begunca", ker gre za mednarodno-pravno ne pa za nacionalno-pravno problematiko. Prvi problem sklicevanja na ta vir je v tem, da je nosilni stavek, ki ga tožena stranka črpa iz navedenega vira in sicer da mora preganjanje pomeniti "trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic" v nasprotju s temeljnim besedilom 1.a. odstavka 9. člena Direktive, po katerem mora biti preganjanje zadosti resno bodisi po naravi bodisi zaradi ponavljanja takih dejanj. To pomeni, da po Direktivi dejanje preganjanja v smislu Ženevske konvencije ni nujno, da je trajno in sistematično, če je po naravi zadosti resno. Poleg tega nadaljnja izpeljava opredelitve preganjanja po viru J. C. Hathawaya s strani tožene stranke sploh po vsebini ne ustreza navedenemu delu. Iz dela "Pravo o statusu begunca" namreč ni mogoče izpeljati sklepa, da mora preganjanje pomeniti nenehno trpinčenje oziroma mučenje, stalno povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti /.../ kot to navaja tožena stranka. Nadalje opredelitve J. C. Hathawaya tudi ni mogoče enačiti oziroma uporabljati skupaj z Direktivo, ker je opredelitev omenjenega avtorja bistveno bolj široka, to je ugodna za prosilce za azil, kot je opredelitev preganjanja v Direktivi, ki je bistveno bolj restriktivna. J. C. Hathaway opredelitev preganjanja opira na teoretično zvezo med nezmožnostjo države izvora, da zaščiti pravice begunca, pri čemer se avtor opira na po njegovem mnenju "prevladujoča stališča" v upravno-sodni praksi držav podpisnic Ženevske konvencije. Iz njegovega dela pa je razvidno, da avtor največ referenc uporabi iz prakse v Kanadi, ki ima precej liberalno politiko opredeljevanja pojmov iz azilnega prava. Po Hathawayu so tri temeljne premise pri opredeljevanju pojma preganjanja naslednje: Prva premisa je, da preganjanje pomeni trajno ali sistematično kršenje človekovih pravic, ki je posledica nezmožnosti države zagotoviti zaščito. Druga premisa je, da pravice, ki se v skladu s hierarhijo mednarodnega prava lahko štejejo za temeljne človekove pravice v kontekstu varstva fizične, moralne in intelektualne integritete begunca, predstavljajo tri skupine. Prvo skupino predstavljajo t.i. absolutne pravice in med njimi poleg ostalih Hathaway šteje na primer tudi pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Drugo skupino sestavljajo pravice, katerih kršenje na splošno pomeni preganjanje, razen če se ne dokaže, da je bila odsotnost zaščite države utemeljena zaradi nujnih okoliščin (izrednih razmer), če ta odsotnost zaščite ni pomenila kršenja drugih mednarodnih pravil in če ni šlo za diskriminatorno odtegovanje zaščite. Med te pravice po Hathawayu med drugim spadajo tudi prepoved arbitrarnega odvzema prostosti, pravica do poštenega sojenja v kazenskem postopku, enakost pred zakonom, varstvo osebne in družinske zasebnosti, svoboda gibanja in izbire bivališča, svoboda združevanja in izražanja, sindikalna svoboda, sodelovanje pri upravljanju, prepoved diskriminacije pri zaposlovanju v javnih službah, pravica do sodelovanja na volitvah. Tretjo skupino pravic, katerih kršitev lahko pomeni preganjanje v smislu Ženevske konvencije, tako kot jo razlaga J. C. Hathaway, pa tvorijo tiste pravice, ki se uresničujejo ob upoštevanju določila 2. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP, Uradni list RS, MP, št. 7-36/1971, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN ... Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92), če država ne izpolni svoje obveznosti po 2. členu MPESKP, ali če država določeno manjšino izključi iz uživanja teh pravic, med katere pa Hathaway uvršča: pravico do dela, pravico do pravičnih pogojev za delo, pravično plačilo in počitek, upravičenja do hrane, obleke, stanovanja, zdravstvene in socialne zaščite, izobraževanja, svobodo umetniškega in znanstvenega izražanja ter uživanja kulturnih in znanstvenih dosežkov (Hathaway, J., C., 1991, The Law of Refugee Status, Butherworths, Canada Ltd, poglavje 4, str. 99-134). Iz te opredelitve pojma preganjanja izhaja, da je sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya dejansko nepravilno in da je sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanja, nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Po praksi Evropskega sodišča pravice (v nadaljevanju: ESP) namreč velja, mora sodišče pri uporabi nacionalnega prava, ne glede na to, ali je rok za implementacijo direktive že potekel, ali ne, ko nacionalno sodišče interpretira nacionalno pravno normo, le-to interpretirati, kolikor je to mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive, zato da bi direktiva lahko dosegla želeni namen; pri tem pa mora sodišče, tako kot je to postavilo ESP v kazenski zadevi, upoštevati splošni pravni načeli zaupanja v pravo in prepovedi retroaktivnosti. Direktiva ima pravni učinek na države članice, katerim je namenjena, od trenutka notifikacije (sodbe ESP v zadevah Kolpinghuis Nijmegen BV, Case 80/86 z dne 8. 10. 1980, Marleasing SA, Case C-106/89 z dne 13. 11. 1990, Inter-Environnment Wallonie ASBL, Case C-129/96 z dne 18. 12. 1997). Ker je bila Direktiva že notificirana, ima lahko pravni učinek, kot ga je sodišče opisalo v tej sodbi, v azilnih zadevah. Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi navedene sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde (odst. 8 recitala in 1. člen Direktive), tako da naj bi bilo državam članicam dovoljeno, da obdržijo ali uvedejo bolj ugodne pogoje za določitev statusa begunca, kot jih določa Direktiva (3. člen Direktive). Iz tega sledi, da tudi z vidika prava EU tožena stranka ne sme za vir navajati dela J. C. Hathawaya, ker je njegova opredelitev bistveno bolj ugodna od opredelitve preganjanja po Direktivi. To pomeni, da tožena stranka sicer lahko še naprej vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive, ki je v določilu 9. člena določna in jasna.

Kar zadeva tožbeni ugovor o uporabi sodne prakse iz Velike Britanije v upravnih postopkih v Sloveniji, pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 2558/2005 z dne 30. 11. 2005 postavilo stališče, da ne upošteva argumentacije tožene stranke, če se le-ta opira na stališča t.i. pritožbenega sodišča Velike Britanije, ker mora tožena stranka, kadar se sklicuje na konkretna stališča pritožbenih organov v azilnem postopku iz drugih držav, v spis priložiti konkretno odločitev ali pa navesti vir, preko katerega je predmetna odločitev javno dostopna. Na tak način uporabe tuje upravno-sodne prakse je sodišče opozorilo toženo stranko že v zadevi U 135/2005 z dne 16. 3. 2005. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na ta pravna mnenja sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.