Jedro

Določba četrtega odstavka 23. člena ZUS-1 je bila umeščena v zakon iz razloga, ker opredelitev aktov, izdanih v obliki predpisa, za akte, ki urejajo posamična razmerja, ni preprosta, saj je meja med posamično in splošno vsebino predpisa večkrat težko določljiva. Zato je za te primere uveljavljanje sodnega varstva prilagojeno položaju, ki nastopi, ko stranka zaradi napačne pravne ocene akta uveljavlja neustrezno pravno varstvo s pobudo za oceno ustavnosti ali zakonitosti akta pred ustavnim sodiščem in zato zamudi rok za tožbo pred pristojnim upravnim sodiščem. Tožba se v takšnem primeru šteje za pravočasno tudi, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, vendar samo takrat, kadar se je ustavno sodišče s to odločbo izreklo za nepristojno - in to prav iz razloga, ker napadeni akt po vsebini ni splošen, ampak ima posamično naravo.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Občina Sveti Jurij ob Ščavnici je 16. 5. 2025 pri naslovnem sodišču vložila tožbo v upravnem sporu skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe zaradi ugotovitve nezakonitosti sklepov Občine Križevci št. 9000-0008/2022-82 z dne 24. 10. 2024 (Uradno glasilo Slovenskih občin št. 64/24), Občine Ljutomer št. 354/2024-10-136 z dne 23. 10. 2024 (Uradno glasilo slovenskih občin, št. 63/24), Občine Razkrižje št. 032-0009/2024-6 z dne 29. 10. 2024 (Uradni list RS, št. 96/2024) in Občine Veržej št. 0321-2/2024-45; 354-3/2024-20 z dne 29. 10. 2024 (Uradno glasilo Slovenskih občin št. 64/24) oziroma 30. 10. 2024 (datum izdaje akta).

2.Tožeča stranka v tožbi navaja, da imajo izpodbijani sklepi naravo posamičnega akta v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj gre za akte organa lokalne skupnosti, ki se nanašajo na posamično pravico ali obveznost tožeče stranke v zvezi z izvajanjem obvezne občinske gospodarske javne službe. Izpodbijani akti namreč konkretno določajo ceno pitne vode za tožečo stranko, kar neposredno vpliva na njeno sposobnost izvajanja zakonsko predpisane gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo. Ob tem pa tožeča stranka tudi pojasnjuje, da se obrača na naslovno sodišče po tem, ko je bila njena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepov Občin Križevci, Ljutomer, Razkrižje in Veržej s strani Ustavnega sodišča RS s sklepom št. U-I-11/25-6 z dne 11. 3. 2025 zavržena.

3.V skladu s četrtim odstavkom 5. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Rok za tožbo zoper akte iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona prične teči z objavo akta (drugi odstavek 23. člena ZUS-1). V četrtem odstavku 23. člena ZUS-1 pa je določeno, da se v primeru, če je bila vložena zahteva ali pobuda za oceno ustavnosti akta iz drugega odstavka tega člena, tožba šteje za pravočasno, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, s katero se je to sodišče izreklo za nepristojno.

4.Določba četrtega odstavka 23. člena ZUS-1 je bila umeščena v zakon¹ iz razloga, ker opredelitev aktov, izdanih v obliki predpisa, za akte, ki urejajo posamična razmerja, ni preprosta, saj je meja med posamično in splošno vsebino predpisa večkrat težko določljiva. Zato je za te primere uveljavljanje sodnega varstva prilagojeno položaju, ki nastopi, ko stranka zaradi napačne pravne ocene akta uveljavlja neustrezno pravno varstvo s pobudo za oceno ustavnosti ali zakonitosti akta pred ustavnim sodiščem in zato zamudi rok za tožbo pred pristojnim upravnim sodiščem. Tožba se v takšnem primeru šteje za pravočasno tudi, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, vendar samo takrat, kadar se je ustavno sodišče s to odločbo izreklo za nepristojno - in to prav iz razloga, ker napadeni akt po vsebini ni splošen, ampak ima posamično naravo.²

5.Ob upoštevanju dejstva, da je Ustavno sodišče RS s sklepom št. U-I-11/25-6 z dne 11. 3. 2025 zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti vseh sklepov, ki jih tožeča stranka sedaj izpodbija v postopku upravnega spora, iz razloga, ker izpodbijani sklepi določajo konkretno ceno za izvajanje storitev te javne službe, ne vsebujejo pa pravil, ki bi opredeljevala način oblikovanja teh cen, prav tako ne vsebujejo drugih splošnih in abstraktnih pravnih norm, ki bi urejale pravice in obveznosti pravnih subjektov ali bi povzročale učinke navzven, je sodišče zaradi preveritve pravočasnosti tožbe opravilo poizvedbo pri Ustavnem sodišču RS glede vročitve tega sklepa. Sodišče mora namreč ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno.

6.Iz posredovane kopije vročilnice je razvidno, da je bil sklep št. U-I-11/25-6 z dne 11. 3. 2025, s katerim se je Ustavno sodišče RS na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) izreklo za nepristojno iz razloga, ker izpodbijani sklepi nimajo pravne narave predpisa, tožeči stranki oziroma njeni pooblaščeni osebi za prevzem pošiljk osebno vročen dne 24. 3. 2025.

7.Naslednji dan po opravljeni vročitvi, torej z dnem 25. 3. 2025, je začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v sredo, 23. 4. 2025.

8.Sodišče ugotavlja, da je bila tožba poslana priporočeno po pošti 16. 5. 2025, kar je po poteku zakonskega 30-dnevnega roka, določenega v četrtem odstavku 23. člena ZUS-1, ki se je iztekel 23. 4. 2025, in je torej prepozna.

9.Ker je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot prepozno zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe je namreč procesna predpostavka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe (32. člen ZUS-1 v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).³ Nujna posledica odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe. Že po naravi stvari je zato v primeru hkratnega zavrženja tožbe in predloga za začasno odredbo izključeno samostojno izpodbijanje odločitve o začasni odredbi.

-------------------------------

1.1 Predlog ZUS (druga obravnava, EPA 766, Poročevalec DZ, št. 7/1996, z dne 7. 3. 1996).

2.2 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, GV založba, Ljubljana 2019, str. 127.

3.3 Tako sklepi Upravnega sodišča RS I U 1272/2011 z dne 13. 10. 2011 in III U 194/2015 z dne 29. 7. 2015 in drugi.

Zveza: