Jedro

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da začne subjektivni rok teči tisti dan, ko delavec poda svoj zagovor, ne glede na to, kdaj je delodajalec dejansko zvedel za razlog, ki utemeljuje izredno odpoved.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 59.400,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.10.2003, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti obračunati in izplačati plačo za čas nezakonite odstranitve. Tožnica je bila zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu natakar, Delala je v enoti C. b. v L. in je dne 23. in 4.4.2003 odtujila dnevna izkupička v skupni vrednosti 155.700,00 SIT. Ker je s tem kršila obveznosti iz delovnega razmerja, njeno ravnanje pa ima znake kaznivega dejanja, ji je tožena stranka na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Po presoji sodišča je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi. Zamudila je objektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR, saj je od nastanka razloga do odpovedi poteklo več kot šest mesecev. Prav tako pa je zamudila tudi subjektivni rok. Dejanje, to je odtujitev izkupička dne 3.4. in 4.4.2003, je bilo ugotovljeno v knjigovodski službi tožene stranke dne 26.5.2003, tožnica pa je svoje ravnanje priznala na razgovoru dne 10.6.2003 na sedežu tožene stranke. Tega dne je tudi napisala izjavo, da dovoljuje pobot dolga iz naslova vzetega izkupička z regresom za leto 2003 in plačo za mesec maj 2003. Ne drži, da subjektivni rok v vsakem primeru teče od zagovora delavca dalje, saj v primeru, ko ima ravnanje delavca znake kaznivega dejanja začne teči ta rok od dneva, ko je delodajalec zvedel za dejanje in storilca. Na zagovoru pa se delodajalec seznani z razlogi ki utemeljujejo izredno odpoved, zato so roki lahko različni.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Navedlo je, da gre pri subjektivnem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR samo za en rok, ki nalaga stranki, kdaj najkasneje od seznanitve z razlogi mora izredno odpovedati pogodbo s tem, da lahko pri razlogu, ki ima vse znake kaznivega dejanja, izredno odpove pogodbo odkar je zvedela za kršitev in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Določitev roka varuje delavca pred položajem, ko bi delodajalec v nedogled vlekel odprto možnost in kadarkoli odpovedala pogodbo. Zato je pomembno vprašanje, kdaj začne rok teči in kaj se šteje za seznanitev z razlogi. Zlasti pri določenih vrstah odpovedi, kjer mora delodajalec zagotoviti delavcu pravico do zagovora, je potrebno šteti za takšen trenutek tisti dan, ko delavec poda zagovor. Odločilno je, da se delavec šele na zagovoru seznani z vsemi navedbami in obdolžitvami delodajalca, na drugi strani pa se tudi delodajalec seznani z vsemi okoliščinami, ki pogojujejo izredno odpoved. Pisna izjava tožnice z dne 10.6.2003 ne vsebuje nobenih podatkov o vsebini kršitve ali priznanju krivdnega ravnanja, temveč zgolj navedbo o poplačilu dolga iz naslova vzetega izkupička. Tožena stranka je sprejela predlog tožnice za preložitev zagovora dne 26.6.2003 zaradi bolniške odsotnosti, tako da je tožnica zagovor podala dne 13.10.2003. Odpoved z dne 20.10.2003 je tako podana v zakonitem roku.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in "napadeni sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi" oziroma podredno, da "napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje". Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče o pravočasnosti odpovedi pogodbe, je storjena "bistvena kršitev določb materialnega prava", saj je sodišče napačno uporabilo določbe ZDR, pravilna uporaba pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Kršeno je določilo 347. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni razpisalo obravnave, tako da niti sodišče druge niti sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja. Drugostopna sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o navedbah tožnice glede nezakonitosti odpovedi zaradi šikaniranja. Ker v odpovedi ni navedeno, kdaj je tožnica očitano kršitev storila, pravočasnosti odpovedi ni mogoče preveriti. V odpovedi tudi ni naveden razlog odpovedi in zakonska podlaga zanjo. Pri toženi stranki ni bilo nobenih navodil in tudi ne ustaljene prakse glede predajanja denarja. Sodišče ne obrazloži znakov kaznivega dejanja niti ne ugotavlja posameznih elementov kaznivega dejanja, predvsem ne naklepa.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Z zatrjevanjem "bistvene kršitve določb materialnega prava" tožnik ne more uveljavljati relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotna uporaba materialnega prava pa ni postopkovna kršitev. Drugi dve zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 347. členom ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) bi lahko bili pomembni, kolikor bi se pokazalo, da je pravilna uporaba materialnega prava, kot jo ponuja sodba sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče najprej presojalo izpodbijano sodbo v tem delu.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno sodišča. Pri presoji je treba izhajati iz odločilnih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi: zaradi zamude roka za podajo izredne odpovedi, določenega v drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR). Dejanskih okoliščin v zvezi s tem sodišče druge stopnje ni ponovno ali drugače ugotavljalo in jih tudi ni spreminjalo. Nespremenjena tako ostajajo dejstva (datumi) o dnevih, ko tožnica ni predala dnevnih izkupičkov (3. in 4.4.2003), o ugotovitvah v knjigovodski službi (26.5.2003) in o razgovoru s tožnico dne 10.6.2003, kot tudi glede preloženega in opravljenega dneva zagovora ter datuma vročitve odpovedi. Razlika med drugostopno in prvostopno sodbo je le v pravni presoji teh dejstev.

Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je tožnica odtujila dva dnevna izkupička. S tem je kršila obveznosti iz delovnega razmerja z ravnanjem, ki ima vse znake kaznivega dejanja in zaradi nezaupanja nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. V pisni odpovedi z dne 20.10.2003 je ravnanje tožnice jasno navedeno, navedena pa je tudi pravna podlaga za odpoved: 110. člen ter prva alineja prvega odstavka 111. člena ZDR.

Rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006). Prekluzivni rok se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, to pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne, in to ves čas postopka.

Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZPP. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Vendar je treba v postopku ugotavljati dejstva, ker je le tako možna pravilna uporaba določb 110. člena ZDR.

Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR: ker je tožnica kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. ZDR v drugem odstavku 110. člena določa tako objektivni kot subjektivni rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved.

Objektivni rok je določen kot čas, ko je možen kazenski pregon. Zato je v tem delu pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da ta rok ni bil prekoračen. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da tudi v takem primeru velja objektivni rok šest mesecev od nastanka razloga.

Zmotno pa je stališče sodišča druge stopnje, da začne subjektivni rok teči tisti dan, ko delavec poda svoj zagovor, ne glede na to, kdaj je delodajalec dejansko zvedel za razlog, ki utemeljuje izredno odpoved. Tožnici se je očitala prisvojitev dveh dnevnih izkupičkov, za dneva 3.4. in 4.4.2003. Tako njeno ravnanje je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje pri toženi stranki ugotovljeno 26.5.2003, tožnica pa ga je priznala na razgovoru 10.6.2003. Tega dne je tudi podpisala izjavo, da dovoljuje pobot dolga v višini prisvojenih izkupičkov z regresom za leto 2003 in plačo za maj 2003. Najkasneje tega dne, torej 10.6.2003, je bila tožena stranka že vedela tako za kršitev pogodbene obveznosti in storilca. Kolikor je tako želela iz tega razloga podati izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, bi morala to storiti v nadaljnjih 15 dneh. Ker je to storila šele 20. 10. 2003 je zamudila prekluzivni rok, zaradi česar je odpoved nezakonita.

Ker je bilo glede na navedeno materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker je tožnica z revizijo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi njene revizijske stroške, odmerjene po veljavni odvetniški tarifi (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). O stroških postopka na prvi stopnji je bilo odločeno s prvostopno sodbo, pritožbenih stroškov tožnice pa ni bilo.