Jedro

Odškodninska odgovornost tožene stranke (zaposlitvene agencije) za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu pri uporabniku, h kateremu je bil napoten, ni izključena. Kot zaposlitvena agencija ima v razmerju do delavcev po določilih ZDR še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki izvirajo iz tega položaja in jih ne more prenesti na uporabnika oziroma izvajalca. V kolikor pa jih pogodbeno prenese na uporabnika oziroma izvajalca, je to le njuno notranje razmerje, ki na pravice delavcev iz pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na znesek 478,78 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 6.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2008 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. V presežku za znesek 2.240,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 602,17 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški priče B.A. v znesku 10,00 EUR in R.J. v znesku 10,00 EUR (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ker sodišče v postopek ni pritegnilo izvedenca za varstvo pri delu, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede odgovornosti tožene stranke ter stopnje soodgovornosti tožnika. Sodišče v sodbi tudi ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič E.M., ki je sestavil prijavo poškodbe pri delu in B.K., ki je dal tožniku izrecna navodila glede zdravljenja poškodbe, ki pa se jih tožnik ni držal ter zakaj ni izvedlo dokaza s poizvedbami o vpogledu v dokumentacijo, ki jo hrani podjetje A. d.o.o. in C.P. d.o.o.. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je v obravnavanem postopku podana pasivna legitimacija tožene stranke. Primarno poudarja, da obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama ter prejemanje plače nimajo nobene zveze z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v konkretnem primeru tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, zaradi česar naj bi bila za škodni dogodek objektivno odgovorna tožena stranka. Pritožba primarno poudarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, zakaj meni, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Uveljavlja pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi v obravnavanem primeru šlo za nevarno dejavnost, tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana. Po 150. členu OZ je določeno, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Pasivna legitimacija ter odgovornost za nastalo škodo tožene stranke v konkretnem primeru nista podana, saj toženec ni izvajal proizvodne dejavnosti, ni imetnik hale in strojev, na katerih je prišlo do nezgode, ni organiziral in nadziral dela, ni bil zadolžen za varstvo pri delu, v obratu pa ni tekla proizvodnja izdelkov, s katerimi bi razpolagal. Tožnik je kot posojeni delavec ves čas delal v podjetju A. d.o.o., ki je imetnik vseh strojev, hale in ki je izvajal oziroma organiziral proizvodno dejavnost. Tako bi lahko za nastalo škodo kot imetnik nevarne stvari oziroma izvajalec nevarne dejavnosti odgovarjalo samo podjetje A. d.o.o., ne pa tožena stranka. Do nezgode je prišlo v podjetju A. d.o.o. v proizvodni hali, ki je last navedenega podjetja in pri delu s stroji, katerih imetnik je A. d.o.o.. Le-ta je zagotovil material ter izvajal nadzor nad izvedenim delom. Tožnik je pri A. d.o.o. delo opravljal na podlagi pogodbe s podjetjem C.P. d.o.o., slednje pa je sklenilo pogodbo s toženo stranko. Ker tožena stranka v konkretnem primeru ni bila imetnik nevarne stvari in ker ni izvajala nevarne dejavnosti, toženec v prostore A. d.o.o. sploh ni imel vstopa, ni dajal navodil, ni bil zadolžen za varnost, dela se niso izvajala za produkte tožene stranke in tako v skladu s 150. členom OZ ne more odgovarjati za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Navedeno dejstvo pa med strankama niti ni sporno. Iz predloženih pogodb med podjetji A. d.o.o. in D.P. d.o.o. in toženo stranko izhaja, da se je tožena stranka ukvarjala s posojanjem delavcem in tako je tožnik na podlagi navedenih pogodb dela ves čas opravljal pri podjetju A. d.o.o.. Tožena stranka in podjetje C.P. d.o.o. sta dne 31. 3. 2003 sklenili pogodbo o poslovnem tehničnem sodelovanju in v 2. členu pogodbe dogovorila, da bo tožena stranka podjetju C.P. d.o.o. posojala delavce in sicer za dela, ki jih je tretje osebe oziroma naročnike opravljalo podjetje C.P. d.o.o.. V 6. členu pogodbe je določeno, da nadzor in skrb za spoštovanje in ravnanje po predpisih iz varstva pri delu prevzame naročnik del, v obravnavanem primeru je šlo za podjetje A. d.o.o., kar se določi s posebno pogodbo. Podjetji A. d.o.o. in C.P. d.o.o. sta tako sklenili pogodbo o izvajanju del in pisni sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Iz pogodbe o izvajanju del je razvidno, da mora naročnik (A. d.o.o.) zagotoviti varno in nemoteno delo ter vse potrebne priprave na gradbišču. Za zavarovanje delavcev in delovišč v skladu s predpisi o varstvu delu pa je v skladu z 8. členom odgovoren izvajalec podjetje C.P. d.o.o.. Iz pogodbe o izvajanju del in pisnega sporazuma je torej razvidno, da sta bili podjetji C.P. d.o.o. in A. d.o.o. v obravnavanem primeru odgovorni za izvajanje ukrepov, potrebnih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in tako odgovarjata za morebitno opustitev teh ukrepov oziroma morebitne škodne dogodke, ki so nastali v času, ko je potekalo delo v njunih prostorih oziroma organizaciji. Pasivna legitimacija tožene stranke torej glede na navedeno ni podana. Tožena stranka namreč ne more odgovarjati za škodni dogodek, če na organizacijo in potek proizvodnega procesa nima prav nobenega vpliva.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je za nezgodo deloma kriv tudi tožnik in njegov soprispevek ocenilo v obsegu 20 %. Pritožba navaja, da je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika. Priča R.J., tožnikov delovodja pri podjetju A. d.o.o., je izpovedal, da je bil tožnik v delo uveden ter da je že pred tem delal na podobnih strojih in da je takšno delo dobro poznal. Če bi tožnik ravnal v skladu s pravili delovnega procesa, ki jih je nedvomno poznal, saj je bil v delo uveden ter je imel predhodne izkušnje z delom na enakih strojih in bi palice ustrezno pritrdil, do nezgode ne bi prišlo, saj bi s takšnim ravnanjem preprečil prevrnitev palic. Priča R.J. je izpovedal, da je tožnik imel na voljo orodje za pritrditev kovinskih palic in bi zato palice pritrdil. Izpovedal je tudi, da je pri podjetju A. d.o.o. veljalo pravilo, da se zaradi varnejšega načina dela palice povežejo preden se dvignejo na mizo za obdelovanje. Izpovedal je tudi, da ko se palice odložijo na mizo za obdelovanje, se le-te pritrdijo na kotnike, kar v nadaljevanju omogoča njihovo pritrditev za obdelavo. Tudi tožnik sam je izpovedal, da je na začetku delal skupaj z drugim delavcem, ki ga je teden dni ali več uvajal v delo, nato je delo opravljal samostojno. Izpovedal je, da je dva meseca pred nezgodo delal v A. d.o.o. pod vodstvom R.J.. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja odškodovanca, zaradi česar bi bila tožena stranka tudi v primeru, če bi bila podana njena pasivna legitimacija prosta odgovornosti za nastalo škodo. Podrejeno pritožba še poudarja, da je sodišče prve stopnje v kolikor bi sprejelo naziranje, da sta obe stranki soprispevali k nastanku nezgode, zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri oceni soodgovornosti oziroma prispevka tožnika k nastanku škode. Meni, da je tožnik vsaj v pretežni meri prispeval k nastanku škode. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je prisojena odškodnina v neskladju z določili 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenca J.F. z dne 21. 10. 2009, ki je v dopolnitvi mnenje izrecno navedel, da nekaterih zatrjevanih poškodb ni mogoče objektivizirati, saj v medicinski dokumentaciji niso zavedene in ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze med ugotovljenimi okvarami ter morebitno škodo. Sodišče ni upoštevalo dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenca v delu, v katerem je ugotovil, da je zaradi tožnikove zavrnitve nasveta zdravnika na dan poškodbe bilo zdravljenje prsta daljše v obdobju od 11. 12. 2006 do 20. 12. 2006 in da je bila zaradi neupoštevanja zdravnikov navodil s strani tožnika potrebna še ena operacija v lokalni anesteziji. Izvedenec je tudi ugotovil, da bi bilo število obiskov pri zdravniku manjše, v kolikor bi tožnik upošteval navodila zdravnik ter da v tem primeru pregled v ambulanti za plastično kirurgijo ne bi bil potreben. Sodišče zato pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati zdravljenja oziroma posledic, ki so nastale zaradi neupoštevanja izrecnih navodil. Iz obrazložitve sodbe nasprotno izhaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo obe operaciji ter tudi zdravljenje, ki je nastalo zaradi tožnikovega neupoštevanja zdravnikovih navodil. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče tožniku priznalo tudi 400 točk za odškodninski zahtevek, priglašeni stroški odškodninskega zahtevka so nastali pred pravdnim postopkom in jih zato sodišče tožniku ne bi smelo priznati. Pritožba še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnika zavrniti že iz razloga, ker tožnik v tožbi ni navedel pravilne firme tožene stranke. V tožbi je namreč tožnik toženo stranko označil z nazivom K.S.D.Š. s.p., vendar pa tak subjekt nikoli ni bil vpisan v register AJPES. Pravilna firma tožene stranke se namreč glasi: Posredovanje in zaposlovanje delovne sile S.Š.D. s.p.. Sodišče prve stopnje se do ugovora, ki ga je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo, ni opredelilo, zato je sodba v tem delu ostala neobrazložena in s tem uveljavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba še poudarja, da sodišče prve stopnje na obravnavi 15. 5. 2009 v zapisnik ni zapisalo vseh izjav, ki so jih podale zaslišane stranke in priče, na kar je pooblaščenec tožene stranke izrecno opozoril ter tudi predlagal, da se priče ponovno vabi in zasliši. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu po ponovnem zaslišanju prič in je zato sodba v tem delu neobrazložena ter je ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik dne 11. 12. 2006 poškodoval pri delu na delovnem mestu pri nastavljanju komadov na stroj, ko je en komad – tanka palica dolga 6 m, šla narazen in zdrsnila s spolzke kovinske mize, padla ter poškodovala tožnika po roki. Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije zavrnilo. Ugotovilo je, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, iz pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 31. 3. 2003 med toženo stranko in C.P. d.o.o. pa izhaja, da delavci uveljavljajo vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v svojem matičnem podjetju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna, tožnik pa je tudi deloma kriv za nezgode in je njegov soprispevek ocenilo v obsegu 20 %, odgovornost tožene stranke pa znaša 80 %. Sodišče prve stopnje je tožniku za povzročeno škodo prisodilo, ob upoštevanju 20 % soprispevka, odškodnino v višini 6.160,00 EUR.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, nesreča pri delu se je zgodila v podjetju A. d.o.o., kjer je tožnik delal kot sposojen delavec. Tožena stranka je imela s podjetjem C.P. d.o.o. sklenjeno pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju. Iz 5. člena pogodbe izhaja, da delavci tožene stranke uveljavljajo vse svoje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v svojem matičnem podjetju. Nadalje iz navedene pogodbe izhaja, da bo tožena stranka dala svojim delavcem osnovna zaščitna sredstva (na katerih ne bo oznak podjetja), nadzor nad spoštovanjem predpisov iz varstva pri delu in požarnega varstva pa je prevzel naročnik del, to je A. d.o.o., izvajalec del pa je C.P. d.o.o.. Naročnik in izvajalec del sta medsebojne obveznosti uredila s pogodbo o izvajanju del, kar pa ne vpliva na odgovornost tožene stranke do delavcev, s katerimi je imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka kot delodajalec pa ima pravico z regresnim zahtevkom uveljavljati odškodnino od naročnika oziroma izvajalca del. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni navedel pravilne firme tožene stranke. Po določbi 1. odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-A – Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) firma podjetnika vsebuje ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine. Podjetnik lahko uporablja tudi skrajšano firmo, ki vsebuje vsaj njegovo ime, priimek in oznako s.p.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik dovolj natančno označil toženo stranko, ki je v poslovnem registru navedeno kot kratko ime tožene stranke in s pravilno navedbo sedeža. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem za varstvo pri delu. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2009 predlagala dokaz izvedenca iz varstva pri delu (po potrebi). Iz predloga ni razvidno, zakaj naj bi se izvedel dokaz z izvedencem. Trditvena podlaga o pravnorelevantnih dejstvih in predlagani dokazi za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev so vezani na predlog stranke. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo takšnemu dokaznemu predlogu. S tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, saj neizvedba predlaganega dokaza z izvedencem ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Delodajalec je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne razmere, delavec pa mora delo opravljati tako, da varuje svoje življenje iz zdravje. Delodajalec, katerega dejavnosti je posredovanje in zaposlovanje delovne sile, mora upoštevati določbo 5. in 6. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji) in ne more brez sklenjenega dogovora z izvajalcem del (kateremu je delavca odstopila) prenesti odgovornosti za varnost delovnega okolja na izvajalca oziroma naročnika del. Tožena stranka je imela z izvajalcem del (C.P. d.o.o.) pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanjem, iz katere pa izhaja, da sta dogovorili, da nadzor in skrb za spoštovanje in ravnanje predpisov iz varstva pri delu in požarnega varstva prevzema naročnik del (to je A. d.o.o.), kar je določeno v pogodbo med A. d.o.o. in C.P. d.o.o. (6. člen pogodbe). Nesreča pri delu se je zgodila na delovišču C.P. d.o.o. (izvajalca del), ko je pri nastavljanju komadov na stroj en komad – tanka palica, dolga 6 m šla, narazen in zdrsnila s spolzke kovinske mize ter padla in poškodovala tožnika po roki.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Pojem delodajalca je opredeljen v 5. členu ZDR, v 2. odstavku tega člena pa je določeno, da je delodajalec po ZDR med drugim tudi pravna oseba, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil v času nezgode zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, glavna dejavnost tožene stranke pa je posredovanje začasne delovne sile. Tožena stranka je torej v smislu določb ZDR zaposlitvena agencija. Pravna podlaga za urejanje delovnih razmerij z delavci iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, so določbe 57. in nadaljnjih členov ZDR. ZDR v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi glede na navedeno ureditev ne izključuje odškodninske obveznosti zaposlitvene agencije – tožene stranke, da delavcu povrne škodo, ki jo utrpi pri delu in v zvezi z delom. Zaposlitvena agencija ima v razmerju do delavcev po določilih ZDR še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki izvirajo iz tega položaja in jih ne more prenesti na uporabnika oziroma izvajalca. V kolikor pa jih pogodbeno prenese na uporabnika oziroma izvajalca, je to le njuno notranje razmerje, ki na pravice delavcev iz pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati. Iz 5. člena pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju med izvajalcem del (C.P. d.o.o.) in toženo stranko nedvomno izhaja, da delavci vse svoje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja uveljavljajo v svojem matičnem podjetju. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v tem sporu pasivno legitimirana kot delodajalec tožnika, je pravilen tudi zaključek, da je tožnik utrpel delovno nezgodo pri opravljanju nevarne dejavnosti, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke.

Pojem nevarna stvar oziroma nevarnost dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru. Presoja ali je konkretna stvar nevarna, je pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem varstva pri delu, ki ga je tožena stranka predlaga v pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2009, vendar le po potrebi, ni izvedlo. Za presojo ali je škoda posledica nevarne dejavnosti, sodišču ni potrebno izvesti dokaza z izvedencem, saj gre za pravno vprašanje. Tožena stranka je šele v pritožbi navajala, kaj naj bi izvedenec varstva pri delu ugotavljal. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič E.M. in B.K.. Na podlagi 2. odstavka 213. člena ZPP odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, sodišče. Načeloma mora sodišče predlagane dokaze izvesti (kot se je sodna praksa že izrekla), saj pomeni nedopustno zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog med drugim tudi, če oceni, da njegova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev. V konkretni zadevi izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na odločitev, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlaganih dokazov pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti. Objektivno odgovorna stranka se oprosti odgovornosti, če dokaže oprostitvene razloge iz 153. člena OZ. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tudi tožnik deloma (20 %) soprispeval k nastanku škode. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o objektivni odgovornosti tožene stranke, na drugi strani pa o soodgovornosti tožnika samega, saj bi kot izkušen delavec moral palice, preden jih je dvignil na mizo v obdelovanje, povezati, s tem pa ni ravnal s primerno skrbnostjo oziroma pazljivostjo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo prispevek tožnika k nesreči (20 %). Na drugačno odločitev ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, da je tožnik delo dobro poznal, saj je bil v delo uveden in da do nezgode ne bi prišlo, če bi palice ustrezno pritrdil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin ter strahu, saj vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo obe načeli. Upoštevalo je vse konkretnosti in specifičnosti primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopolnilnega izvedeniškega mnenja v delu, v katerem je izvedenec ugotovil, da je zaradi zavrnitve nasveta zdravnika na dan poškodbe bilo zdravljenje prsta daljše ter da je sodišče upoštevalo tudi obe operaciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi izrecno ne navede, da je upoštevalo, je bilo zdravljenje prsta zaradi odločitve tožnika daljše in da je bila potrebna ena operacija več, ker je tožnik hotel obdržati prst, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno upoštevalo pri odmeri odškodnine.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v zapisniku z dne 15. 5. 2009 ni zapisalo vseh izjav strank in prič ter da kljub predlogu, da se priče ponovno zasliši, sodišče tega ni storilo. Trdi, da pomeni ravnanje sodišča kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev pravil o sestavi zapisnika, ki jih vsebujejo 122. do 127. člen ZPP, predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Po določbi 2. odstavka 124. člena ZPP ima stranka, kadar meni, da je sodnik nepravilno povzel vsebino izjave, ki je bila dana na naroku, pravico ugovarjati zoper zapisnik. Iz zapisnika z naroka z dne 15. 5. 2009 izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke ugovarjal zapisniku, katerega tudi ni podpisal. Iz zapisnika je razvidno, da je sodišče dalo pooblaščencu možnost dodatno postavljati vprašanje, poleg tega pa je na izrecno vprašanje predsednika senata tožencu, ali je verodostojno zabeležilo, le-ta odgovoril, da je zapisano ustrezno.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi 400 točk za odškodninski zahtevek. Po določbi 155. člena ZPP so stranke upravičene le do potrebnih stroškov postopka. Odškodninski zahtevek pred pravdo v smislu določbe 155. člena ZPP ni potreben strošek postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo stroškov v višini 478,78 EUR.

V preostalem delu je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni prispeval k razjasnitvi zadeve.