Jedro

Če dogovor o konkurenčni klavzuli ne vsebuje tudi dogovora o ustreznem materialnem nadomestilu, do katerega bi bil delavec upravičen v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule, takšen dogovor ni skladen z ustavnim načelom pravne in socialne države, v okvir katerega spada tudi načelo ekvivalence iz odplačnih pogodbenih razmerij. Dogovora, ki enostransko omejuje in obremenjuje le delavca, ne da bi ta za dogovorjene omejitve zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dobil ustrezno materialno nadomestilo, ni mogoče upoštevati.

Dogovor o konkurenčni klavzuli, s katerim se zavaruje le ustavna pravica delodajalca o prepovedi nelojalne konkurence, ne da bi se zavarovala tudi ustavna pravica delavca do proste izbire zaposlitve oziroma svobodne gospodarske pobude, ni v skladu z ustavnim načelom pravne države, zato je na podlagi 103. člena ZOR ničen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka A. K. je dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 10.094,800,00 SIT (desetmilijonovštirindevetdesettisočosemsto 00/100), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2000 dalje do plačila in ji povrniti vse pravdne stroške v višini 1.336.821,00 SIT (enmilijontristošestintridesettisočosemstoeenaindvajset 00/100), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje od 29.11.2001 dalje do plačila, vse na račun pooblaščenca tožeče stranke odvetnika pri Novi KB Maribor, št.: 51800-620-16-05-1269119-35948, 8 dneh po izvršbo", se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višni 818.024,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2001 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 168.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2003 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača znesek 10.094.800,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 14.1.2000 dalje do plačila in povrne pravdne stroške v višini 1.336.821,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je delovna pogodba z dne 26.3.1997 kot pogodba o zaposlitvi nična, ker ni bil izpolnjen predmet pogodbe, to je plačilo za delo. Predmetna delovna pogodba tudi ni bila realizirana v skladu z obstoječimi predpisi, ki veljajo v R Avstriji, saj bi morala tožeča stranka toženca priglasiti pri ustreznem organu, potrjeno bi moralo biti delovno dovoljenje, tožeča stranka bi morala tožencu poravnati plačo in vse prispevke, kot je bilo to navedeno v 5. točki delovne pogodbe. Delovna pogoba z dne 26.2.1997 ni imela vpliva na zaposlitev toženca v družbi V. N. d.o.o., v kateri je bil toženec imenovan za direktorja, tožeča stranka in navedena družba nista bili kapitalsko povezani, zato je napačno tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da veljajo za toženca določbe navedene delovne pogodbe. Nesporno je, da je bilo med tožencem in družbo V. N. d.o.o doseženo soglasje za sklenitev delovnega razmerja z imenovanjem direktorja družbe in kot takšnega vpisanega tudi v sodni register, da je bilo delovno razmerje prijavljeno na Zavodu za zdravstveno zavarovanje in da se je to razmerje tudi izvajalo. Glede na navedeno toženec ni kršil konkurenčne klavzule, zato je odškodninski zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo 9. čl. delovne pogodbe, saj se le-ta nanaša tako na čas trajanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki kot tudi za obdobje po končanem delovnem razmerju. 9. čl. delovne pogodbe ne vsebuje opisa predmeta poslovanja tožeče stranke niti sankcije, če bi se toženec zaposlil ali kot samostojni podjetnik opravljal poklicno delo v smislu poslovanja predmeta tožeče stranke. Toženec je pri tožeči stranki prenehal opravljati delo po delovni pogodbi z dne 26.2.1997, saj sta dva lastnika tožeče stranke in G. R. ustanovili družbo v Sloveniji V. N. d.o.o., v kateri je bil toženec od 9.5.1997 do 7.4.1999 zaposlen kot direktor. Glede na to je konkurenčna prepoved iz 1. odst. 9. čl. delovne pogodbe prenehala veljati, saj je bil toženec imenovan za direktorja družbe V. N. d.o.o. na osnovi sklepa skupščine lastnikov te družbe, ki so bili tudi lastniki tožeče stranke. 2. odst. 9. čl. delovne pogodbe bi toženca lahko zavezoval le za čas od 26.2.1997 do 5.9.1997, ko se je kot direktor zaposlil v družbi V. N. d.o.o.. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da ji ji toženec v tem obdobju konkuriral, niti dokaza glede škode oz. izgube dobička. Tožeča stranka tudi ni z ničemer dokazala, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo, niti kakšna škoda naj bi ji zaradi tega nastala. Tožencu je bilo v postopku očitano, da naj bi v popolnosti kopiral brošuro podjetja V. N. d.o.o., čeprav to podjetje ni tožeča stranka niti ni s tožečo stranko kapitalsko povezano. Glede na to se postavlja tudi vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke, saj se sklicuje na ravnanje toženca, ki naj bi ga povzročil družbi V. N. d.o.o., ki pa ni tožnik. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo izpovedbe prič A. K. in D. M.in nekritično sledilo izpovedbi priče W. B., ki je med drugim navajal netočne podatke. Prvostopenjsko sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo sklepa, s katerim se je izreklo za krajevno pristojno za obravnavanje tega individualnega delovnega spora.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnsoti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo maerialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec s tem, ko je pri podjetju K. d.o.o., ki je last njegove žene, uporabljal popolnoma enake brošure (z izjemo začetne strani), kot jih je pri svojem poslovanju uporabljala tožeča stranka, konkuriral tožeči stranki. Ugotovilo je, da je toženec kršil pogodbo o zaposlitvi, saj je vso pripravljalno delo, ki so ga izvajali v Avstriji, izkoristil za delo v Sloveniji in kot direktor prevzel delavce za druga podjetja. Uporabljal je oglasne lističe tožeče stranke, v imenu družbe K. d.o.o. je uporabljal kompletno prodajno dokumentacijo, ki jo tožeča stranka uporablja v štirih drugih evropskih državah in prodajal material tudi po ustanovitvi družbe V. N. d.o.o.. Ustanovil je tudi druge firme z enako vsebino prodaje, zaradi česar je nastala tožeči stranki v Avstriji škoda. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo iz delovne pogodbe z dne 26.2.1997. Po stališču prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka od njega upravičena zahtevati dogovorjeno konvencionalno kazen v višini 100.000,00 DEM, zato je ob ugotovitvi, da je toženec kršil določbo 9. čl. delovne pogobe, tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in tožencu naložilo v plačilo vtoževani znesek in pravdne stroške tožeče stranke.

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka, ki je tuja pravna oseba, s tožencem dne 26.2.1997 sklenila delovno pogodbo (A 2). V tej pogodbi sta se pogodbeni stranki dogovorili o datumu pričetka delovnega razmerja in opredelili delovne obveznosti toženca (1. čl.). Dogovorili sta se o kraju delovanja toženca (2. čl.), o višini in načinu plačila za opravljeno delo (5. čl.), sklenili sta, da je delovno razmerje dogovorjeno za nedoločen čas (7. čl.), dogovorili sta se za način prenehanja delovnega razmerja (10. in 11. čl.). S to pogodbo se je toženec zavezal, da bo varoval tajnost celotnega prejetega poslovnega znanja tudi po zaključku delovnega razmerja (3. čl.), da med trajanjem delovnega razmerja brez soglasja delodajalca ne bo opravljal dodatnega plačanega dela (4. čl.) in da bo o motnjah pri delu zaradi bolezni, nesreče ali drugih vzrokov brez zadržkov seznanil delodajalca (8. čl.). Poleg navedenega sta se pogodbeni stranki v 9. čl. dogovorili tudi glede konkurenče klavzule. Na podlagi 1. odst. citiranega člena toženec v roku treh let po končanem delovnem razmerju ni bil upravičen bodisi kot zaposlen ali kot samostojni podjetnik opravljati poklicnega dela v smislu poslovnega predmeta tožeče stranke. V 2. odst. 9. čl. te pogodbe pa je bilo dogovorjeno, da toženec med trajanjem delovnega razmerja ne sme konkurirati tožeči stranki. Pri kršitvi ima tožeča stranka pravico zahtevati povrnitev nastale škode ali od toženca zahtevati nadomestilo dobička, izgubljenega zaradi konkurenčne dejavnosti. V takem primeru se toženec obvezuje, da bo tožeči stranki povrnil najnižjo konvencionalno kazen v višini 100.000,00 DEM.

Z ozirom na to, da je tožeča stranka v tem sporu tuja pravna oseba, gre za spor z mednarodnim elementom. Iz 29. čl. ZPP izhaja, da je sodišče R Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; Ur. l. RS; št. 56/99) v 48. čl. določa, da je v zadevah z mednarodnim elementom sodišče RS pristojno, če ima toženec prebivališče oz. sedež v R Sloveniji. 57. čl. ZMZPP določa pristojnost sodišča R Slovenije tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju RS. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da ima toženec prebivališče v Mariboru, Koroška c. 104 in ker je toženec svoje delo po delovni pogodbi opravljal na območju RS, je za reševanje predmetnega spora pristojno sodišče RS. Ob upoštevanju navedenega je toženec v postopku neutemeljeno ugovarjal krajevno pristojnost prvostopenjskega sodišča, s čimer je v bistvu ugovarjal sodno pristojnost sodišča RS. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba toženca o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo sklepa, s katerim se je izreklo za krajevno pristojno. V kolikor sodišče meni, da je pristojno za odločanje o določenem sporu, ni potrebno, da o tem odloči s posebnim sklepom, zato prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka, če tega sklepa, katerega mu sploh ni bilo potrebno izdati, ni obrazložilo.

Po 21. čl. ZMZPP se za pogodbe o zaposlitvi uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o predmetni zadevi uporabilo pravo RS.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je z ozirom na vsebino delovne pogodbe z dne 26.2.1997 šteti, da je predstavljalo razmerje med tožencem in tožečo stranko, dogovorjeno s to pogodbo, razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, zaradi česar je bilo potrebno predmetno zadevo obravnavati po določbah predpisov, ki urejajo delovnopravna razmerja med delavci in delodajalci.

9. čl. delovne pogodbe z dne 26.2.1997 je urejal tako konkurečno prepoved v ožjem smislu (prepoved konkuriranja toženca tožeči stranki med trajanjem delovnega razmerja - 2. odst. 9. čl.) kot tudi konkurenčno klavzulo kot pogodbeno prepoved konkuriranja po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki (1. odst. 9. čl.). Z ozirom na to, da iz zatrjevanj tožeče stranke in izvedenih dokazov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, izhaja, da se je tožencu očitala kršitev 9. čl. delovne pogodbe po prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki, pritožbeno sodišče ugotavja, da je bila tožencu očitana kršitev konkurenčne klavzule, dogovorjene v 1.odst. 9. čl. delovne pogodbe.

1. odst. 9. čl. delovne pogodbe, ki je tožencu nalagal, da za čas po končanem delovnem razmerju med njim in tožečo stranko v roku treh let ni upravičen, da bodisi kot zaposlen ali kot samostojni podjetnik opravlja poklicno delo v smislu poslovnega predmeta tožeče stranke, ne opredeljuje nikakršne sankcije, ki bi ga doletela, če bi to določbo kršil. Znesek 100.000,00 DEM, ki je kot najnižja konvencionalna kazen naveden v 2. odst. 9. čl. delovne pogodbe, se po stališču pritožbenega sodišča nanaša le na zavezo toženca o prepovedi konkuriranja tožeči stranki za čas trajanja delovnega razmerja. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno prisodilo vtoževani znesek v tolarski protivrednosti 100.000,00 DEM kot odškodnino zaradi kršitve konkurenčne klavzule, saj le-ta za nespoštovanje konkurenčne klavzule s strani toženca po prenehanju delovnega razmerja ni bila dogovorjena. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je potrebno tudi v primeru, če bi se 9. čl. delovne pogodbe razlagal tako, da je znesek, dogovorjen v 2. odst. tega člena, potrebno šteti kot pavšalno določeno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ugotoviti, da bi bil takšen dogovor v nasprotju z ustavnim načelom pravne in socialne države (2. čl. Ustave RS; Ur.l. RS, št. 33/91 - 66/2000), v okvir katerega spada tudi načelo ekvivalence iz odplačnih pogodbenih razmerjih. Če dogovor o konkurenčni klavzuli ne vsebuje tudi dogovora o ustreznem materialnem nadomestilu, do katerega bi bil delavec upravičen v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule, takšen dogovor ni v skladu z zgoraj omenjenim ustavnim načelom. Dogovora, ki enostransko omejuje in obremenjuje le delavca, ne da bi ta za dogovorjene omejitve zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dobil ustrezno materialno nadomestilo, ni mogoče upoštevati. Dogovor o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja je sicer dopusten, vendar pa mora v določenem sorazmerju zavezovati obe stranki dogovora. S takšnim dogovorom se namreč posega tudi v delavčevo ustavno pravico do svobodne izbire zaposlitve (49. čl. Ustave RS) oz. do svobode gospodarske pobude (1. odst. 74. čl. Ustave RS). Dogovor o konkurenčni klavzuli, s katero se zavaruje le ustavna pravica delodajalca o prepovedi nelojalne konkurence (3. odst. 74. čl. Ustave RS), ne da bi se zavarovala tudi ustavna pravica delavca do proste izbire zaposlitve oz. svobodne gospodarske pobude, ni v skladu z ustavnim načelom pravne države, zato je na podlagi 103. čl. ZOR (Ur. l. RS, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je uporabljal kot predpis RS) ničen.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka navedenega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 4. tč. 358. čl. ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari, se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi, zato je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo 1000 odvetniških točk po tarifni št. 10/1 c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS; št. 7/95 - 49/2000), za zastopanje na 4 narokih za glavno obravnavo 4 x 500 točk (tar. št. 10/3), za čas porabljen za zastopanje na naroku dne 14.10.2000 400 točk (1. odst. 13. čl. OT) in materialne stroške, priglašene v višini 50 točk, ter jih ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (100,00 SIT) in priglašenih 19 % DDV odmerilo na 767.550,00 SIT. Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti tudi stroške sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 50.474,00 SIT, torej skupaj 818.024,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo priglašenih stroškov za pregled listin in posvet s stranko, saj so le-ti že vključeni v priznano nagrado za sestavo odgovora na tožbo oz. za sestavo 4 pripravljalnih vlog. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je dolžna tožeča stranka povrniti tudi njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo priglašene stroške za sestavo pritožbe v višini 1250 točk, administrativne stroške v višini 2 % in jih ob upoštevanju 20 % DDV in glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (110,00 SIT) odmerilo na 168.300,00 SIT. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo preostalih priglašenih pritožbenih stroškov (pregled dokumentacije, posvet s stranko, poročilo), ker so le-ti že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe.