Jedro

Začasna odredba, s katero se predlaga, da se izvršitev izvensodne poravnave zadrži potem, ko so že bili vloženi predlogi za izvršbo in izdani sklep o izvršbi ni več izvršljiva. Z začasno odredbo ni mogoče posegati v pristojnost drugega sodišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. tč spremeni tako da glasi: “Ugodi se ugovoru toženih strank A. I. d.o.o. in F. I. d.o.o. in se začasna odredba Okrožnega sodišča v Celju z dne 16.07.2004, v zvezi s sklepom, opr. št. I Pg 279/2004 z dne 21.07.2004 o popravi sklepa, opr. št. I Pg 279/2004 z dne 16.07.2004, s katerim je bila izdana začasna odredba, razveljavi.” V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom, opr. št. I Pg 279/2004 z dne 07.11.2005 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženih strank A. I. d.o.o. in F. I. d.o.o. in začasno odredbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 16.07.2004 v zvezi s sklepom opr. št. I Pg 279/2004 z dne 21.07.2004 o popravi sklepa opr. št. I Pg 279/2004 z dne 16.07.2004, s katerim je bila izdana začasna odredba razveljavilo in izvršitev začasne odredbe ustavilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 82.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.11.2005 do plačila.

Tožeča stranka je proti sklepu sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrne in obveže toženo stranko na plačilo vseh stroškov. Trdi, da sodišče ni imelo nobene zakonske osnove, da bi izvršitev začasne odredbe ustavilo, ker za to ni pristojno naslovno sodišče, temveč izvršilni oddelek po sedežu tožeče stranke. Če pa je imelo sodišče v mislih, da spremeni odločitev, da se izvršitev začasne odredbe zadrži, pa je dosežen ta namen že s samo razveljavitvijo začasne odredbe. V obrazložitvi se je postavilo na stališče, da je pritrditi toženim strankam, da je začasna odredba nedopustna, delno pa neizvršljiva, ker je izdana po tem, ko sta toženi stranki že pričeli pred pristojnem sodiščem izvrševati izpodbijano izvensodno poravnavo in dogovor o načinu poplačila. Meni, da je zmotno stališče, da je pomembno, kdaj so bili vloženi izvršilni predlogi in kdaj je bila predlagana začasna odredba. Začasna odredba ne posega v izvršilne sklepe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, ki so bili izdani na podlagi predlogov vloženih pred datumom 16.07.2004. Zakaj bi bila začasna odredba nedopustna sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo in tako odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Začasna odredba je bila izdana na podlagi določb ZIZ in sicer hkrati z vložitvijo tožbe na izpodbijanje notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov. Za pravdno sodišče tek izvršilnih postopkov sploh ni pomemben. S predlagano začasno odredbo sodišče tudi vsebinsko, niti pravno formalno ni poseglo v odločitev izvršilnega sodišča, zato predlagana začasna odredba ne more biti nedopustna. Sodišče je že ugotovilo, da verjetnost zahtevka obstoji in je celo že izdalo sodbo, s katero je delno potrdilo ničnost izpodbijanega notarskega zapisa. Zato je tožeča stranka po prejemu začasne odredbe v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah podala ugovor, podala pa je tudi predlog za odlog izvršbe na podlagi vložene tožbe in na podlagi izdane začasne odredbe, ki je začasno zadržala izvršljivost notarskega zapisa. Ker gre za izpodbijanje izvršilnega naslova je podana zakonska podlaga za odlog izvršbe na podlagi vložene tožbe na izpodbijanje izvršilnega naslova, dokler sodišče ne odloči o utemeljenosti izpodbijanja. Pod tč. 2 izreka je tožbi in toženima strankama prepovedano vsakršno dejanje, s katerim bi tožeči stranki nastala škoda: ta del izreka temelji na določbi 3. tč. 273. čl. ZIZ in pomeni torej vsakršno dejanje, ki meri na povzročitev škode. Kakšno je to dejanje zakon izrecno ne navaja in tudi stranka ni dolžna podrobneje opredeljevati, saj gre za negativno procesno dejanje in sicer za opustitev. Res je, da se toženima strankama prepoveduje vložitev izvršbe, vendar takšna odločba ne more vplivati na že vloženo izvršbo torej na izvršilni predlog, vložen pred datumom vročitve začasnih odredb, pač pa ima pravni učinek na morebitna kasnejša ravnanja, pravno podlago pa v citirani zakonski določbi. Zato začasna odredba ne more biti prepozna, saj ta nikoli ni vezana na rok in je razlaganje sodišča o prepoznem predlogu zmotno, ker bi potem moralo predlog zavreči. Ker sta toženi stranki kot upnika pred 16.07.2004 vložili izvršilni predlog tožeča stranka kot dolžnik v zvezi z izdano začasno odredbo ni storila drugega kot predlagala odlog izvršbe. Tožena stranka pa ima možnost vlagati tudi nove izvršilne predloge za dosego svojega zahtevka iz izvršljivega notarskega zapisa, kar pa se ji z začasno odredbo prepoveduje in pritožba meni, da takšna prepoved ni nedopustna pač pa utemeljena.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba izpodbijani sklep sodišča prve stopnje izpodbija le iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V skladu s čl. 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno. V skladu s citirano določbo se v postopku izvršbe in zavarovanja uporablja tudi določba čl. 339 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki opredeljuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožba ne navaja, katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339 ZPP bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo. Ker Zakon o izvršbi in zavarovanju poleg procesno pravnih, ureja tudi materialno pravne pogoje in posledice izvršilnih dejanj ter dejanj zavarovanja, pritožbeno sodišče glede na navedbe pritožbe zaključuje, da pritožba uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pa mora paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene zakonske osnove, da je izvršitev začasne odredbe ustavilo. Že sam sklep sodišča prve stopnje, da se izdana začasna odredba razveljavi ima tudi za posledico ustavitev njene izvršitve. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz 1. tč. izreka izpustilo tekst “in izvršitev začasne odredbe ustavi”.

V ostalem pritožba ni utemeljena. Pritožbeno ni sporno, da sta toženi stranki že pred izdajo začasne odredbe dne 16.07.2004 vložili predloge za izvršbo na podlagi izvensodne poravnave in dogovora in je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah že 25.05.2007 v zadevi upnika A. I. zoper J. d.d. izdalo sklep o izvršbi, v zadevi upnika F. I. pa dne 17.06.2004. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da začasna odredba tako kot glasi pod tč. 1 izreka (“zadrži se izvršitev izvensodne poravnave in dogovora o načinu poravnave obveznosti z dne 29.03.2004 ... dokler pravdni postopek pod opr. št. I Pg 279/2004 ne bo pravnomočno končan”) ni več izvršljiva, ker sta predloga za izvršbo že bila vložena, sodišče pristojno za izdajo začasne odredbe pa z odredbo ne more posegati v pristojnost drugega sodišča, in mu prepovedati da ravna skladno s svojimi pristojnostmi. Pritožbena trditev, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo zakaj začasna odredba ni dopustna ni utemeljena. Sodišče je obrazložilo, da z odredbo ne more posegati v pristojnost drugega sodišča in mu prepovedati, da ravna skladno s svojimi pristojnostmi in je s tem tudi njegova odločitev obrazložena. Začasna odredba, da se zadrži izvršitev izvensodne poravnave, po tem ko so bili že izdani sklepi o izvršbi, zagotovo pomeni formalno poseganje v pristojnost izvršilnega sodišča. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je začasna odredba kot glasi pod tč. 2 neizvršljiva, da je deloma nedoločna, deloma pa nedopustna. Dejstvo je, da je tožena stranka že pred izdajo začasne odredbe vložila predloge za izvršbo in je odločanje o njih v pristojnosti drugega sodišča, kateremu pa sodišče, ki je začasno odredbo izdalo ne sme nalagati kaj sme storiti ali ne. Prav ima tudi sodišče prve stopnje, da je predlog za izdajo začasne odredbe nedoločen v delu, v katerem se toženima strankama prepoveduje vsakršno dejanje, s katerim bi tožeči stranki nastala škoda. Nasprotno kot meni pritožba, mora predlagatelj začasne odredbe opredeliti dejanje, s katerimi se naj prepreči škoda, sicer pa v tč. 2 predlagane začasne odredbe kot tako dejanje, s katerim bi tožeči stranki nastala škoda navaja vložitev izvršbe na podlagi izvensodne poravnave in dogovora o načinu poravnave obveznosti. Ker pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pristojno izvršilno sodišče že izdalo sklepe o izvršbi na podlagi izvensodne poravnave in dogovora o načinu poravnave obveznosti, pravdno sodišče ni imelo nobene pristojnosti, da bi izvršilnemu sodišču nalagalo ali prepovedalo opraviti dejanje iz njegove pristojnosti. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pritožbene navedbe sklepa sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Kot pa je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ima tožeča stranka v izvršilnem postopku pravna sredstva za dosego pravnih posledic, ki jih je nameravala doseči z začasno odredbo.

Pritožba iz v njej uveljavljenih pritožbenih razlogov ni utemeljena in ker tudi ni podana katera od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP (čl. 350/II v zv. s čl. 15 ZIZ) je bilo pritožbo delno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrditi (čl. 365/II v zv. s čl. 366 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v neznatni meri, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 165 v zv. s čl. 154/III ZPP).