Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik izvajal psihično nasilje nad podrejenim delavcem s tem, ko mu je s povzdignjenim glasom in pred sodelavci očital nesposobnost, da ga je povozil čas in mu ni pustil do besede, niti ga ni pustil iz pisarne, čeprav ga je podrejeni za to prosil z obrazložitvijo, da je zelo vznemirjen. To ravnanje tožnika je tudi po stališču pritožbenega sodišča treba opredeliti kot psihično nasilje (ki je ena od izvršitvenih oblik šikaniranja na delovnem mestu), saj je tožnik s takšnim odnosom do podrejenega, ki je zaradi svoje žaljivosti in posmehljivosti povsem neprimeren v smislu komunikacije med nadrejenim in podrejenim delavcem (obenem pa tudi ponižujoč). Tožnikovo šikaniranje na delovnem mestu je pri podrejenem povzročilo ponižanje in prestrašenost, zato so bili v zvezi s tem ravnanjem tožnika izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali obnašanje, ki je usmerjeno proti določenim delavcem na delovnem mestu (ali v zvezi z delom). Sodišče prve stopnje je tožnikova ravnanja, usmerjena proti podrejeni, ki je bila vodja pravnega sektorja (grobo poseganje v njen položaj vodje, v njeno strokovnost in položajno avtoriteto z odvzemom pooblastil; obveznost pisanja poročil o opravljenem delu na vsake pol ure dela z vnašanjem križcev v tabele; dnevno pošiljanje osnutkov opravljanega dela v tem dnevu; ...) kot celoto pravilno opredelilo kot trpinčenje, ne glede na to, ali so bila ta posamezna ravnanja tožnika zakonita ali ne. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo tudi, da je bila podrejena zaradi teh ravnanj tožnika prestrašena in ponižana, je utemeljeno zaključilo, da so bili v zvezi s tem ravnanjem tožnika izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012 in 6. 6. 2012. V I/2 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da mu traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi. V I/3 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za vpis delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi. V I/4 točke izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanega nadomestila plače, v I/5 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnega povračila v višini 50.889,36 EUR, v I/6 točki izreka pa njegov tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 26.292,84 EUR vse z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo spremenilo svojo prvotno odločitev in zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Ta odločitev je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča, medtem ko je Vrhovno sodišče RS, ki je zadevo vrnilo v ponovno odločanje, kršilo določbe postopka in s tem poseglo v z Ustavo RS zajamčene pravice tožnika. Poleg tega v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede ravnanja tožnika v zvezi z A.A. in B.B.. Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/2015, s katerim je bila razveljavljena predhodna odločitev, jasno izhaja navodilo, da naj prvostopenjsko sodišče ponovno izvede le tiste dokaze, ki so verjetno v škodo tožniku ter izda sodbo, s katero naj zavrne njegov tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče RS je s svojo odločitvijo izvotlilo pravno varstvo tožnika do te mere, da je poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva in v načelo pravne države. Tožena stranka ni dokazala, da je bila v zvezi z očitanimi ravnanji tožnika podana njegova krivda, saj je namen (krivda - naklep, malomarnost) bistveni zakonski znak kaznivega dejanja. Če ta znak ni izkazan, tudi kaznivega dejanja ni. Ker ni bil izkazan namen tožnika, da bi na delovnem mestu šikaniral A.A. in B.B., je izpodbijana odpoved že iz tega razloga nezakonita. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012 pa je tudi prepozna, saj je tožena stranka izvedela za razloge za odpoved že s samim prejemom prijav domnevno prizadetih uslužbencev, najkasneje pa 21. 2. 2012, ko je prejela poročilo Komisije, ki jo je prav v ta namen ustanovila 6. 2. 2012. Dejstvo, da je bivši minister C.C. pojasnil, da se v postopek ni poglabljal in da za očitke ni vedel (ker je v celoti zaupal strokovnim službam ministrstva), ne pomeni, da rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi od 21. 2. 2012 dalje ni tekel. Ker je bivši minister izjavil, da še danes ne, kakšni so odpovedni razlogi, rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pričel teči šele 3. 4. 2012, ko je Komisija sestavila dopolnitev poročila. Tega dne je bil položaj enak, kot je bil ob imenovanju Komisije, kot ob prejemu mnenja Komisije, kot ob zahtevi za povzetek mnenja Komisije in za dopolnitev mnenja Komisije, kot ob prejemu povzetkov in dopolnitev oziroma dodatne dopolnitve in kot ob zagovoru ter ob podpisu odpovedi. Imenovanje Komisije ter priprava poročil in povzetkov je s stališča teka rokov nepomembna. Napačno je mnenje sodišča prve stopnje, da je minister z imenovanjem Komisije nanjo prenesel pooblastila za raziskovanje domnevnih kršitev tožnika, saj je to v nasprotju s 4. členom ZJU. Iz izpovedbe predsednice Komisije D.D. izhaja, da je vodja kadrovske službe že pred imenovanjem Komisije dne 6. 2. 2012 vedela za odpovedni razlog, saj je bila navzoča na pogovorih z domnevno prizadetimi javnimi uslužbenci in se z njimi sproti seznanjala. Delodajalec je bil z odpovednim razlogom seznanjen že 6. 2. 2012, najkasneje pa 21. 2. 2012, ko je prejel poročilo Komisije, ne glede na to, ali je minister vedel, kaj podpisuje. Tožnik nad A.A. ni izvajal psihičnega nasilja, ni mu izrekel očitanih besed (da je nesposoben, da ga je povozil čas), prav tako pa ne drži, da mu ni dovolil zapustiti pisarne, s čimer naj bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Tožnik je le nadzoroval A.A. delo, kar bi lahko potrdile tudi predlagane priče, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, čeprav je tožnik svoje dokazne predloge ustrezno substanciral. S tem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi bilo treba ponovno zaslišati priči E.E. in F.F.. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi A.A. ob očitanem ravnanju tožnika trpel strah in ponižanje, zaradi teh dogodkov se ni zdravil, ni jemal zdravil, ni hodil na terapije, na obisku pri zdravniku pa je bil le enkrat in to takoj po dogodku. Takšne prakse se v Sloveniji poslužujejo delavci, ki so zaloteni pri slabem delu. Ker je A.A. na obravnavi začel točiti solze in hlipati, je mogoče sklepati, da mu ustreza vloga domnevne žrtve, njegova nenavadna jokavost pa kaže tudi na njegovo čustveno labilnost z znaki narcisoidne motnje, zato bi bilo treba njegovo izpovedbo preveriti z zaslišanjem ostalih navzočih na sestanku in izvedencem psihiatrom. Tožnik nad A.A. ni imel namena izvajati psihičnega nasilja, saj je od njega zahteval le, da opravlja delo na svojem delovnem mestu, pri čemer je bil A.A. sam vzrok kritik svojega dela. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj so morebitne besede tožnika, namenjene A.A. in da A.A. ni smel predčasno zapustiti sestanka (ob tem, da je A.A. predhodno poslal tožniku žaljivo elektronsko sporočilo), tako ekstremni dogodek, da že sam po sebi utemeljuje izredno odpoved, ki jo je tožnik dobil. V pritožbi nadalje zatrjuje, da njegovo ravnanje v razmerju do B.B. ni imelo znakov trpinčenja, saj je tožnik le opozarjal B.B. na njeno slabo delo. Tudi B.B. ni znala o domnevnem trpinčenju s strani tožnika povedati nič konkretnega oziroma določnega tako z vidika krajevne kot tudi časovne opredelitve ter očitanih ravnanj. Obrazložitev sodišča prve stopnje je glede navedenega v nasprotju s stališčem, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-879/14. Poleg tega so kršitve, označene kot "primer ena", "primer dva" in "primer tri", zastarale, saj je poteklo več kot šest mesecev od teh kršitev. Te kršitve namreč ne morejo biti kazniva dejanja, prav tako pa ni kaznivo dejanje grožnja B.B. z uporabo pravnih sredstev v letu 2010. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da B.B. dejansko ni opravljala svojega dela. Sodišče prve stopnje je očitno pod vplivom sklepa Vrhovnega sodišča RS popolnoma spremenilo svojo dokazno oceno, čeprav na podlagi dodatnega zaslišanja B.B. ni bilo mogoče ugotoviti nič novega. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo pravne podlage glede tega, da predstojnik ne bi smel brez soglasja vodje sektorja odrediti dela posameznim uslužbencem, to pa ne izhaja niti iz 24. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne upravne in pravosodnih organih. Tožnik je B.B. le odrejal delo, zaradi katerega je bila zaposlena pri toženi stranki, njen občutek utesnjenosti pa bi bilo lahko pripisati tudi dogodkom v zvezi s G., ki bi ga morala nadzorovati (plačilo 20.000.000 EUR na račun v Švici, čeprav obstaja resen dvom, da so bila ta nakazila upravičena, ali pa bi moral biti ta znesek razdeljen med avtorje). Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je tudi nesorazmeren ukrep glede na dejanja, ki naj bi ji tožnik storil, pri čemer pred tem nikoli ni prejel nobenega opozorila o tem, da bi storil kakršnokoli kršitev. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z izjemo nekaj floskul) prav tako ni pojasnjeno, zakaj ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tega pa ne vsebuje niti izpodbijana sodba. S svojo odločitvijo je sodišče tožniku kot delodajalcu odvzelo pravico do kritične ocene dela podrejenih, do dajanja obveznih navodil, s čimer se izpodkopava tudi delovni proces pri delodajalcu. Tožnik sicer v precejšnjem delu svoje pritožbe izraža nestrinjanje s stališči in argumentacijo Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik smiselno zatrjuje v pritožbi, niti drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku enkrat že odločilo in mu s sodbo opr. št. I Pd 1012/2012 z dne 10. 3. 2014 ugodilo v delu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje do 1. 9. 2013, vključno z obračunom in izplačilom pripadajoče plače (razen glede sorazmernega dela plače za obdobje od 6. 6. 2012 do 15. 6. 2012 oziroma dela plače za obdobje od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013) in mu prisodilo odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v višini 8.402,34 EUR bruto, odvod predpisanih dajatev in izplačilo ustreznega neto zneska, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Preostali del njegovega tožbenega zahtevka za reintegracijo, za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 2. 9. 2013 dalje do vrnitve na delo, za obračun ter izplačilo preostalega sorazmernega dela plače za obdobje od 6. 6. 2012 do 1. 9. 2013 in za plačo od 2. 9. 2013 do vrnitve na delo, za plačilo višje odškodnine po 118. členu ZDR (v višini 42.487,02 EUR) in za plačilo odpravnine v višini 26.292,84 EUR je zavrnilo, poleg tega pa je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

7. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo (sodba in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 571/2014 z dne 5. 11. 2014) in izpodbijano sodbo delno razveljavilo (glede prisojene plače v obdobju od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012, glede odločitve o odškodnini po 118. členu ZDR in glede stroškov postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče je soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi s spornimi ravnanji, navedenimi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer naj bi ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 179. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Tožena stranka je namreč tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji 1. odstavka 111. člen ZDR, ker naj bi tožnik s svojimi ravnanji, ki so podrobno opisana v sklepih o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja po 179. členu KZ-1, in sicer glede petih delavcev (H.H., I.I., A.A., J.J. in B.B.).

8. Zoper del sodbe pritožbenega sodišča, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjena sodba sodišča prve stopnje, je vložila revizijo tožena stranka. Tej reviziji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, izpodbijani del sodbe pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje razveljavilo (razen glede prisojene plače od 16. 2. 2012 do 30. 2. 2012) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da predstavlja sporno ravnanje tožnika napram A.A. psihično nasilje kot eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, sporno ravnanje tožnika, naperjeno proti B.B., pa predstavlja trpinčenje, ki je prav tako ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. V zvezi s tožnikovimi ravnanji glede preostalih treh delavcev, pa se je Vrhovno sodišče RS strinjalo z zaključki pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje, da ta ravnanja niso pomenila niti trpinčenja niti katere od preostalih drugih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Ker je ostalo po zaključku Vrhovnega sodišča RS dejansko stanje v zvezi s tožnikovim ravnanjem glede A.A. in B.B. zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno nerazčiščeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, če je pri A.A. in B.B. (za katera je Vrhovno sodišča RS ugotovilo, da sta bila podvržena psihičnemu nasilju oziroma trpinčenju s strani tožnika) nastopila vsaj eno od prepovedanih posledic, in sicer ponižanje ali prestrašenost (kar je prav tako znak kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu), je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi ugotovitve, ali je bil v zvezi z navedenima delavcema izpolnjen še vsaj en od nadaljnjih zgoraj omenjenih znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, in sicer glede tega, zakaj predstavljajo tožnikova ravnanja, ki so mu bila očitana v zvezi z A.A., tako ekstremen dogodek, da že sam zase utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da naj bi glede tožnikovih ravnanj v zvezi s A.A. in B.B. sodišče prve stopnje zaključke sprejelo na podlagi enostransko izvedenih dokazov, svoje odločitve pa naj ne bi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da sporna ravnanja tožnika, usmerjena proti A.A. (ki so imela vse znake kaznivega dejanja psihičnega nasilja kot ene od izvršitvenih oblik šikaniranja na delovnem mestu), že sama po sebi utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz 133. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena zaradi posameznih ravnanj tožnika napram A.A. in B.B. (torej glede obeh delavcev). Z ozirom na to sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba navajati razlogov glede tega, ali so bila sporna tožnikova ravnanja, usmerjena proti A.A., sama po sebi takšna, da so predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno opredelilo do tožnikovih ravnanj, ki so mu bila očitana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z A.A. in B.B., tako da tudi glede navedenega pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnik s pritožbeno navedbo, da naj bi sodišče prve stopnje zaključke glede tožnikovih ravnanj v zvezi s A.A. in B.B. sprejelo na podlagi enostransko izvedenih dokazov, uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (ki sicer po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni podan), zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izpodbijanih sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po prvi alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, ki ga opredeljuje 197. člen KZ-1. Poleg tega je ugotavljalo tudi utemeljenost preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, na denarno povračilo (po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), na plačilo odpravnine (po 83. členu Zakona o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in na povrnitev pravdnih stroškov. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v skladu z drugim in tretjim odstavkom 83. člena ZDR, da je bila podana pravočasno in da tožniku v postopku izredne odpovedi niso bile kršene njegove procesne pravice (načelo kontradiktornosti, pravica do zagovora). Poleg tega je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zaradi njegovih ravnanj v zvezi z delavcema A.A. in B.B. utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj so ta sporna ravnanja (o njih več v nadaljevanju) pomenila kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa so imele vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (197. člen KZ- 1).

12. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz zelo obširne obrazložitve izpodbijane sodbe (obrazložitev izpodbijane sodbe, ki je napisana na 83-ih straneh, obsega 135 točk) in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

13. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, iz katerega med drugim izhaja, da lahko v primeru krivdnega razloga delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je v točkah od 16 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da je treba kot datum ugotovitve odpovednega razloga šteti 3. 4. 2012, ko je bila s strani Komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim nadlegovanjem ali trpinčenjem (v nadaljevanju Komisija) sestavljena dopolnitev poročila (B13), s katero se je kot pristojna oseba za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (18. člena ZDR) seznanil takratni minister C.C.. V tej dopolnitvi poročila Komisije je bila namreč upoštevana še pisna izjava tožnika (z dne 29. 3. 2012, ki jo je podal v zvezi s konkretno opredeljenimi kršitvami), poleg tega pa sta bili v dopolnitev poročila z dne 3. 4. 2012 vključeni tudi zdravniški potrdili za dve delavki (za J.J. in za B.B.). V poročilu Komisije z dne 21. 2. 2012 (B10) niso bili navedeni konkretni dogodki oziroma ravnanja tožnika, katerim naj bi bili podvrženi določeni delavci tožene stranke. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele z omenjeno dopolnitvijo poročila ugotovila razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. V zvezi s tem je neutemeljena pritožba tožnika, da je bil ta razlog s strani tožene stranke ugotovljen že s samim prejemom prijav delavcev oziroma z dnem, ko je minister prejel poročilo Komisije z dne 21. 2. 2012, saj podatki, navedeni v teh dokumentih, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bili dovolj konkretizirani, da bi bilo mogoče na njihovi podlagi ugotoviti razlog za izredno odpoved. Enako velja tudi za povzetek z dne 22. 3. 2012 (B12), ki ga je pripravila Komisija. Šele s pridobitvijo tožnikove izjave z dne 29. 3. 2012 in dveh zdravniških potrdil (kar je bilo vključeno v poročilo z dne 3. 4. 2012) je tožena stranka lahko ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklepom z dne 25. 4. 2012, je bila podana v roku 30 dni od ugotovitve razloga za to odpoved, kar pomeni, da je bila pravočasna.

15. Na pravilnost zgornje ugotovitve ne vplivajo niti pritožbene navedbe tožnika o tem, da se minister v postopek odpovedi ni poglabljal in da je izjavil, da še danes ne ve, kakšni so bili odpovedni razlogi. Bistveno je, da je šele dopolnitev poročila Komisije z dne 3. 4. 2012 vsebovala dovolj podatkov za ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da se je s to dopolnitvijo minister seznanil. Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da naj bi bila vodja kadrovske službe navzoča na pogovorih z domnevno prizadetimi uslužbenci (vodja kadrovske službe niti ni bila pristojna oseba za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ne nudi opore zaključku, da je tožena stranka že takrat ugotovila razlog za odpoved. V zvezi s tem dejstvom se tožnik sicer sklicuje na izpovedbo priče D.D., vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi zapisnika o zaslišanju navedene priče z dne 11. 9. 2013 ni mogoče zaključiti, da bi bila vodja kadrovske službe navzoča pri teh pogovorih. Navedena priča je vodjo kadrovske službe omenjala le v zvezi z delovanjem Komisije (Komisija je bila imenovana 6. 2. 2012), ne pa glede njene navzočnosti pri razgovorih pred 6. 2. 2012. 16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnika v zvezi z imenovanjem in delom Komisije. Komisija je bila imenovana na podlagi 10. člena Uredbe o ukrepih zavarovanja dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Uredba; Ur. l. RS, št. 36/2009) z namenom ugotavljanja okoliščin v zvezi z domnevnim nadlegovanjem ali trpinčenjem (B8), te okoliščine in ugotovitve pa je opisala v svojem poročilu oziroma v dopolnitvah tega poročila. S tem, ko je Komisija ugotavljala le okoliščine v zvezi s trpinčenjem in ni presojalo obstoja odpovednega razloga (to je bila stvar predstojnika, ki je tožnika vabil na zagovor in v tem vabilu na zagovor obrazložil razlog za odpoved - B15), ni prišlo do kršitve postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi lahko vplivala na njeno zakonitost. Ker Komisija tudi ni odločala v postopku o izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ni bila tožnikov delodajalec, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 4. člen ZJU, ki govori o izvrševanju pravic in dolžnosti delodajalca.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ponovno zaslišalo prič E.E. in F.F.. Navedeni priči sta bili zaslišani že v prvotnem postopku (narok za glavno obravnavo dne 10. 3. 2014), pri čemer sta jima lahko vprašanja postavljali tudi obe stranki. Iz podatkov spisa izhaja, da je navedeni priči za zaslišanje predlagal tožnik (pripravljalna vloga z dne 23. 4. 2013) v zvezi z njegovimi spornimi ravnanji, ki so mu bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ju je zaslišalo, tudi na podlagi njunih izpovedb pa je ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s spornimi ravnanji tožnika, usmerjenimi proti A.A. in B.B.. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedenih prič tudi glede na obrazložitev (substanciranost) tega dokaznega predloga ni bilo treba zaslišati. Ob upoštevanju navedenega tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni bilo treba ponovno zaslišati navedenih prič zaradi dodatnega ugotavljanja dejanskega stanja. Pravilnost tega stališča pa dejansko potrjujejo tudi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (oblikovana na podlagi 383. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 360. člena ZPP), iz katerih izhaja, da mora sodišče prve stopnje glede dejanskega stanja ugotoviti še, ali je pri A.A. in B.B. (nad katerima je bilo izvajano psihično nasilje oziroma trpinčenje s strani tožnika) nastopila vsaj ena od prepovedanih posledic iz 197. člena KZ-1 (bodisi prestrašenost bodisi ponižanje).

18. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 1. odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. V takem primeru se storilec kaznuje z zaporom do dveh let. Na podlagi 2. odstavka 197. člena KZ-1 pa se storilec kaznuje z zaporom do treh let, če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da nekatera ravnanja tožnika, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso imela vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, zaključilo pa je, da je tožnik izvajal psihično nasilje nad A.A. s tem, ko mu je s povzdignjenim glasom in pred sodelavci očital nesposobnost, da ga je povozil čas in mu ni pustil do besede, niti ga ni pustil iz pisarne, čeprav ga je A.A. za to prosil z obrazložitvijo, da je zelo vznemirjen. To ravnanje tožnika je tudi po stališču pritožbenega sodišča treba opredeliti kot psihično nasilje (ki je ena od izvršitvenih oblik šikaniranja na delovnem mestu), saj je tožnik s takšnim odnosom do A.A., ki je zaradi svoje žaljivosti in posmehljivosti povsem neprimeren v smislu komunikacije med nadrejenim in podrejenim delavcem (obenem pa tudi ponižujoč) izpolnil vse znake psihičnega nasilja, ki ga omenja 197. člen KZ-1. V zvezi z opredelitvijo psihičnega nasilja je Vrhovno sodišče RS v zgoraj citiranem sklepu pojasnilo, da se ravnanja, ki predstavljajo psihično nasilje, presojajo glede na okoliščine posameznega primera, pri čemer niti ni treba, da je takšnih ravnanj (npr. kričanja, poniževanja, zmerjanja,...) več ali da se ponavljajo, in da se kot definicijo psihičnega nasilja (kot izvršitvene oblike dejanja šikaniranja na delovnem mestu) lahko upošteva tudi definicija iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 16/2008). Psihično nasilje predstavlja lahko le eno ravnanje (če je na primer dovolj resno in sovražno ter pomeni poseg v posameznikovo osebnost in dostojanstvo).

19. Sodišče prve stopnje je poleg tega v skladu z napotki iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS ugotavljalo tudi, če je to ravnanje tožnika pri A.A. povzročilo ponižanje ali prestrašenost. Na podlagi A.A. izpovedbe je ugotovilo, da je bil A.A. zaradi zgoraj opisanega ravnanja tožnika prestrašen in ponižan, na podlagi izpovedbe A.A. osebne zdravnice K.K. pa je ugotovilo, da je tožnik zaradi tega obiskal tudi zdravnika, dežurna zdravnica mu je postavila diagnozo anksiozno depresivno stanje oziroma reakcija na hud stres in ga napotila na nujno psihiatrično pomoč. Iz izvida psihiatra izhaja, da se je tožnik pri njem zglasil zaradi težav v službi (ker se je nanj izvajal mobing, se je zlomil). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega in glede na prepričljivo izpovedbo A.A. utemeljeno zaključilo, da je tožnikovo šikaniranje na delovnem mestu pri A.A. povzročilo ponižanje in prestrašenost, kar pomeni, da so bili v zvezi s tem ravnanjem tožnika izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1. 20. Na ugotovitev sodišča prve stopnje o prestrašenosti in ponižanosti A.A. nima odločilnega pomena pritožbena navedba tožnika, da se A.A. zaradi spornih dogodkov ni zdravil in ni jemal zdravil, da naj bi A.A. svojo osebnostno občutljivost in čustvenost (A.A. je bil ob zaslišanju vidno vznemirjen in je celo zajokal) le zaigral oziroma, da naj bi bil čustveno labilen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika za postavitev sodnega izvedenca psihiatra, ki naj bi ugotavljal, ali je pri A.A. nastopila psihična motnja ali bolezen, ali se je A.A. zaradi teh dogodkov zdravil in ali je bilo vse to posledica tožnikovega ravnanja. Prestrašenost oziroma ponižanost sta subjektivni občutji človeka, in sicer kot reakcija na določene zunanje vplive. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi A.A. izpovedbe ugotovilo, da je do teh čustvenih stanj pri A.A. dejansko prišlo in to zaradi tožnikovih ravnanj, dejanskega stanja ni nepopolno ugotovilo zato, ker v zvezi s tem dejstvom ni postavilo še sodnega izvedenca psihiatrične stroke.

21. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so imela določena ravnanja tožnika, usmerjena proti B.B., vse znake trpinčenja. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali obnašanje, ki je usmerjeno proti določenim delavcem na delovnem mestu (ali v zvezi z delom). Sodišče prve stopnje je tožnikova ravnanja, usmerjena proti B.B., ki je bila vodja pravnega sektorja (grobo poseganje v njen položaj vodje, v njeno strokovnost in položajno avtoriteto z odvzemom pooblastil; obveznost pisanja poročil o opravljenem delu na vsake pol ure dela z vnašanjem križcev v tabele; dnevno pošiljanje osnutkov opravljanega dela v tem dnevu; ...) kot celoto pravilno opredelilo kot trpinčenje B.B., ne glede na to, ali so bila ta posamezna ravnanja tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno obrazložilo, zakonita ali ne. Bistveno je, da je tožnik svoje kritike in zahteve na račun B.B. sporočal in izvajal na neustrezen način in s tem posegal v njeno osebnost in dostojanstvo (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 48/2015). Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo tudi, da je bila B.B. zaradi teh ravnanj tožnika prestrašena in ponižana (izpoved B.B. in njenega osebnega zdravnika), je utemeljeno zaključilo, da so bili tudi v zvezi s tem ravnanjem tožnika izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, poleg tega, da so tudi ravnanja, usmerjena proti B.B. (enako kot sporna ravnanja tožnika, usmerjena proti A.A.), predstavljala kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti tožnika iz delovnega razmerja.

22. Ker glede na dikcijo 197. člena KZ-1 namen ni znak tega kaznivega dejanja, tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem tega znaka kaznivega dejanja. Posledično se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-879/2014. 23. Ker 2. odstavek 110. člena ZDR v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni določal šestmesečnega roka od nastanka razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je bila izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi njegovih ravnanj, usmerjenih proti B.B., podana prepozno. Tudi za ravnanja tožnika, ki so formalno lahko temeljila na ustrezni pravni podlagi in za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo trpinčenje, velja, da je z njimi tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, zato tudi glede teh ravnanj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila prepozna zaradi prekoračitve objektivnega roka (saj je bila ta podana v času, ko je bil možen kazenski pregon).

24. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so imela sporna ravnanja tožnika vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nesorazmeren ukrep glede na tožnikova ravnanja. Tožnik je kot nadrejeni delavec vsekakor imel pravico, da nadzoruje podrejene delavce, da jih opozarja na njihovo morebitno nepravilno delo, vendar pa tega nikakor ni smel storiti na neprimeren način, tako da je nad njimi izvajal psihično nasilje oziroma da jih je trpinčil. Ob tem ni odločilnega pomena dejstvo, da tožnik pred spornimi dogodki ni s strani tožene stranke prejel nikakršnega opomina oziroma opozorila, da se do podrejenih delavcev ne obnaša pravilno. Predhodno opominjanje oziroma opozarjanje delavca na nepravilnosti njegovega ravnanja ni predpostavka za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa obstoj ali neobstoj tega dejstva (predhodnega opominjanja oziroma opozarjanja) ni odločilen za presojo sorazmernosti oziroma nesorazmernosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot civilne sankcije za kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

25. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o tem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, če je za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi razlog iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Do obstoja navedenega razloga, ki je pogoj za zakonitost izredne odpovedi, se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo v 133. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s to obrazložitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Obstoj tega razloga pa je v izpodbijanih sklepih ugotovila tudi tožena stranka, še posebej v sklepu z dne 6. 6. 2012, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012. Glede na navedeno tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena.

26. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki tožnika, da mu je bila z odločitvijo sodišča kot delodajalcu odvzeta pravica do kritične ocene dela podrejenih delavcev, do odrejanja dela in do dajanja obveznih navodil podrejenim delavcem. Tožnik je kot vodstveni delavec pri toženi stranki vsekakor imel pravico do nadzorovanja svojih delavcev, do ocenjevanja njihovega dela in do dajanja navodil za opravljanje tega dela, vendar pa bi moral to svojo (delodajalsko) funkcijo izvrševati na primeren način, ne pa tako, da je nad določenimi delavci izvajal psihično nasilje oziroma jih trpinčil. 27. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita, je v nadaljevanju utemeljeno zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka. Ker glede odločitve sodišča prve stopnje o tem, preostalem delu tožbenega zahtevka, tožnik v pritožbi nima nikakršnih navedb, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v mejah uradnega preizkusa. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi z navedenim delom tožnikovega tožbenega zahtevka ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

28. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

29. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločilo, ker niso bili priglašeni.