Jedro

Ni sporno, da se je oče preselil in ni sporno oz. je zanesljivo ugotovljeno, da so odnosi med roditeljema slabi, sovražni ter da je takšna tudi njuna medsebojna komunikacija. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to niso tako bistveno spremenjene razmere, ki bi narekovale spreminjanje dogovora glede načina izvajanja stikov, doseženega s sodno poravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog predlagateljice za spremembo načina izvrševanja stikov zavrne.

II. Predlagateljica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremenilo sodno poravnavo, ki sta jo udeleženca sklenila pred istim sodiščem 19. 4. 2013, in sicer tako, da je sedaj oče (oz. njegova žena) tisti, ki njuno skupno mladoletno hči A. (roj. 2006) vsak drugi petek pride iskat v šolo in jo nato v torek v šolo pripelje. S poravnavo je bilo glede tega določeno, da mati hčer po šoli (oz. po izvenšolskih dejavnostih) pripelje k očetu, ta pa jo v torek zjutraj pripelje v šolo. Sprememba izvajanja stikov temelji na materinem uveljavljanju od poravnave spremenjenih razmer, in sicer očetove selitve iz Ljubljane v K. in slabih odnosov med roditeljema.

2. Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za njegovo spremembo oziroma razveljavitev. Sodišču očita napačno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni upoštevalo, da ima dvoizmensko delo, pri čemer se mu popoldne konča ob 16.00 ali začne ob 15.00, od službe do A. šole je v optimalnih razmerah 15 do 20 minut vožnje z avtom, poleg A. pa ima še tri otroke, ki jih mora pobrati v vrtcu v K. Taka sprememba režima bi ga silila v nemogoče „dirkanje“ oz. preveliko naglico, po drugi strani pa opozarja, da je predlagateljica še vedno nezaposlena. Očita še, da sodišče nalaga dolžnost tudi njegovi ženi, ki ni stranka postopka, čeprav se strinja, da hči A. tudi ona kdaj vozi. Pojasnjuje, kako mu predlagateljica že po nepravnomočni odločitvi otežuje stike in očita sodišču, da ni preverjalo utemeljenosti ovadb, ki sta jih udeleženca vlagala drug zoper drugega.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in zaznamuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje sicer ni ne napačno ne pomanjkljivo ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi nobenih napak v postopku ni bilo. Pač pa je napačno ocenilo, da so podani pogoji za spremembo določenega režima stikov. Ti pogoji so po 4. odst. 421. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenjene razmere in koristi otroka.

6. Ni sporno, da se je oče preselil iz Ljubljane v K. in ni sporno oz. je zanesljivo ugotovljeno, da so odnosi med roditeljema slabi, sovražni ter da je takšna tudi njuna medsebojna komunikacija. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to niso tako bistveno spremenjene razmere, ki bi narekovale spreminjanje dogovora glede načina izvajanja stikov, doseženega s sodno poravnavo. Neprerekano je oče že v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da je njegovo novo bivališče le 15 km bolj oddaljeno od materinega kot njegovo prejšnje (prej 12 km, sedaj 27 km, povzeto v 2. točki obrazložitve sodbe). Taka sprememba bivališča ni posebej relevantna, tudi za slovenske razmere ne, v vsakem večjem mestu pa je to pravzaprav le manjša, neznatna sprememba. Glede odnosov med roditeljema pa ni niti življenjsko verjetno niti posebej zatrjevano, da bi bili odnosi med njima prej, torej ob sklenitvi sodne poravnave, posebej pristni oz. prisrčni in da so se sedaj drastično spremenili.

7. Izvajanje stikov med otrokom in staršem, ki ne živi z njim, po naravi stvari predstavlja za življenje vseh vpletenih včasih tudi znatno obremenitev: časovno, organizacijsko, finančno, čustveno. Ker pa so stiki za otroka koristni (in je pomembna tudi pravica staršev do stikov), je treba pri odločitvi o stikih najti ustrezno ravnovesje med koristmi in bremeni vseh prizadetih(1). To ravnovesje je predstavljal dogovor, ki sta ga udeleženca formalizirala v sklenjeni poravnavi. Ni nobenega posebej tehtnega razloga za poseg v tako dogovorjeno ravnovesje, zato naj ostane. Oče utemeljeno opozarja, da bi ga morebitna sprememba prekomerno obremenila, tako glede na njegove službene obveznosti kot tudi glede na obveznosti do njegovih drugih otrok.

8. Sicer brez dvoma drži, kar kot ključno za svojo odločitev ugotavlja sodišče prve stopnje, da namreč ni v korist otroka, da je priča napetostim in sovražnostim med roditeljema, ko se ob začetku stika srečata. Vendar bi pripisovanje prevelikega pomena njuni nesposobnosti, da se v pričo lastnega otroka v njegovo dobro zadržita, lahko vodilo do izigravanja oz. zlorabljanja tega dejstva tistega od roditeljev, ki mu je aktivno sodelovanje zaradi stika (npr. vožnja) pač breme.

9. Ugotovljena dejstva po presoji pritožbenega sodišča tako vendarle ne predstavljajo nepremostljivih ovir za izvajanje že dogovorjenih stikov še naprej.

10. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, spremeniti sklep sodišča prve stopnje in zavrniti predlagateljičin predlog (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku), pritožbene stroške, ki jih je priglasila predlagateljica, pa v vsakem primeru ta krije sama (35. čl. ZNP).

Op. št. (1): Prim. odločitev in razloge tega pritožbenega sodišča v zadevah IV Cp 2130/2011 in IV Cp 791/2013.