Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba III Kp 23276/2020

ECLI:SI:VSLJ:2021:III.KP.23276.2020 Kazenski oddelek

kaznivo dejanje poškodovanje ali uničenje javnih naprav zakonski znak kaznivega dejanja konkretizacija zakonskega znaka motnje v preskrbi prebivalstva preklic pogojne obsodbe rok za preklic pogojne obsodbe
Višje sodišče v Ljubljani
16. februar 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Določbo 318. člena KZ-1 je potrebno razlagati skladno z njenim namenom, ki je primarno v zaščiti splošne varnosti ljudi in premoženja, prebivalstvo pa tako predstavljajo tiste osebe, ki v posledici storilčevih ravnanj utrpijo motnje v preskrbi.

Namen predmetnih javnih naprav je v zagotavljanju telekomunikacijskega omrežja uporabnikom telekomunikacijskih storitev, ti uporabniki pa so tudi tisti, na katere je izpad omrežja, kot posledica uničenja teh naprav, vplival, saj je skupnost ljudi, ki so v vadbenem centru MNZ prisotni 24 ur na dan, ostala brez telekomunikacijske povezave kot edine povezave z zunanjim svetom in bila tako dejansko povsem odrezana od sveta.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji in izrečeni enotni kazni glede obtoženega A. A. spremeni tako, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53402/2014 z dne 20.1.2015, pravnomočno istega dne, zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena KZ-1, v kateri je bila določena kazen 4 (štiri) mesece zapora in preizkusna doba štirih let, ne prekliče in se obtožencu po tretjem odstavku 59. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevajoč kot določene kazni po izpodbijani sodbi v višini deset mesecev, pet mesecev, pet mesecev in pet mesecev zapora ter kazen 11 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu I K 42408/2018 z dne 28.12.2018, pravnomočno dne 5.4.2019, izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta storila vsak eno nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 54. člena KZ-1 in vsak tri kazniva dejanja poškodovanja ali uničenja javnih naprav po prvem odstavku 318. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, za tri kazniva dejanja po prvem odstavku 318. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pa za vsako pet mesecev zapora. Obtoženemu A. A. je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53402/2014 z dne 20.1.2015, pravnomočno istega dne, zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena KZ-1, v kateri je bila določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba štirih let, ter pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu I K 42408/2018 z dne 28.12.2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, II Kp 42408/2018 z dne 28.3.2019, pravnomočno dne 5.4.2019, zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1 in drugih, v kateri je bila določena kazen enajst mesecev zapora in preizkusna doba štirih let. Nato je obtožencu po tretjem odstavku 59. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevajoč kot določene: kazni po izpodbijani sodbi v višini deset mesecev, pet mesecev, pet mesecev in pet mesecev zapora; kazen 11 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu I K 42408/2018 z dne 28.12.2018, pravnomočno dne 5.4.2019; in kazen štiri mesece zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53402/2014 z dne 20.1.2015, pravnomočno istega dne, izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu in čas odvzete prostosti od 14.5.2020 od 15.47 ure dalje. Obtoženemu B. B. pa je sodišče za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, za tri kazniva dejanja po prvem odstavku 318. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pa za vsako štiri mesecev zapora. Nato je obtožencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Odločilo je, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju II K 12631/2020 z dne 3.3.2020, pravnomočno dne 9.6.2020 zaradi kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1, v kateri je bila določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, ne prekliče. Oba obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz prve do šeste točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil zagovornik obtoženega A. A. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega A. A. oprosti tako očitka storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, kot tudi storitve treh kaznivih dejanj poškodovanja ali uničenja javnih naprav po prvem odstavku 318. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

**Glede zatrjevane nejasnosti izreka izpodbijane sodbe**

4. Pritožnik trdi, da iz izreka ni mogoče razbrati, kaj predstavlja navedena škoda, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednje v izrek niti ne sodi. Družba T. d.d. je sicer pojasnila, da nastala škoda predstavlja materialno škodo, ki je nastala zaradi sanacijskih del – popravila poškodovanih vodov in montaže kabla, ne vključuje pa poslovne škode (l. št. 32-34). Vadbeni center MNZ sodišča ni obvestil o kakršnikoli premoženjski škodi. Premoženjskopravni zahtevek ni bil priglašen.

5. Pritožnik navaja še, da iz izreka sodbe ni mogoče razbrati, kaj v opisu dejanja predstavlja kaznivo dejanje po prvem odstavku 318. člena KZ-1 in kaj je le posledica dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Zaradi takšnega prepleta opisa dejanja naj bi bil izrek nejasen in nerazumljiv, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritožbeno sodišče ta pritožbeni očitek zavrača kot očitno neutemeljen, saj je izrek sodbe povsem pravilen in razumljiv, opis dejanja pa jasen. V praksi se namreč tovrstni strnjeni, zgoščeni opisi pogosto pojavljajo in so včasih celo neizbežni, zlasti v primeru steka kaznivih dejanj.

**Glede kršitve kazenskega zakona in zakonskega znaka „prebivalstvo“ v zvezi s kaznivim dejanjem po 318. členu KZ-1**

7. Pritožbnik trdi, da iz opisa dejanj v izreku izpodbijane sodbe ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 318. členu KZ-1, in sicer naj ne bi bil zadostno konkretiziran zakonski znak „prebivalstva“. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je opis dejanja iz izreka sodbe vselej sestavljen iz abstraktnega in konkretnega dela, ki skupaj tvorita celoto. V danem primeru je v abstraknem delu opisa navedeno, da sta obtoženca uničila telekomunikacijske naprave in tako povzročila motnje v preskrbi prebivalstva; v konkretnem delu opisa pa je med drugim zapisano, da sta prerezala in poškodovala optični kabel, s tem pa uničila telekomunikacijske naprave na nadzemnem vodu za optično in telefonsko povezavo družbe T. d.d., zaradi česar je bilo v izpadu telekomunikacijsko omrežje v C., kjer se nahaja tudi vadbeni center MNZ. Iz opisa torej izhaja očitek, da sta obtoženca s prerezom optičnega kabla povzročila motnje v preskrbi prebivalstva, in sicer motnje v telekomunikacijskem omrežju, zaradi česar je v vadbenem centru MNZ v naselju C. prišlo do izpada omrežja.

8. Pri presoji, ali takšen opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 318. členu KZ-1 oziroma specifično, ali vsebuje zakonski znak prebivalstva, pomembno vlogo igra sama definicija pojma „prebivalstvo“. Pritožnik namreč sodišču prve stopnje očita tudi, da je napak razlagalo pojem „prebivalstvo“ ter navaja, da prebivalstvo predstavlja skupnost ljudi, ki prebiva na določenem ozemlju oziroma področju in da zato vadbeni center MNZ tej definiciji ne ustreza. Sodišče prve stopnje je na strani 13 izpodbijane sodbe takšno razlago zakonskega znaka „prebivalstvo“ zavrnilo. Najprej je ugotovilo, da so bile uničene javne naprave, pri čemer se je povsem pravilno oprlo na pravno mnenje občne seje Vrhovnega Sodišča Slovenije z dne 27.6.1990, saj se definicija javne naprave do danes ni v ničemer spremenila.1 Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so bile te javne naprave namenjene zagotavljanju telekomunikacijskega omrežja Vadbenemu centru C. Namen teh naprav je torej v zagotavljanju telekomunikacijskega omrežja uporabnikom telekomunikacijskih storitev – v danem primeru vadbenemu centru MNZ v naselju C. Ti uporabniki so tudi tisti, na katere je izpad omrežja, kot posledica uničenja teh naprav, vplival, saj je skupnost ljudi, ki so v vadbenem centru MNZ prisotni 24 ur na dan, ostala brez telekomunikacijske povezave kot edine povezave z zunanjim svetom in bila tako dejansko povsem odrezana od sveta. Kot je izpovedala priča D. D. je to tudi edina povezava varovanih objektov vadbenega centra s centralo v Ljubljani, saj so bile z omrežjem povezane tudi alarmne naprave in če bi v času izpada omrežja prišlo do kakšnega izrednega dogodka vadbeni center ne bi mogel prositi za pomoč (str. 24 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 8.10.2020). Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prepričljivi razlagi sodišča prve stopnje, da je potrebno določbo 318. člena KZ-1 razlagati skladno z njenim namenom, ki je primarno v zaščiti splošne varnosti ljudi in premoženja, prebivalstvo pa predstavljajo tiste osebe, ki v posledici storilčevih ravnanj utrpijo motnje v preskrbi. V danem primeru je izveden dokazni postopek nesporno pokazal, da so motnje v preskrbi v obliki izpada telekomunikacijskega omrežja kot njihove edine povezave z zunanjim svetom utrpeli prisotni na vadbenem centru MNZ v C. (kot izhaja iz dopisa družbe T. d.d. na l. št. 390). Zato se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno vadbeni center MNZ oziroma policiste, ki se tam nahajajo 24 ur na dan, vsak dan (dopis MNZ na l. št. 375), ter večje število podpornega osebja (dopis logističnega centra na l. št. 380), šteti za prebivalstvo, čeprav v vadbenem centru nimajo prijavljenega prebivališča. 9. V skladu z navedenim zato po oceni pritožbenega sodišča zgoraj povzeta dikcija iz opisa dejanja v izreku sodbe predstavlja povsem zadostno konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 318. členu KZ-1. **Glede dejanskega stanja – obtoženčev zagovor**

10. Pritožba se v nadaljevanju osredotoča zlasti na ugotovljeno dejansko stanje. Tudi, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da očitke o nejasnosti obrazložitve izpodbijane sodbe de facto veže na dokazne zaključke sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik nasprotuje.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podrobno, popolno in povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa svoje zaključke tudi ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe, skladno s standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb.2

12. Pritožnik sicer trdi, da je sodišče prve stopnje napak ocenilo, da je obtoženec tekom postopka večkrat spreminjal svoj zagovor in da mu zato ni bilo moč slediti. Pritožnik navaja, da je prišlo do odstopanj zgolj zato, ker je obtoženec na glavni obravnavi odgovarjal na vprašanja sodnice in tožilke o določenih okoliščinah, o katerih predhodno, pred preiskovalnim sodnikom, sploh ni izpovedoval, ker o njih ni bil vprašan.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odstopanj med obtoženčevo izjavo v preiskavi in njegovim zagovorom na glavni obravnavi ni mogoče pripisati zgolj postavljenim vprašanjem, saj je do odstopanj prišlo tudi glede dejstev, o katerih je obtoženec izpovedal ob obeh priložnostih in je ta odstopanja sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno izpostavilo kot enega od razlogov, zakaj je, upoštevajoč kontekst preostalih dokazov, obtoženčev zagovor ocenilo kot neprepričljiv. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtoženec svoj zagovor na glavni obravnavi dopolnil z navedbo o ribolovu, saj je sodišče na strani 5 izpodbijane sodbe jasno zapisalo, da je obtoženec že v preiskavi omenil ribolov. Na strani 10 izpodbijane sodbe pa je sodišče v spodnjem odstavku pojasnilo, da je obtoženec svoj zagovor na glavni obravnavi dopolnil, pri čemer je iz konteksta sodbe kot celote ter poprej omenjenega povzetka obtoženčeve izjave iz preiskave povsem jasno, da dopolnitev predstavljajo navedbe v drugi povedi – glede delavcev, ki so snemali kabel – in ne prva poved, ki omenja ribolov. Zato tudi ne gre pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi bila sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena KZ-1. **Glede dejanskega stanja – čas storitve kaznivega dejanja ter razlikovanje med pojmi**

14. Pritožba trdi tudi, da je sodišče prve stopnje pristransko ocenilo obtoženčev zagovor v delu, ki se nanaša na čas storitve očitanih mu kaznivih dejanj, kot neskladen z ostalimi dokazi. Obtoženec je namreč storitev dejanj, opisanih pod točko 2 izreka sodbe, umeščal nekje med 14.00 in 15.00 uro, medtem ko iz izreka izpodbijane sodbe in dejstvenih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi bilo dejanje storjeno med 17.00 in 20.00 uro.

15. V zvezi s časom izvršitve je sodišče prve stopnje na strani 10 izpodbijane sodbe pojasnilo, da so bili do 15.00 ure na kraju dejanja prisotni delavci G. Poleg tega je sodišče prve stopnje opravilo tudi poizvedbe pri družbi T. d.d. glede točnih ur izpada omrežja, in sicer je dne 10.5.2020 do okvare na omrežju prišlo ob 16.07:38 uri, dne 13.5.2020 ob 18.26:20 uri in dne 14.5.2020 ob 15.46:05 uri (dopis na l. št. 390). Glede na pojasnjeno ni mogoče, da bi obtoženca kable odtujila med 14.00 in 15.00 uro, saj so bili takrat na kraju dejanja še prisotni delavci G., poleg tega pa je bil izpad omrežja tega dne zaznan šele ob 18.26:20 uri. Čas storitve obravnavanih dejanj je sicer v izreku sodbe res opredeljen znotraj večurnih obdobij, kar pa je posledica dejstva, da so obravnavana dejanja sestavljena iz več ravnanj obtožencev, ki sta morala posekati več drogov, prerezati kabel, ga naviti na kolut in naložiti v kombi, itd., vse, kot izhaja iz zagovorov obtožencev.

16. Pritožnik hkrati sodišču prve stopnje očita še, da ne ločuje med besednimi zvezami „jemanje bakra“, „zaznava izpada omrežja“ in „porezanje oporišč – drogov“. Ravno iz zgoraj obrazloženih časovnih opredelitev vseh treh dejanj, ki jih izpostavlja tudi pritožnik sam, pa jasno izhaja, da sodišče prve stopnje še kako ločuje med naštetimi besednimi zvezami. Sicer pa pritožnik niti ne pojasni, kako oziroma zakaj naj bi te razlike vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe, pritožbenemu sodišču pa tudi ni jasno, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje izrecno pojasniti razlike med temi pojmi, saj te razlike ne predstavljajo odločilnega dejstva.

**Glede dejanskega stanja – priča E. E.**

17. Pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje sledilo priči E. E. glede dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, čeprav je sicer pričo ocenilo za neverodostojno. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da naj bi E. E. v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 1 izreka, ves čas izpovedoval skladno.

18. Sodišče prve stopnje je bilo v danem postopku soočeno z nezanesljivimi, inkonsistentnimi izjavami, ki jih je ocenjevalo v kontekstu preostalih dokazov ter s pomočjo logičnega sklepanja, skladno z načelom proste presoje dokazov, ter na ta način sprejemalo dejstvene zaključke. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je priča E. E. ves čas tekom postopka vztrajno zanikal svojo vpletenost v obravnavana kazniva dejanja, predvsem pa se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni življenjsko logično, da bi E. E., ki se ukvarja z nabiranjem odpadnih kovin in mu to predstavlja vir zaslužka, storil prvo dejanje, nato pa obtožencema preprosto prepustil „nahajališče“ bakra (zadnja poved zgornjega odstavka na strani 12 izpodbijane sodbe).

**Glede dejanskega stanja – višina rezov na drogovih**

19. Pritožnik zmotno ugotovljeno dejansko stanje vidi tudi v tem, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili drogovi v vseh treh primerih porezani na enak način, torej na višini 80-100 cm, z gladkim rezom in žagovino na tleh. Pri tem se pritožnik sprašuje, na čem sodišče prve sopnje utemeljuje zaključek glede višine reza in navaja, da je o višini reza priča F. F. izpovedal drugače. 20. Sodišče prve stopnje je na strani 8 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je vsakokrat, ko je bilo zaznano kaznivo dejanje, policija opravila ogled kraja kaznivega dejanja in o njem sestavila tudi zapisnik. Prav iz teh zapisnikov (l. št. 8, 10 in 25), ki so torej nastali takoj po zaznavi dejanja in z namenom zbiranja dokazov, izhaja, da je šlo vsakokrat za enak modus operandi ter da so bili drogovi vsakokrat odrezani na višini med 80-100 cm. Četudi je F. F. višino ocenil drugače, je potrebno upoštevati, da je F. F. tehnik podjetja T. d.d., ki je dne 12.5.2020 na kraj dejanja prišel z namenom sanacije napake v omrežju in ne z namenom zbiranja dokazov. Pritožba povzema izpovedbo priče F. F. v preiskavi dne 5.6.2020, ko je priča sama navedla, da on ni oglednik, da je šel na teren zgolj zato, da se je prepričal o vzroku izpada in da je drogove sicer videl, ni pa jih štel. Višino reza je ocenil, ne izmeril. Tako njegova ocena ne more ovreči ugotovitev policistov, ki so na kraj dejanja prišli z namenom zbiranja dokazov kot osebe, ki se profesionalno ukvarjajo s preiskovanjem kaznivih dejanj. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da so bili v vseh treh obravnavanih dogodkih drogovi odrezani na enak način in na višini 80-100 cm.

**Glede naklepa v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 318. člena KZ-1**

21. Pritožnik izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta se obtoženca zagotovo zavedala, da gre za delujoč kabel, ki nekam vodi, svoje nasprotovanje navedenemu zaključku pa podkrepi zgolj z navedbo, da F. F. ni vedel povedati, čemu služi vadbeni center MNZ, čeprav ga fizično obiskuje, kadar pride do izpada omrežja.

22. Tudi ti pritožbeni očitki so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se pridružuje vsem ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z zagovorom obtožencev, da sta mislila, da gre za odpadni kabel (stran 12 izpodbijane sodbe), ob tem pa dodaja še, da je obtoženi A. A. pred preiskovalnim sodnikom povedal, da sta z obtoženim B. B. kable sama odstranila s posekanih drogov. Če so torej drogovi še stali in so bili kabli vpeti nanje, gozd pa ni bil zapuščen, je povsem neprepričljivo, da bi obtoženca mislila, da gre za odpadne kable. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da obtoženca nista vedela, čemu služi vadbeni center MNZ. Obtožencema se ne očita, da sta vedela, čemu točno je namenjen vadbeni center, saj to niti ni relevantno. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo, da sta se obtoženca, ki na tem območju živita že dlje časa, nedvomno zavedala, da tam stoji nek objekt, do katerega vodi omrežni kabel (stran 12 izpodbijane sodbe spodaj) in da bosta z uničenjem telekomunikacijskih naprav povzročila, da bo ta objekt utrpel prekinitev omrežne povezave, pa sta v to privolila (stran 14 izpodbijane sodbe). To zadostuje za očitek o obtoženčevi zavesti o protipravnosti in naklepu. Na slednje pa ne more vplivati mnenje F. F., saj je slednji le tehnik družbe T. d.d. in za razliko od obtožencev ne prebiva na območju C., torej so pri njem podane povsem drugačne okoliščine, zato ni nenavadno, da ne pozna podrobnosti o objektih na tem območju.

23. Pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilni in argumentirani, razlogi o odločilnih dejstvih pa so povsem jasni, zato dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno, niti ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

**Glede preklica pogojne obsodbe**

24. Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji izpodbijane sodbe, in sicer uveljavlja kršitev materialnega zakona, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53402/2014 z dne 20.1.2015, v kateri določena preizkusna doba štirih let se je iztekla dne 20.1.2019. 25. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu pritožba utemeljena. Prvi odstavek 59. člena KZ-1 določa, da sodišče prekliče pogojno obsodbo, če obsojenec novo kaznivo dejanje stori tekom preizkusne dobe, pri čemer lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče le v preizkusni dobi oziroma najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe (prvi odstavek 62. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje tako ni imelo zakonske podlage, da bi preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53402/2014 z dne 20.1.2015, saj se je v njej določena preizkusna doba štirih let iztekla že dne 20.1.2019, torej več kot leto dni pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj v maju 2020. 26. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odločilo, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53402/2014 z dne 20.1.2015, ne prekliče. Zato je bilo potrebno poseči tudi v odločbo o izrečeni enotni kazni, in sicer je pritožbeno sodišče enotno kazen odmerilo zgolj upoštevajoč kazni po izpodbijani sodbi v višini deset mesecev, pet mesecev, pet mesecev in pet mesecev zapora ter kazen 11 mesecev zapora iz (utemeljeno) preklicane pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu I K 42408/2018 z dne 28.12.2018. Pritožbeno sodišče je tako obtožencu po tretjem odstavku 59. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Tako izrečena enotna kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna, upoštevajoč vse relevantne okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje na strani 16 izpodbijane sodbe. Obteževalno okoliščino predstavlja zlasti dejstvo, da je obtoženec specialni povratnik, saj je bil že dvajsetkrat obsojen (izpisek iz kazenske evidence, l. št. 247), in sicer večinoma za kazniva dejanja zoper premoženje, pa tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, pri čemer so mu bile izrečene tako pogojne, kot zaporne kazni, ki pa svojega namena očitno niso dosegle. Kazniva dejanja, ki se mu očitajo v predmetnem postopku, so bila storjena celo v času preizkusne dobe po predhodni pogojni obsodbi obtoženca na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu I K 42408/2018 z dne 28.12.2018, pravnomočne dne 5.4.2019. Kot olajševalni okoliščini pa je pritožbeno sodišče upoštevalo zlasti, da je obtoženec oče dveh mladoletnih otrok, za katera je dolžan skrbeti ter da je kazniva dejanja deloma priznal in s tem pripomogel k olajšanju in skrajšanju kazenskega postopka.

27. Ker je sicer pritožbeno sodišče zaključilo, da je v preostalem pritožba obtoženčevega zagovornika neutemeljena, jo je kot tako zavrnilo ter, ker tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Ker je pritožbeno sodišče odločilo deloma v obtoženčevo korist, mu ni naložilo v plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, skladno z drugim odstavkom 98. člena ZKP.

1 Enako definicijo podaja tudi Plesec Petra v: Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 560; avtorica se pri tem v opombi št. 871 sklicuje ravno na pravno mnenje VSS z dne 27.6.1990. 2 Sodba VSRS I Ips 45162/2011 z dne 13.11.2014.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia