Jedro

Taksne olajšave (ki obsegajo odlog, obročno plačilo in delno ali celotno oprostitev plačila sodne takse) so izjeme od splošne ureditve, po kateri morajo stranke zato, da si zagotovijo sodno varstvo, plačati sodno takso. Do katerekoli od navedenih izjem so lahko upravičene le, če izpolnjujejo za to določene pogoje. Ti so, za pravne osebe, predpisani v četrtem odstavku 11. člena ZST-1. V primeru, ko stranka predlaga odlog plačila sodne takse, mora sodišče presoditi, ali je premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke takšno, da ji takojšnjega plačila ne omogoča, brez da bi se pri tem ogrozilo izvajanje njene dejavnosti. Zgolj in edino to je razlog, ki omogoča odlog plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse.

2. Zoper takšno odločitev se „iz vseh pritožbenih razlogov“ po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ji plačilo sodne takse odloži do konca postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Taksne olajšave (ki obsegajo odlog, obročno plačilo in delno ali celotno oprostitev plačila sodne takse) so izjeme od splošne ureditve, po kateri morajo stranke zato, da si zagotovijo sodno varstvo, plačati sodno takso. Do katerekoli od navedenih izjem so lahko upravičene le, če izpolnjujejo za to določene pogoje. Ti so, za pravne osebe, predpisani v četrtem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Določeno je, da jih lahko sodišče (delno) oprosti plačila sodne takse, jim dovoli njen odlog ali obročno plačilo, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.

5. Ob ugotavljanju, ali je navedeni pogoj izpolnjen, mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. V primeru, ko stranka predlaga odlog plačila sodne takse mora torej presoditi, ali je le-to takšno, da ji takojšnjega plačila ne omogoča, brez da bi se pri tem ogrozilo izvajanje njene dejavnosti. Zgolj in edino to je razlog, ki omogoča odlog plačila sodne takse. Trditve o tem, da je takšno stanje podano (torej, da takojšnje plačilo takse ni mogoče brez ogrožanja dejavnosti) mora podati stranka, ki odlog plačila predlaga (7. in 212. člen ZPP). To pomeni, da mora v zvezi s tem navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Relevantna pa so le dejstva, ki se nanašajo na zgoraj opisan pogoj.

6. Navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v predlogu za odlog plačila in se zavzemajo za odlog na podlagi načela pravičnosti, potrebnosti tožbe zaradi ravnanja tožene stranke, odsotnosti krivde tožnika za situacijo, ki jo opisuje v tožbi ter že nastalih sodnih in odvetniških stroških, so za odločitev povsem irelevantne. Zgolj navedba, da bo plačilo sodne takse še dodatno otežilo poslovanje tožeče stranke (oziroma bi zanjo pomenilo veliko finančno breme), njena eksistenca pa je že tako ogrožena, prav zaradi škode, katere povračilo zahteva v postopku, v katerem je bila odmerjena predmetna sodna taksa, pa je preveč pavšalna, da bi omogočala ugodilno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za odlog plačila takse. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je ta po pozivu sodišča predlog dopolnila z izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu (skladno z 12. členom ZPP). Kakšni so pogoji za odlog plačila sodne takse, je (kot že rečeno) določeno v ZST-1. Tožeča stranka (še bolj pa njena pooblaščenka, ki je kvalificirana pravna strokovnjakinja) bi takšno določbo morala poznati in podati trditve, ki so skladno z njo potrebne. Trditveno breme o vsem navedenem v prejšnjih točkah je namreč na stranki, ki predlaga taksno olajšavo. Sodišče odloča le na podlagi navedb, ki jih ta poda v svojem predlogu in njemu priloženem obrazcu. Nikakor pa ni njegova naloga, da stranko poziva, naj pojasni s kakšnim premoženjem razpolaga in ali bi slednjega lahko porabila za plačilo takse oziroma zakaj tega ne more.

8. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Na podlagi navedenega zaključuje, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).