Jedro

Tožnica ni nikoli zmogla trditev (in dokazov), da bi bila v morebitnem denacionalizacijskem postopku uspešna. Njen tožbeni zahtevek je zato nesklepčen. Trditve, da je bil zaradi ravnanja pooblaščenca njen predlog za denacionalizacijo zavržen, zaradi česar ji je nastala škoda v navedeni višini, same po sebi ne zadostujejo za izkazanost predpostavke škode, saj bi morala najprej trditi, nato pa s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 % dokazati, da bi bila v morebitnem denacionalizacijskem postopku (ob normalnem teku stvari) uspešna. Škodo v tej pravdi namreč predstavlja preprečitev povečanja tožničinega premoženja, torej izgubljeni dobiček (glej prvi in tretji odstavek 189. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi vtožuje plačilo premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi neskrbnih ravnanj pooblaščenca, pokojnega moža toženke, in posledičnega zavrženja zahtevka za denacionalizacijo. Trdi, da je pooblaščenec sestavil nepopoln zahtevek za denacionalizacijo in da je po prenehanju pooblastilnega razmerja prejel poziv sodišča k dopolnitvi zahtevka, vendar tožnice o tem ni obvestil, čeprav ji je zagotovil, da jo bo. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da pri prvem ravnanju pooblaščenca tožnica ni ponudila trditvenega gradiva o vzročni zvezi, zato ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti, saj bi morala zatrjevati (in dokazati), da bi popoln zahtevek za denacionalizacijo pripeljal do zanjo ugodne odločbe. Pri drugem ravnanju pa pooblaščencu ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo, saj je tožnici odpovedal pooblastilno razmerje (in bil kasneje izbrisan iz imenika odvetnikov), kar je tožnica sprejela (in za zastopanje v denacionalizacijski zadevi dala pooblastilo novemu pooblaščencu).

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Med drugim je poudarilo, da bi pri protipravnih ravnanjih pooblaščenca tožnici škoda v vtoževani višini lahko nastala le, če bi z zahtevkom za denacionalizacijo tudi v celoti uspela, vendar teh okoliščin med postopkom na prvi stopnji ni zatrjevala, medtem ko so pritožbene navedbe o vzročni zvezi prepozne.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče na tretji strani v tretjem odstavku sodbe storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vzročno zvezo je opisala z navedbo, da je sodišče zaradi ravnanj odvetnika zavrglo predlog za denacionalizacijo, kar ji je povzročilo škodo v višini 30.426,87 EUR (prej 7,291.495,46 SIT). V primeru nejasnosti njenih navedb bi moralo sodišče zahtevati dopolnitev ali popravo vloge (108. člen ZPP), česar ni storilo. Protispisna je navedba pritožbene sodbe, da tožnica ni navedla predmetov denacionalizacije in pojasnila višine vtoževane višine, saj je iz tožbe razvidno, da je navedla dokaze, iz katerih je navedeno mogoče razbrati. Sodišče bi moralo reševati predhodno vprašanje o izidu denacionalizacijskega postopka. Tožnice kot stranke ni vprašalo oziroma zaslišalo o štirih predpostavkah odškodninske odgovornosti. Ni jasno, na čigav ugovor je ugotovilo pomanjkanje vzročne zveze. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerega določila ZPP je uporabilo načelo oficialnosti namesto načela dispozitivnosti. Pritožbeno sodišče ni navedlo predpisa, ki ga je uporabilo za ugotavljanje vzročne zveze, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz četrtega odstavka 342. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožnica je ravnanje odvetnika povezala z nastankom škode. S tem je zatrjevala vzročno zvezo, zato bi moralo sodišče o njej odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka, ki naj bi bila v tem, da je tožnica v tožbi zatrjevala obstoj vzročne zveze, vendar je (pritožbeno) sodišče presodilo, da le-ta ni izkazana, nista utemeljena, saj po svoji dejanski vsebini predstavljata le očitka zmotne uporabe materialnega prava. Okoliščine o obstoju vzročne zveze so sicer del ugotovljenega dejanskega stanja (trditvene podlage tožeče stranke), vendar gre pri oceni njene izkazanosti za materialnopravni zaključek nižjih sodišč. Sodbi nižjih sodišč sta tudi drugače obrazloženi v zadostni meri, da ju je mogoče vsebinsko preizkusiti, in v njiju ni najti nedoslednosti in nasprotij pri povzemanju tožbenih in drugih trditev pravdnih strank.

7. Očitek tako imenovane „protispisnosti“ (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi bila v tem, da je pritožbeno sodišče navedlo, da tožnica ni navedla predmetov denacionalizacije in pojasnila višine vtoževane višine, saj je iz tožbe razvidno, da je navedla dokaze, iz katerih je mogoče razbrati oboje, ni utemeljen.

Dokazov ni mogoče enačiti s trditvami pravdnih strank. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP). Povedano drugače, predlagani dokazi, iz katerih bi morebiti lahko izhajala določena dejstva, ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Prav tako sodišče ne sme ugotavljati dejstev in izvajati dokazov (npr. zaslišati tožnice z vprašanji o okoliščinah v zvezi z vzročno zvezo) o dejstvih, ki jih stranke niso navajale (glej drugi odstavek 7. člena ZPP).

8. Neutemeljen je tudi očitek o neuporabi 108. člena ZPP, saj se navedena določba nanaša le na formalno pomanjkljive vloge, medtem ko tožničina tožba (in ostale vloge) ni bila formalno pomanjkljiva, temveč le vsebinsko (glej 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Zato sodišče tožnice ni bilo zavezano pozivati k popravi oziroma dopolnitvi vloge.

9. Pojem vzročne zveze v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni podrobneje opredeljen, zato je to vprašanje prepuščeno pravni teoriji in sodni praksi. Pritožbeno sodišče z nenavedbo predpisa, ki ga je uporabilo pri ugotavljanju vzročne zveze, zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz četrtega odstavka

342. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj predpisa, ki bi opredeljeval pojem vzročne zveze, ni.

10. Tožnica ni nikoli zmogla trditev (in dokazov), da bi bila v morebitnem denacionalizacijskem postopku uspešna. Njen tožbeni zahtevek je zato nesklepčen, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi in v ostalih tožničinih vlogah, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (glej 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Trditve, da je bil zaradi ravnanja pooblaščenca njen predlog za denacionalizacijo zavržen, zaradi česar ji je nastala škoda v navedeni višini, same po sebi ne zadostujejo za izkazanost predpostavke škode, saj bi morala najprej trditi, nato pa s stopnjo verjetnosti, ki presega 50%, dokazati, da bi bila v morebitnem denacionalizacijskem postopku (ob normalnem teku stvari) uspešna. Škodo v tej pravdi namreč predstavlja preprečitev povečanja tožničinega premoženja, torej izgubljeni dobiček (glej prvi in tretji odstavek 189. člena ZOR), zato bi morala zatrjevati (in dokazati) okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je bilo po normalnem teku stvari utemeljeno pričakovati uspešnost morebitnega denacionalizacijskega postopka (in to v tolikšni meri, da bi dobila premoženje v vrednosti, ki jo vtožuje). Na tem mestu velja še pripomniti, da gre pri presoji izkazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti za uporabo materialnega prava, ki ga sodišča uporabljajo po uradni dolžnosti (ex offo), zato toženka ni bila dolžna postavljati ugovorov v tej smeri.

11. Tako je pravilno tudi materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da ni podana vzročna zveza, saj ob neizkazanosti predpostavke škode o njej ni mogoče govoriti. Posledica pomanjkljive tožničine trditvene podlage pa je bila, da nižji sodišči o predhodnem vprašanju morebitne uspešnosti denacionalizacijskega postopka nista mogli odločati.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.