Jedro

Tožeča stranka se v reviziji zavzema za drugačno oceno dokazov. S tem izpodbija dejanske ugotovitve sodbe prve in druge stopnje, kar pa ni mogoče, ker to prepoveduje 3. odstavek 385. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe z dne 19.1.1993 med tožnikom kot prodajalcem in tožencem kot kupcem ter podrejeni zahtevek na ničnost te pogodbe. Ugotovilo je, da tožnik ni podpisal sporne pogodbe pod vplivom groženj brata M. D. in njegove žene. Podrobno je razčlenilo celotno dogajanje v zvezi s sklepanjem sporne pogodbe in kljub drugačnim trditvam tožeče stranke ter nekaterih prič ugotovilo, da se je tožnik odločil za prodajo po svoji volji, da pa si je kasneje premislil, ker mu brat ni izročil obljubljene nagrade. Številne trdno ugotovljene podrobnosti so izključevale tožnikove navedbe o grožnjah zakoncev D. V zvezi s podrejenim zahtevkom pa je ugotovilo, da ni razlogov za ničnost pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na napake v dokaznem postopku in sicer, da sodišče ni verjelo temu, kar sta izpovedali priči B. in V. T., temveč se je oprlo na kasetofonski zapis njunega pogovora s tožencem. Ta dokaz pa se ni izvajal na obravnavi. Nadalje šteje revizija poročilo policije za neverodostojno, prav tako pričevanje policista K. Navaja, da bi morala biti zakonca D. neposredno zaslišana. Razjasniti bi bilo treba tudi vprašanja D. prispevka k gradnji hiše. Sporno pogodbo šteje za konstrukt, s katerim je toženec posegel v premoženje tožnika in drugih solastnikov.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila prvostopna sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka se v reviziji zavzema za drugačno oceno dokazov. S tem izpodbija dejanske ugotovitve sodbe prve in druge stopnje, kar pa ni mogoče, ker to prepoveduje 3. odstavek 385. člena ZPP. Tožeča stranka skuša izpodbiti dokazno oceno tudi z očitki na račun dokaznega postopka. Navaja, da sodišče ni verjelo pričevanju B. in V. T., temveč je večjo težo poklonilo "dokazom podanim na kasetofonskemu zapisu, ki se niso izvajali na obravnavi sami.." Če revident s tem trdi, da kaseta ni bila reproducirana na obravnavi in da torej ta dokaz ni bil izveden neposredno, očitek ni utemeljen, kajti kaseta je bila reproducirana na obravnavi dne 30.10.1997 in na obravnavi dne 9.4.1998. Tedaj je bil prečitan tudi zapis tožene stranke o vsebini besedila kasete. Res pa pogovor med pričama in tožencem, posnet na kaseti, ni bil opravljen na obravnavi. Toda sodišče je ravno s primerjavo vsebine pričevanj obeh prič in vsebine razgovora, posnetega na kaseto, ocenjevalo verodostojnost teh prič. Njune izpovedbe je ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi, tako kot določa 8. člen ZPP. V zvezi s tem sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nobene kršitve določb pravdnega postopka.

Tudi poročilo policije in pričevanje K. K. je sodišče ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi. S tem, da se je sodišče oprlo tudi na ta dokaza, ni kršilo določb postopka.

Dokaz z zaslišanjem M. in M. D. pred zaprošenim sodiščem v Banja Luki je bil izveden v skladu z 224. členom ZPP. O okoliščinah, ki naj bi jih po mnenju revizije pojasnili ti dve priči, je sodišče izvedlo tudi druge dokaze. Ugotavljanje, ali sta zakonca D. grozila tožniku in s tem dosegla njegovo privolitev v prodajo, je bilo osrednje vprašanje v tej zadevi. Vsi dokazi so se neposredno ali posredno nanašali na ugotavljanje te okoliščine. D. prispevek k gradnji hiše, katere del je bil predmet sporne prodaje, je bil ugotovljen na zanesljiv način. Podrobnejše ugotavljanje okoliščin v zvezi z gradnjo pa ni predmet tega spora.

Bistveno v tej zadevi je, ali je tožnik sklenil sporno pogodbo v skladu s svojo prosto voljo ali ne. Če bi dokazni postopek potrdil navedbe tožeče stranke o resni grožnji, ki naj bi odločilno vplivala na tožnikovo ravnanje pri sklepanju pogodbe, bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Ker grožnja v smislu 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ni bila ugotovljena in je dokazni postopek to ovrgel, tožba ni mogla imeti uspeha. Na podlagi takšne ugotovitve dejanskih okoliščin je bilo torej materialno pravo uporabljeno pravilno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).