Up-264/00

24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 420/99 z dne 8. 3. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 459/98 z dne 16. 9. 1998 in sodbo Okrajnega sodišča v Postojni št. P 136/96 z dne 30. 1. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo št. P 136/96 z dne 30. 1. 1998 zavrnilo tožbeni zahtevek ustavnega pritožnika, da mu mora tožena stranka - kupec tovornjaka tega vrniti, plačati uporabnino in razliko v tržni vrednosti vozila. Tožnik je zatrjeval, da pogodba za predmetni tovornjak ni bila sklenjena, ker žena, ki je sklenila pogodbo v njegovem imenu, za to ni imela potrebnega pooblastila. Višje sodišče v Kopru je s sodbo št. Cp 459/98 z dne 16. 9. 1998 zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo ustavnega pritožnika zavrnilo in se strinjalo z razlogi sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka (potek roka, v katerem se prodajna pogodba lahko izpodbija, neobstoj razloga, zaradi katerega bi pogodba bila nična, veljavnost pooblastila).

2.Ustavni pritožnik Vrhovnemu sodišču očita kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ker se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da razpolaganje pritožnikove žene s predmetnim tovornjakom ni bilo nezakonito; pri tem poudarja, da je tovornjak njegovo posebno premoženje.

Revizijsko sodišče je po mnenju ustavnega pritožnika glede tega opustilo svojo dolžnost, da pazi na pravilno uporabo materialnega prava. S tem je Vrhovno sodišče po navedbah ustavnega pritožnika kršilo tudi njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa naj bi kršilo tudi sodišče prve stopnje, ko ni dopustilo ugotavljati nekaterih okoliščin v zvezi z ravnanjem toženca.

Vrhovnemu sodišču tudi očita, da je spremenilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je bila sporna prodajna pogodba ustno sklenjena. Ne da bi to posebej utemeljeval, ustavni pritožnik tudi zatrjuje, da so vse tri izpodbijane sodbe v neskladju z načelom pravne države (2. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in se v postopku preizkusa ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da sodišče prve stopnje ni dopustilo izvajanja dokazov, ki jih je predlagal ustavni pritožnik. Vendar iz navedene pravice ne izhaja dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze, temveč le tiste, ki so za presojo pomembni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o izvedenih dokazih utemeljilo, pritožnik v ustavni pritožbi pa niti ne pove, v čem bi izvedba predlaganih, a neizvedenih dokazov lahko spremenila ugotovljeno dejansko stanje. Zato je ta očitek neutemeljen.

5.Kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna. Ustavni pritožnik odločitev v delu, s katerim je bilo odločeno o veljavnosti razpolaganja s spornim tovornjakom, smiselno izpodbija z očitkom, da je Vrhovno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki je v neskladju z Ustavo, ali če bi bila odločitev tako nerazumna, da bi jo lahko označili za samovoljno oziroma arbitrarno. V obravnavanem primeru je izpodbijana sodba dovolj in razumno obrazložena. Iz nje jasno izhaja, zakaj ustavni pritožnik ne more uspeti z zahtevkom za vrnitev tovornjaka, na katerem je zatrjeval svojo lastninsko pravico. Ti razlogi zadoščajo tudi za presojo, da sodišče materialnega prava ni uporabilo tako, da bi lahko prišlo do kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

6.Na kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave se v postopku ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger