Jedro

Če pride v zapisniku o glavni obravnavi do napačnega zapisa, mora biti popravek napravljen v skladu z določbo 2. odstavka 81. člena ZKP, torej z vpisom na koncu zapisnika, ki mu sledijo podpisniki zapisnika.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni je bila obsojena A.Z. spoznana za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Dolžna je bila povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 44.000 SIT in plačati 40.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru ji je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojene A.Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dolžna je bila plačati tudi stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v višini 70.000 SIT.

Zagovornik obsojene A.Z. je dne 14.6.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Te kršitve naj bi bile podane, ker prvostopenjsko sodišče ni obsojenkin zagovor ustrezno zapisalo in ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala. Zagovornik meni, da je bila obsojenki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave Republike Slovenije in je bila zaradi takega obravnavanja pred sodiščem spoznana za krivo. Iz prvostopenjske sodbe po mnenju zagovornika niti ne sledi, da bi obsojenka udarila oškodovanko kje drugje kot po glavi in temenu in se sprašuje, kako bi ji lahko s tem povzročila poškodbe pod levo lopatico, ledvenem predelu, črevnici, zadnjici in stegnu. Kršen naj bi bil tudi kazenski zakon, ker je sodišče prve stopnje razglasilo sodbo, da ji je ob pogojni obsodbi določen en mesec zapora, kot je obsojenka razumela razglasitev sodbe, v pisni sodbi pa je določena kazen dveh mesecev zapora. Višje sodišče te napake ni moglo sanirati s tem, da je na podlagi določbe 4. odstavka 377. člena ZKP priskrbelo pojasnilo prvostopenjskega sodišča. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 20.7.2005 predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenka povzročila oškodovanki poškodbe po glavi in telesu. Poleg tega je bilo tudi razčiščeno, kakšna kazen je bila obsojenki določena v okviru pogojne obsodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 6.4.2004 pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni je razvidno, da je bil dokazni postopek končan in da stranke niso imele novih dokaznih predlogov. V zahtevi uveljavljeni razlog zavrnitve dokazov torej ni skladen s spisnimi podatki. Iz zapisnikov z glavnih obravnav tudi ni razvidno, da bi obsojenka ali njen zagovornik imela pripombe na zagovor obsojenke, kot je bil naveden v zapisniku.

Zagovornik ne pojasni, kako naj bi bila kršena ustavna pravica obsojenke do enakega varstva pravic, tako da v tem pogledu zahteve sploh ni možno obravnavati. Podana tudi ni kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, ki ga je sodišče glede na obtožni predlog celo nekoliko skrčilo, izhajajo vse poškodbe, ki jih je oškodovanki povzročila obsojenka. Iz razlogov prvostopenjske in drugostopenjske sodbe izhaja obrazložitev obsojenkine krivde za storjeno kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe.

V zahtevi zagovornik ponavlja v pritožbi uveljavljeno kršitev, češ da je bila obsojenki na glavni obravnavi v okviru pogojne obsodbe določena kazen enega meseca zapora. Sodišče druge stopnje pravilno ocenjuje, da je s tem uveljavljena kršitev iz 1. odstavka 364. člena ZKP, vendar ta kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je zaradi napake pri arabski številki, ki je bila iz "1" popravljena na "2" (z besedami je bilo pravilno navedeno "dva meseca zapora") pridobilo tudi pojasnilo sodnice M.P.-K., da je v zapisniku z glavne obravnave prišlo le do poprave očitne pisne pomote, tako da je razglašena sodba v celoti skladna z izrekom prvostopenjske sodbe. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi moral biti popravek številke napravljen v skladu z določbo 2. odstavka 81. člena ZKP, torej z vpisom na koncu zapisnika, ki mu sledijo podpisniki zapisnika. Ta napaka pa ni vplivala za zakonitost sodbe, zato ne predstavlja kršitve po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

V ostalem obsojenkin zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, češ da obsojenka ni poškodovala oškodovanko, da niso ugotovljene okoliščine, v katerih je oškodovanka dobila poškodbe in da je oškodovanka lahko poškodbe dobila tudi drugje. Vse to predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik obsojene A.Z., poleg tega pa uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkino premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.