Jedro

Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da je Nemčija zoper tožnika v SIS razpisala Ukrep zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo.

Tožnik te okoliščine ni uspel ovreči.

Zaradi razpisanega ukrepa zoper tožnika v SIS, ukrep omejitve gibanja za čas treh mesecev na območje Centra za tujce, ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik predstavlja za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ..., od 3. 4. 2026 od 16.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 3. 7. 2026 do 16.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Tako je odločila, ker jo je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto (v nadaljevanju Policija) 3. 4. 2026 seznanila, da je Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju Nemčija) zoper tožnika, ki je v Republiki Sloveniji tega dne vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS) na podlagi 24. in 25. člena Uredbe (EU) 2018/1861¹ razpisala ukrep "Zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja na območju Schengena" z veljavnostjo od 22. 4. 2024 do 6. 1. 2031 zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo. Policija je 3. 4. 2026 pristojnemu organu posredovala pobudo, da se tožniku na podlagi določbe 84. člena ZMZ-1 izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave.

Zaradi razpisanega ukrepa je toženka, po tem, ko je s tožnikom 3. 4. 2026 opravila razgovor, ugotovila, da bi lahko tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, predstavljal resno tveganje za ogrožanje varnosti Republike Slovenije ali njene ustavne ureditve, ogrožena pa bi bila tudi osebna in premoženjska varnost. Štela je, da bi bilo njegovo vedenje lahko nepredvidljivo, zato zanj ukrep obveznega zadrževanja v azilnem domu ne bi bil primeren in učinkovit. Tam je nastanjenih veliko oseb, med njimi so tudi ranljivi posamezniki, naloge varovanja pa izvaja le manjše število varnostnikov brez policijskih pooblastil. Menila je, da tožnik zaradi razpisanega ukrepa in okoliščin, ki nakazujejo njegovo begosumnost, potrebuje stalen policijski nadzor, ki se mu lahko zagotovi le v Centru za tujce. Poleg tega je tam lahko deležen tudi ustrezne zdravstvene oskrbe zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav.

Tožba

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Meni, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja. Gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posega v človekove pravice. Ker toženka tega ni storila, je s tem kršila eno bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Izpostavi, da je izpodbijani akt o pridržanju šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem njegove prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), iz drugega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ena zadnjih sodb, ki je to potrdila, je sodba Upravnega sodišča I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022, ki obrazloži, kdaj se v skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave pravica do gibanja sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Navaja, da je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je toženka pridržala na prostore Centra za tujce, s tem pa posegla v njegovo svobodo.

Glede presoje toženke o tem, zakaj je primernejši strožji ukrep omejitve gibanja, tožnik navaja, da je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Gibanje bi se mu namreč lahko omejilo na eno od dveh izpostav azilnega doma. Te možnosti toženka ni presojala ter ni opravila testa, ali bi bil možen milejši ukrep omejitve gibanja na eno izmed izpostav. S tem je kršila drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki zelo jasno določa, da je omejitev gibanja mogoče odrediti na center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Glede tega se toženka ne more sklicevati le na ureditev in varnostne razmere v azilnem domu in na statistiko temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo konkretno na tožnika. Omejitev gibanja na Center za tujce je primerljiva s priporom ali zaporom na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih.

Tožnik še meni, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Uredbe Dublin III² ter člena 8(4) Recepcijske direktive II³ zvezi z 28(4) členom omenjene uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce" (drugi odstavek 84. člen ZMZ-1 ter "omejitve gibanja na območje azilnega doma" (prvi odstavek 84. člen ZMZ-1). Pridržanje na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ti so npr. redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (člen 8(4) Recepcijske direktive II). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, toženka ne more izvajati tega ukrepa, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Pred izdajo izpodbijanega sklepa bi morala opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Tožnik meni, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj dejstva in razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo in ni jasno na kakšni podlagi je toženka lahko sklenila drugače.

Predlog za izdajo začasne odredbe

Tožnik hkrati predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj preneha izvajati ukrep omejitve njegovega gibanja v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je izkazal, da pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitve pravice iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU predstavljajo škodo že samo po sebi (prim. sodno odločbo naslovnega sodišča I U 1289/2014 z 19. 8. 2014, 30. točka obrazložitve). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Republika Slovenija je dolžna osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, skladno s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Lahko bi nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

Odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe

Toženka nasprotuje tožbi in se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. Odgovarja, da tožniku ni omejila gibanja, ker bi pred tem samovoljno zapustil azilni dom, temveč zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Razloge za ta ukrep mu je s pomočjo tolmača v celoti pojasnila že ob ustnem izreku omejitve gibanja (tožnik na zapisnik o izreku tega ukrepa ni imel pripomb), obširno pa jih je pojasnila tudi v izpodbijanem sklepu. Sodba naslovnega sodišča I U 1322/2022-18 s 6. 10. 2022 ni relevantna, saj je bilo v omenjeni zadevi omejeno gibanje zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, to pa niso dejanske okoliščine tega primera. Ne strinja se s tožnikom, da ni bilo potrebe za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce in da bi zadostoval izrek obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer ni prenesel določbe člena 8(4) Recepcijske direktive II, skladno s katero države članice zagotovijo uporabo pravil o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar to na izpodbijano odločitev ne vpliva, saj je bila omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce nujna, vsak drug ukrep iz člena 8 (4) člena Recepcijske direktive II pa bi bil neučinkovit. Tožnik zmotno sklepa, da naj bi mu bilo gibanje omejeno na prostore Centra tujce le zato, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu. Ta ukrep mu je toženka izrekla zato, ker so ga narekovale številne konkretne okoliščine, ki so obrazložene v izpodbijanem aktu. Toženka sodišču predlaga, da tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljena.

Dokazovanje

Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo listine v priloženem upravnem spisu, v sodnem spisu pa dokazno listino tožnika, označeno kot prilogo A2. Vse navedene listine je v soglasju s strankama štelo za vpogledane in prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep toženke pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa sodišče dodaja naslednje.

Tožnik navaja, da je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je toženka pridržala na prostore Centra za tujce, s tem pa posegla v njegovo svobodo. Sodišče tožnikove navedbe o tem, da je samovoljno zapustil azilni dom zavrača kot nerelevantne, saj je tako iz izreka kot tudi obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno, da mu toženka ni omejila gibanja zaradi tega, temveč zato, da bi preprečila ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. Izpodbijani sklep je izdala na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Toženka je ugotovila, da se tožniku omeji gibanje, ker jo je Policija 3. 4. 2026 seznanila, da je Nemčija zoper tožnika v SIS na podlagi 24. in 25. člena Uredbe (EU) 2018/1861 razpisala ukrep "Zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja na območju Schengena" z veljavnostjo od 22. 4. 2024 do 6. 1. 2031 (v nadaljevanju Ukrep) zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo. Policija je 3. 4. 2026 pristojnemu organu posredovala pobudo, da se tožniku na podlagi določbe 84. člena ZMZ-1 izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave.

Pogoje za vnos razpisov ukrepov za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja določa 24. člen omenjene uredbe, ki v prvem odstavku določa, da države članice vnesejo razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev: (a) država članica je na podlagi posamične ocene, ki vključuje tudi oceno osebnih okoliščin zadevnega državljana tretje države ter posledic zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja zanj, zaključila, da prisotnost tega državljana tretje države na njenem ozemlju predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali za nacionalno varnost, in je posledično v skladu s svojim nacionalnim pravom sprejela sodno ali upravno odločbo, da zavrne vstop in prepove prebivanje, ter je izdala nacionalni razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja, ali (b) država članica je izdala prepoved vstopa v skladu s postopki, skladnimi z Direktivo 2008/115/ES, v zvezi z državljanom tretje države.

1.Glede na določbo drugega odstavka 24. člena Uredbe (EU) 2018/1861 se primeri, zajeti v točki (a) prvega odstavka pojavijo, kadar: (a) je bil državljan tretje države v državi članici obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti za najmanj eno leto; (b) obstajajo resni razlogi za prepričanje, da je državljan tretje države storil hudo kaznivo dejanje, vključno s terorističnim kaznivim dejanjem, ali obstajajo jasni indici, da namerava storiti tako kaznivo dejanje na ozemlju države članice, ali (c) se je državljan tretje države izognil ali skušal izogniti pravu Unije ali nacionalnemu pravu v zvezi z vstopom in prebivanjem na ozemlju držav članic. Skladno s tretjim odstavkom 24. členom te uredbe država članica izdajateljica zagotovi, da začne razpis ukrepa v SIS veljati, takoj ko zadevni državljan tretje države zapusti ozemlje držav članic ali čim prej, kadar je država članica izdajateljica prejela jasne indice, da je državljan tretje države zapustil ozemlje držav članic, da se prepreči ponovni vstop tega državljana tretje države.

2.Uredba (EU) 2018/1861 v 25. členu ureja pogoje za vnos razpisov ukrepov za državljane tretjih držav, za katere veljajo omejevalni ukrepi. Če so izpolnjene zahteve glede kakovosti podatkov, se razpisi ukrepov za državljane tretjih držav, za katere velja omejevalni ukrep, s katerim se jim namerava preprečiti vstop na ozemlje držav članic ali tranzit prek njega in ki je bil sprejet v skladu pravnimi akti, ki jih je sprejel Svet, vključno z ukrepi za izvajanje prepovedi potovanja, ki jih je razpisal Varnostni svet Združenih narodov, na podlagi prvega odstavka tega člena vnesejo v SIS za namene zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja. Skladno z drugim odstavkom 25. člena Uredba (EU) 2018/1861 razpise ukrepov vnese, posodablja in izbriše pristojni organ države članice, ki ob sprejetju ukrepa predseduje Svetu Evropske unije. Če ta država članica nima dostopa do SIS ali do razpisov ukrepov, vnesenih v skladu s to uredbo, odgovornost prevzame država članica, ki naslednja predseduje in ima dostop do SIS, vključno z razpisi ukrepov, vnesenih v skladu s to uredbo. Na podlagi tretjega odstavka navedenega člena države članice vzpostavijo ustrezne postopke za vnašanje, posodabljanje in brisanje takih razpisov ukrepov.

3.Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da je Nemčija zoper tožnika v SIS razpisala Ukrep zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo. O tem je toženko 3. 4. 2026 seznanila Policija (njen dopis o tem se nahaja v priloženem upravnem spisu). Po presoji sodišča tožnik te okoliščine ni uspel ovreči.

4.Na zapisnik št. 2142-552/2026/5 (1221-13), ko mu je bil ustno izrečen ukrep omejitve gibanja, je 3. 4. 2026 tožnik izjavil, da je bil v Nemčiji v zaporu od leta 2019 do 2021, nato so ga deportirali v Turčijo. Leta 2023 se je vrnil v Nemčijo, tam so ga zaprli do 2024, zatem pa ponovno deportirali v izvorno državo. Povzel je, da je bil v Nemčiji prvič dve leti in en mesec, drugič pa leto dni in dva ali tri mesece. Po koncu odslužene kazni naj bi ga v Nemčiji oprostili in vrnili v Turčijo. Vprašan o razlogu za izrek Ukrepa v Nemčiji, je tožnik odgovoril, da je tam imel težave z ženino družino. O tem podrobneje ni želel govoriti, ker da to neugodno vpliva na njegovo psiho, poleg tega pa ga je v času razgovora pri toženki bolel zob. Tožniku je uradna oseba predočila, da je Nemčija zoper njega razpisala Ukrep v zvezi s kaznivim dejanjem umora ali hude telesne poškodbe, z opozorilom, da je nasilna oseba. Zanikal je, da bi Policiji ob vložitvi namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je Nemčiji prestal zaporno kazen v trajanju petnajstih let, ker je tam nekoga zabodel, dve leti nazaj pa je bil izpuščen iz zapora.

5.V zvezi s tem je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovila, da iz dopisa Uprave kriminalistične policije št. 2255-87/2026/1/ (2253-04) s 3. 4. 2026 (ki se nahaja v priloženem upravnem spisu) izhaja, da je Urad SIRENE Zvezne republike Nemčije, slovensko policijo obvestil o tem, da je bil tožnik 7. 1. 2026 že tretjič izgnan iz Nemčije, v kazenski evidenci pa je bil evidentiran zaradi več kaznivih dejanj, in sicer: prebivanja brez dovoljenja za prebivanje, spolnega nasilja oziroma spolne prisile ali posilstva, kaznivega dejanja zoper življenje. Poleg tega iz tega dopisa izhaja tudi, da je bil tožnik obravnavan zaradi številnih kršitev in sicer devetkrat zaradi groženj z izvršitvijo hudega kaznivega dejanja, dvakrat pa zaradi povzročitve hude telesne poškodbe, povzročitve telesne poškodbe, kršitev Zakona o prepovedanih drogah, kršitev Zakona o preprečevanju nasilja v družini ter iz drugih razlogov. Glede na navedeno je toženka utemeljeno sklepala, da tožnik predstavlja grožnjo varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ter tveganje za osebno in premoženjsko varnost. Sodišče se z njenim stališčem strinja.

6.Skladno s 44. členom Uredbe (EU) 2018/1861 je za kakovost podatkov v evidenci SIS odgovorna le država članica izdajateljica, konkretno Nemčija. Ta država na podlagi prvega odstavka tega člena odgovarja za to, da so podatki točni, posodobljeni ter zakonito vneseni in shranjeni v SIS. Če tožnik meni, da podatki v SIS, ki se nanašajo nanj, niso točni, ima kot oseba, v zvezi s katero je sprejeta odločitev o zavrnitvi vstopa ali prepovedi prebivanja iz prvega odstavka 24. člena Uredbe (EU) 2018/1861, v skladu s četrtim odstavkom tega člena pravico do pritožbe. Take pritožbe se izvedejo v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom, ki zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem. Tožnik ni zatrjeval, da bi uveljavljal to pravno sredstvo.

7.Ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je tožnik navedel, da je v Republiko Slovenijo vstopil in tu zaprosil mednarodno zaščito zaprosil zato, ker je vedel, da ne sme vstopiti na ozemlje Nemčije. V zvezi s tem je toženka v izpodbijanem sklepu izpostavila 6. točko 3. člena Direktive 2008/115/ES⁴, skladno s katero pomeni prepoved vstopa upravno ali sodno odločbo ali akt, ki prepoveduje vstop in prebivanje na ozemlju držav članic za določeno obdobje, skupaj z odločbo o vrnitvi. Toženka je pravilno štela, da ta prepoved vstopa in prebivanja velja na ozemlju vseh držav članic in ne zgolj za Nemčijo.

8.Iz zapisnika z 3. 4. 2026 jasno izhaja, da je bil tožnik seznanjen z razlogi za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce in da se je v zvezi s tem lahko izjavil. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnik na ta zapisnik ni imel nobene pripombe.

9.Ob zgoraj izpostavljenih pravnih izhodiščih četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom tega člena ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oziroma da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; v nadaljevanju EKČP).

10.Zakonska ureditev četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pomeni implementacijo določbe 1., 2. in 3.(e) točke 8. člena Direktive 2013/33/EU⁵ v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-601/15 (J.N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine EU, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

11.(Ne)sorazmernost takega ukrepa je nadaljnje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob tehtanju, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.⁶

12.Tožnik se ne strinja s tem, da se mu omeji gibanje na prostore Centra za tujce. V zvezi s tem zgolj pavšalno navaja, da naj bi toženka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti, načelo sorazmernosti). Sodišče te nekonkretizirane tožbene ugovore lahko le splošno zavrne. Iz zapisnika z 3. 4. 2026 je razvidno, da je takrat toženka natančno obrazložila tožniku, zakaj mu gibanja ni omejila le na prostore azilnega doma ali njegove izpostave, temveč na prostore Centra za tujce .... Kot že ugotovljeno, tožnik na zapisnik ni dal nobene pripombe. Poleg tega sodišče ugotavlja, da je toženka na 5. strani izpodbijanega sklepa podrobno obrazložila, zakaj je morala tožniku gibanje omejiti na prostore Centra za tujce (in ne zgolj na prostore azilnega doma ali njegove izpostave) za čas treh mesecev. Sodišče njenim razlogom pritrjuje in jih ne ponavlja⁷. Sklep je jasno obrazložen, njegov preizkus je mogoč.

13.Sodišče ocenjuje, da je toženka zadostila tudi načelu sorazmernosti. V izpodbijanem sklepu je natančno obrazložila, zakaj bi bil ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma v konkretnem primeru neučinkovit. Po presoji sodišča je sprejela pravilen sklep, da je zaradi razpisanega ukrepa zoper tožnika v SIS, ukrep omejitve gibanja za čas treh mesecev na območje Centra za tujce, ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik predstavlja za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.

14.Sodišče se strinja s toženko, da sodba naslovnega sodišča I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022, ni relevantna za odločitev v tej zadevi, saj je obravnavala vprašanje zakonitosti omejitve gibanja iz razloga, ker je prosilec (samovoljno) zapustil azilni dom. V predmetnem upravnem sporu takšno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na navedeno sodno odločitev.

15.Izpodbijani sklep je zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

I.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

II.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v samem predlogu za njeno izdajo konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

III.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.⁸ Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje. Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo.<br>-------------------------------<br>¹ Uredba (EU) 2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006 <br>² Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) <br>³ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) <br>⁴ Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav<br>⁵ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)<br>⁶ Prim. 69. točko obrazložitve Sodbe SEU C-601/15.<br>⁷ ZUS-1 v drugem odstavku 71. člena določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V praksi Vrhovnega sodišča je glede te določbe sprejeta razlaga, da lahko sodišče sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil (primerjaj: sodbo I Up 256/2023 z dne 11. 12. 2023, sodbo X Ips 287/2017 z dne 16. 1. 2019 ter sklepa X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016 in X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016). <br>⁸ Prim. sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 765/2023.<br>