Jedro

Ker je bil tožnik že pred vložitvijo tožbe seznanjen s tem, da gre pri njem za popolno okvaro aksilarnega živca, torej za njegovo paralizo, da je torej njegova invalidnost 15 %, vtoževal pa je le 10 % invalidnost in je zahtevek zvišal šele po poteku triletnega subjektivnega roka, je zahtevek v višini 5 % invalidnosti zastaral.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna v roku 15 tožniku plačati 2.125,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 dalje, kakor tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna druga toženka tožniku plačati 2.125,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2004 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan prvi toženki plačati 495,55 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 1.863,30 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper obe toženki ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje (kakor že prej tudi pritožbeno sodišče) spregledalo, da je tožnik že v tožbi zatrjeval popolno prizadetost oziroma okvaro aksilarnega živca. Takšna trditev izhaja tudi iz pred pravdo pridobljenega mnenja, ki ga je tožnik priložil tožbi. Tako niso točne ugotovitve obeh sodišč, da je tožnik podal nove trditve v zvezi z invalidnostjo zaradi poškodbe aksilarnega živca šele v pripravljalni vlogi z dne 25.2.2010. Res pa je v tej vlogi tožnik zahtevek specificiral in v okviru istega tožbenega zahtevka to postavko označil s 15 % namesto prvotno 10 % invalidnostjo po tabeli invalidnosti, ki velja za konkretna nezgodna zavarovanja pri obeh toženkah. Šele v pravdi postavljeni izvedenec je prvi opredelil zdravstveno stanje tožnika kot stanje paralize živca in ne pareze živca. Tožnik sam nima ustreznega strokovnega znanja, da bi razlikoval med tema dvema izrazoma. Ta izraza tudi nista uporabljena v nobeni od tožniku razpoložljive medicinske dokumentacije, niti tega izraza ne uporablja pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje. Medtem pa tabeli invalidnosti za paralizo živca določata 15 % invalidnost, za parezo pa do 10 %. Jasne specificirane trditve v zvezi s tem je zato tožnik v postopku lahko podal najhitreje šele po pridobitvi izvedenskega mnenja v pravdi. Tožnik tožbenega zahtevka kot tudi skupnega zatrjevanega procenta invalidnosti, ni nikoli spreminjal. Ves čas je oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je zatrjeval, da je upravičen do celotne zavarovalnine, ki ustreza 35 % invalidnosti. Kako pa tožnik meni, da je bila porazdeljena upravičenost po posameznih postavkah tabel, pa je irelevantno, glede na to, da ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Pravilna uporaba posamezne določbe zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev je stvar pravilne uporabe materialnega prava in navajanja tožnika glede uporabe posameznih točk tabele invalidnosti pomenijo navedbe o tolmačenju materialnega prava in razlago pogodbe ter sodišče nanje ni vezano. Tudi, če bi sodišče štelo, da je šlo za objektivno spremembo tožbe, pa je ugotovitev, da je terjatev zastarana, nepravilna. Sodišče napačno ugotavlja, da je terjatev nastala že v letu 2003, čeprav je mnenje dr. M. datirano in pridobljeno leta 2005. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tako je tudi v primeru, da je šlo za objektivno spremembo tožbe, tožnik zahtevek z vlogo z dne 25.2.2010, podal v okviru petletnega roka, kot ga določa 357. člen Obligacijskega zakonika – OZ. Kljub že podanim takšnim navedbam (da je bila vloga z dne 25.2.2010 podana v okviru petletnega subjektivnega roka in da tožnik ni poznal razlike med parezo in paralizo), se sodišče do teh zatrjevanj ni opredelilo - kršitev 14. in 5. točke 2. odst. 339. člena ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka oziroma kakšnih tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP). V razlogih sodbe ni nasprotij in jo je mogoče preizkusiti, tudi ni nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ali zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Razlogi sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev so zadostni in pravilni in jih pritožbeno sodišče sprejema. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Pravilno in utemeljeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili tožniku znani vsi potrebni podatki za nastanek terjatve iz nezgodnega zavarovanja, na podlagi katerih se postavi višina zahtevka, najkasneje s prejemom izvedenskega mnenja dr. S. M. z dne 23.5.2005 (priloga A12), ki ga je sam pridobil. V mnenju je jasno zapisano, da je tožnik med drugim utrpel popolno prizadetost aksilarnega živca. Na podlagi navedenega bi, ob primerni skrbnosti, že takrat lahko izvedel za določeno stopnjo invalidnosti iz tega naslova (prim. Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb NE-93, priloga A25, iz katerih izhaja, da se za paralizo aksilarnega živca prizna 15 % stopnja invalidnosti, za parezo živca pa maksimalno do 2/3 invalidnosti, ki je navedena za paralizo živca, iz česar jasno izhaja, da je pareza lažja poškodba od paralize). V tožbi je tožnik iz naslova poškodbe rame in aksilarnega živca, uveljavljal 35 % invalidnost, ne da bi zahtevek specificiral (čeprav bi ga lahko). Glede na odgovor toženk, je v nadaljevanju povsem jasno postavil zahtevek iz naslova pareze aksilarnega živca v višini 10 % invalidnosti in iz naslova omejene gibljivosti v ramenskem sklepu v višini 25 % invalidnosti. Tako postavljeni zahtevek iz naslova poškodbe aksilarnega živca do 25.2.2010, med pravdnima strankama sploh ni bil sporen (prim. zadnjo stran zapisnika glavne obravnave z dne 20.11.2009, sklep o postavitvi izvedenca z dne 4.1.2010). Po izdelavi izvedenskega mnenja, pa je tožnik z vlogo z dne 25.2.2010, spremenil tožbo v smislu 1. odst. 184. člena ZPP, saj njegove navedbe, da gre pri njem za paralizo aksilarnega živca in ne za parezo živca ter da je posledično stopnja njegove invalidnosti iz tega naslova 15 % in ne zgolj 10 %, pomenijo spremembo dejanske podlage tožbe – tožnik je z navedeno vlogo začel na novo vtoževati tudi plačilo zavarovalnine za 5 % invalidnost iz naslova paralize živca (zmanjšal pa je zahtevek na plačilo zavarovalnine za omejeno gibljivost ramenskega sklepa na 20 %). Na novo je torej zatrjeval dejansko stanje glede nove oblike invalidnosti po tabeli invalidnosti. Ker pa je bil tožnik, kot je razvidno iz povedanega, že pred vložitvijo tožbe seznanjen s tem, da gre pri njem za popolno okvaro aksilarnega živca, torej za njegovo paralizo, da je torej njegova invalidnost 15 %, vtoževal pa je le 10 % invalidnost in je zahtevek zvišal šele po poteku triletnega subjektivnega roka (izvedensko mnenje je prejel v maju 2005, tožbeni zahtevek pa zvišal dne 25.2.2010), je zahtevek v višini 5 % invalidnosti zastaral (2. odst. 357. člena OZ). V zvezi s pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo datum izdelave izvedenskega mnenja dr. S. M.z dne 23.5.2005 (točki 1 in 11 obrazložitve), in je pri zapisu v točki 16 obrazložitve, da je terjatev tožnika nastala že v letu 2003, prišlo do očitne pomote sodišča, ki pa na pravilnost odločitve ni vplivala. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati triletni (subjektivni) in ne petletni (absolutni) zastaralni rok. Terjatev zavarovanca iz drugih zavarovalnih pogodb, kamor spada zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju, zastara v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (1. odst. 357. člena OZ). Če pa zainteresirana oseba dokaže, da do dneva, ki je določenem v prejšnjem odstavku, ni vedela, da je zavarovalni primer nastopil, začne zastaranje teči od dneva, ko je za to zvedela, v vsakem primeru pa je terjatev zastarana v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku (2. odst. 357. člena OZ). V konkretnem primeru, je bilo ugotovljeno, da je tožnik za terjatev zvedel ob izdelavi izvedenskega mnenja v maju 2005, tako, da je zastaranje pričelo teči s 1.1.2006 in je zastaralo v treh letih, torej s 1.1.2009. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek v višini 5 % invalidnosti iz naslova paralize aksilarnega živca zastaral, je torej pravilna in zakonita.

5. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.