Jedro

Regresna terjatev zavarovanca iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti, katero je zavarovanec na podlagi sodne poravnave plačal tretjemu (oškodovancu), zastara v treh letih od dne, ko je zavarovanec prejel odškodninsko tožbo, pa čeprav je odškodnino plačal šele po sklenjeni sodni poravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja (četrti odstavek 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) zavrnilo regresni zahtevek tožeče stranke na plačilo 450.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi tožeča stranka proti toženi stranki uveljavlja regresni zahtevek v znesku 450.000,00 SIT, katerega je tožeča stranka na podlagi sodne poravnave sklenjene v pravdni zadevi vodeni pred okrožnim sodiščem tretjemu plačala kot odškodnino zaradi ugriza psa. Ker je tovrstno škodo tožeča stranka v času škodnega dogodka (ugriz psa) imela zavarovano na podlagi police o stanovanjskem zavarovanju, izplačani znesek regresira od zavarovalnice kot tožene stranke.

Prvostopno sodišče ima prav, da je ugovor zastaranja terjatve po toženi stranki utemeljen. Po določbi četrtega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v primeru, če zahteva pri zavarovanju pred odgovornostjo tretjega oškodovanec odškodnino od zavarovanca ali od njega dobi, začne teči zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca oziroma, ko mu je oškodovanec škodo povrnil. Po prvem odstavku 380. člena ZOR pa zastaralni rok pri zavarovalnih pogodbah stanovanjskega zavarovanja (ta vključuje tudi zavarovanje civilne odgovornosti tretjih oseb pred ugrizom psa) znaša tri leta.

V danem primeru ni sporno, da je oškodovanec od zavarovanca odškodnino uveljavljal v sodnem postopku, pri čemer je tožbo pred sodiščem vložil dne 15.06.1993. V sodnem postopku je bila dne 22.10.1999 sklenjena sodna poravnava med oškodovancem (tožnikom) in zavarovancem (tožencem), to je tožnikom v tej zadevi. Zavarovanec je oškodovancu na podlagi navedene sodne poravnave odškodnino izplačal dne 02.11.1999. V tej zadevi pa je tožnik (zavarovanec) regresni zahtevek proti zavarovalnici uveljavil s tožbo z dne 23.11.1999. Ker je v danem primeru tekel sodni postopek, ki se je zaključil s sodno poravnavo, navedeni triletni rok iz prvega odstavka 380. člena ZOR teče od tedaj, ko je tožnik (zavarovanec) od tretjega (oškodovanca) prejel odškodninsko tožbo. Ker pa je bila tožba oškodovanca proti zavarovancu vložena že leta 1993 je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s četrtim odstavkom 380. člena ZOR presodilo, da je regresna terjatev tožnika proti zavarovalnici zastarala. Po taki ugotovitvi pa je pravilno zahtevek tožeče stranke zavrnilo, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

Take odločitve pa pritožbena izvajanja, da se je prvostopno sodišče materialnopravno nepravilno sklicevalo na prvi in četrti odstavek 380. člena ZOR, ne morejo v ničemer spremeniti. Take odločitve pa tudi ne more spremeniti dejstvo, da je tožnik oškodovancu na podlagi sodne poravnave dne 23.11.1999 izplačal

450.000,00 SIT, ker regresna terjatev zavarovanca iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti, katero je zavarovanec na podlagi sodne poravnave plačal tretjemu (oškodovancu), zastara v treh letih od dne, ko je zavarovanec prejel odškodninsko tožbo, pa čeprav je odškodnino plačal šele po sklenjeni sodni poravnavi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.