Jedro

Če je dajatveni zahtevek določno opredeljen po višini, sodišče v socialnem sporu nima pravne podlage, da bi tožeči stranki prisodilo nekaj več glede na njen zahtevek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek priznanega dodatka za nego otroka z 200,00 EUR zniža na 100,00 EUR mesečno.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 22. 10. 2014 in 19. 12. 2014 in tožnici priznalo dodatek za nego in varstvo hčerke od oktobra 2014 dalje. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožničine stroške postopka. Na podlagi dopolnilnega mnenja zdravniške komisije II. stopnje je ugotovilo, da mentalni razvoj otroka v kronološki starosti treh let in osem mesecev ustreza starosti 15 mesecev, zato ji gre pravica do dodatka za nego otroka na podlagi predpisov o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo dodatek za nego od novembra 2014 dalje v višini 200,00 EUR mesečno na podlagi tretjega odstavka 79. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/2014 in naslednji). V preostalem delu je zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obrazložilo je, da je sicer tožnica v tožbenem zahtevku izrecno zahtevala priznanje dodatka v višini 100,00 EUR, vendar gre v socialnem sporu za spor polne jurisdikcije in odločitev sodišča ne sme biti v nasprotju s prisilnim predpisom. Zato je priznalo pravico v višini 200,00 EUR, kot izhaja iz zakonskih in podzakonskih določb. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo v delu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo preko pooblaščene odvetnice zahtevala priznanje dodatka za nego in varstvo hčerke v višini 100,00 EUR od oktobra 2014 dalje. Sodišče je tožnici zato nezakonito prisodilo 200,00 EUR, kar je več, kot je sama zahtevala.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu z drugim odstavkom 370. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. V obravnavani zadevi je drugostopenjsko sodišče kot prvo po višini določno ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je tožnici priznalo dodatek z nego otroka v višini 200,00 EUR mesečno od novembra 2014 dalje. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo po pooblaščeni odvetnici tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala odpravo odločb revidentke, s katerima ji je ta zavrnila zahtevo za priznanje dodatka za nego otroka, in priznanje tega dodatka v višini 100,00 EUR od oktobra 2014 dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi takega zahtevka in ugotovitve o težki motnji v razvoju tožničinega otroka (tretji odstavek 79. člena ZSDP-1) odpravilo odločbi revidentke in tožnici neopredeljeno po višini priznalo dodatek za nego otroka od oktobra 2014 dalje. Po pritožbi revidentke je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je dodatek priznalo šele z novembrom 2014, vendar je hkrati tožnici še izrecno priznalo višino dodatka v znesku 200,00 EUR. Po presoji revizijskega sodišča revizija utemeljeno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka s strani sodišča druge stopnje.

8. Sodišče je v socialnem sporu vezano na meje postavljenega zahtevka (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, v zvezi z 2. členom ZPP). Tožbeni zahtevek je obvezna sestavina tožbe v socialnem sporu (prvi odstavek 73. člena ZDSS-1). Če zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka do konca prvega naroka za glavno obravnavo (drugi odstavek 73. člena ZDSS-1). Če je dajatveni zahtevek določno opredeljen po višini, sodišče v socialnem sporu nima pravne podlage, da bi tožeči stranki prisodilo nekaj več glede na njen zahtevek.

9. V obravnavani zadevi je bil zahtevek oblikovan s strani pooblaščene odvetnice, ki je imela na drugem naroku za glavno obravnavo možnost preoblikovati zahtevek glede na novo izveden dokaz z dopolnilnim mnenjem zdravniške komisije revidentke, iz katerega je izhajalo, da je tožnica upravičena do višjega zneska (200,00 EUR) od zahtevanih 100,00 EUR. Pri tem ne drži teza drugostopenjskega sodišča, da gre zahtevek, s katerim stranka ne sme razpolagati, ker naj bi to nasprotovalo prisilnim predpisom (tretji odstavek 3. člena ZPP). Dodatek za nego se uveljavlja in priznava le na podlagi vloge zainteresirane stranke (96. člen ZSDP-1), zato o prisilnosti v smislu 3. člena ZPP ne more biti govora. Ravno nasprotno - tožeča stranka lahko v okviru načela dispozitivnosti (3. člen ZPP) prosto razpolaga s svojim zahtevkom. Če s tožbenim zahtevkom stranka uveljavlja nekaj manj, kot bi bila sicer upravičena po materialnem predpisu glede na v pravdnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, to ne predstavlja razpolaganja z zahtevkom v nasprotju s prisilnim predpisom.

10. Prav tako odločanje v socialnih sporih v sporu polne jurisdikcije ne dovoljuje odločanja sodišča mimo ali preko postavljenega zahtevka. Sodišče je na zahtevek vezano in lahko preverja zakonitost izpodbijanih upravnih odločb le v mejah postavljenega zahtevka. Če tožeča stranka omeji nabor želenih pravnih posledic, ki izhajajo iz ugoditve tožbenemu zahtevku, mora to sodišče spoštovati. Odločanje v sporu polne jurisdikcije predstavlja le najbolj običajen način odločanja o zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke v socialnih sporih (drugi odstavek 81. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZDSS-1), ki za razliko od klasičnega upravnega spora ne temelji na kasacijskem sistemu, v katerem se nezakonite odločbe praviloma le odpravi, redkeje pa se o stvari vsebinsko odloči (1). Vendar določbe o socialnih sporih v povezavi z določbami pravdnega postopka ne poznajo posebnih določb, ki bi s specialno pravno ureditvijo drugače, kot je sicer urejeno v pravdnem postopku, izključevale določbe ZPP o vezanosti na postavljeni tožbeni zahtevek.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 381. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo pravico do dodatka za nego otroka v višini 100,00 EUR. Na ta način je kršitev s prekoračitvijo tožbenega zahtevka s strani sodišča druge stopnje v celoti odpravljena.

(1) Glej določbo 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in naslednji). ZUS-1 sicer v primeru spora polne jurisdikcije celo izrecno predvideva vezanost na tožbeni zahtevek - primerjaj prvi odstavek 7. člena ZUS-1.