Jedro

Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi – s tožbo na nedopustnost izvršbe – preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Podlaga tožbe sta 64. in 65. člen ZIZ, ki uspešnost take tožbe pogojujeta z izkazanostjo pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnica, ki izkazuje obstoj stvarne – lastninske pravice – mora obstoj le-te izkazati. Lastninska pravica tretje osebe se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnica zatrjuje na originarni način pridobljeno lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica dne 14. 5. 2014 na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Zastavno pravico je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker zastavne pravice ni pridobil na pravno poslovni podlagi, se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero ne more sklicevati.

Toženec v postopku, ki se je vodil na osnovi tožničine tožbe, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ni sodeloval. Z dejstvom, da ta postopek teče, ni bil seznanjen. Ker v takem postopku izdana sodba, enako velja za sodno poravnavo, učinkuje med strankama, ni ovire, da je v tem pravdnem postopku sprejeta odločitev drugačna od ugotovitve, ki sta jo tožnica in dolžnik dogovorila s sodno poravnavo. Toženca, ki pri sklepanju sodne poravnave ni sodeloval, ugotovitev iz sodne poravnave ne zavezuje. Ne gre za res transacta (308. člen ZPP), saj o zahtevku, kakršen je obravnavni (izločitveni zahtevek), sodna poravnava ni bila sklenjena. Tožencu, ki ima pravni interes za čim večji obseg dolžnikovega premoženja, ni mogoče odreči pravice, da v izvršilnem in tem pravdnem postopku uveljavlja, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje tožnice in dolžnika. Pritožbeno stališče, da sodna poravnava zaradi svoje stvarno pravne vsebine učinkuje erga omnes, je v nasprotju z materialnim in procesnim pravom. Ker sodna poravnava učinkuje med strankama – je nepomembno, ali oz. do kdaj bi toženec sodno poravnavo lahko izpodbijal s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (2. točka drugega odstavka in tretji odstavek 392. člena ZPP, drugi odstavek 393. člena ZPP).

Spregledanost sporne nepremičnine v sporazumu o delitvi skupnega premoženja je le ena od okoliščin, ki kaže, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje. Da sporna nepremičnina ni skupno premoženje, je sodišče prve stopnje sklepalo tudi na osnovi posrednih dokazov. Gre za indice, ki so dokazna dejstva, ki sama po sebi niso pravno relevantna; sodišče jih ugotavlja, ker na njihovi podlagi sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnih dejstev. Niso torej dokazi v formalnem ampak v spoznavnem smislu. Iz indicev, ki jih izpostavlja, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na pravno odločilno dejstvo, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje tožnice in dolžnika. Indično ugotovljeni posredni dokazi, ki utemeljujejo táko sklepanje, v pritožbeni fazi postopka niso sporni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izvršba, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. In 1186/2004, zaradi izterjave 459.136,79 EUR s pp, nedopustna glede ½ nepremičnine parc. št. 1244/26 k. o. ...

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da je bilo o vprašanju, ali nepremičnina parc. št. 1244/26 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) spada v skupno premoženje bivših zakoncev – tožnice in dolžnika – že pravnomočno odločeno. Tožnica in dolžnik sta dne 22. 11. 2013 v postopku I Cp 2327/2013 sklenila sodno poravnavo. Pravnomočna sodna poravnava ima enake učinke kot pravnomočna sodba; dokler ni izpodbita z rednim ali izrednim pravnim sredstvom, zavezuje takó stranke kot sodišče. S 392. in 393. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je predvidena tožba za razveljavitev sodne poravnave. Na podlagi drugega odstavka 392. čl. ZPP bi toženec v postavljenem roku lahko vložil tožbo, pa tega ni storil. Ta določba je bila dodana z novelo ZPP-E, zato je imel toženec možnost vložiti tožbo od uveljavitve ZPP-E do izteka petletnega materialnega prekluzivnega roka. To je več kot leto dni. Objektivni rok za vložitev tožbe se je iztekel 22. 11. 2018. Z uveljavitvijo ZPP-E je začel teči tudi 3 mesečni subjektivni rok za izpodbijanje poravnave, pa ga toženec – kljub temu, da je za poravnavo vedel – ni izkoristil. Višje sodišče, ki pazi na nedovoljena razpolaganja strank, je sodno poravnavo sprejelo. Učinek sodne poravnave je enak učinku pravnomočne sodbe. Sodne poravnave z vložitvijo tožbe na njeno razveljavitev ni več mogoče izpodbijati. Stranke in sodišče so na poravnavo vezani; prepovedano je ponovno sojenje o isti stvari. Učinkuje tudi proti tretjim osebam, saj so z njo urejene stvarne pravice na nepremičnini. S to poravnavo je rešeno v tem pravdnem postopku predhodno vprašanje. Prvostopenjsko sodišče, ki je ponovno odločalo o vprašanju, ali nepremičnina predstavlja skupno premoženje, o čemer je odločeno s sodno poravnavo, je storilo absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tudi vsebinsko odločitev ni pravilna. Ugotovitev, da nepremičnina ni bila ustvarjena z delom in sredstvi v trajanju zakonske zveze, ni utemeljena s tehtnimi razlogi. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) domneva, da je skupno premoženje tisto, ki je z delom pridobljeno v trajanju zakonske zveze. Dolžnik je kupoprodajno pogodbo sklenil v trajanju zakonske zveze. Dejstvo, da kupnina ni bila plačana, ne vpliva na naravo pravnega posla. Ker ni razlogov o tem, zakaj nepremičnina ni skupno premoženje, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Dokazno breme glede pridobitve nepremičnine je nepravilno prevaljeno na tožečo stranko. Velja namreč zakonska domneva, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Za posebno premoženje gre le v primeru, če je vir plačila posebno premoženje, kar pa ni zatrjevano. Tožnica je dokazala, da je dolžnik v času trajanja zakonske zveze sporno nepremičnino pridobil odplačno. Nepravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, saj 64. čl. ZZZDR ne zahteva, da morata zakonca v sporazumu o delitvi skupnega premoženja zajeti vse skupno premoženje. Uveljavljanje stvarne – lastninske – pravice ne zastara. Zato bivši zakonec priznanje lastninske pravice lahko zahteva tudi kasneje; tudi če ni zajeta v sporazumu o delitvi skupnega premoženja. Tožničina lastninska pravica je nastala na originaren način, zato dejstvo, da je zakonca nista vključila v sporazum o delitvi skupnega premoženja, za tožnico ne predstavlja izgube pravice. Dejstvo, ali je tožnica za kupoprodajno pogodbo vedela ali ne, nima vpliva na nastanek skupne lastnine. Treba se je vprašati, kako bi bilo odločeno, če bi bila nepremičnina zajeta v sporazumu o delitvi skupnega premoženja. V tem primeru sodišče ne bi imelo pomislekov, da gre za skupno premoženje. Okoliščine prodaje nepremičnine s kupoprodajno pogodbo z dne 11. 11. 1995 – med tožencem kot prodajalcem in dolžnikom kot kupcem – niso pomembne. Glede prodaje je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo I P 57/99 z dne 15. 5. 2001, pri izdaji katere je bilo upoštevano tudi, da kupnina ni bila plačana. Plačilo kupnine ni pogoj za prenos lastninske pravice, kar potrjuje pravno stališče v zadevi VSL I Cp 1814/2014. To izhaja iz 520. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa prodajo z lastninskim pridržkom. Nepremičnina je v trenutku izročitve – neodvisno od (ne)plačila kupnine – postala skupno premoženje tožnice in dolžnika. Toženec bi lahko uspel le, če bi dokazal, da je imel dolžnik namen kupnino plačati iz posebnega premoženja, česar pa ni zatrjeval. Nesporno je, da nepremičnina ni bila pridobljena neodplačno. Lastninska pravica tožnice in dolžnika je pridobljena na originaren način, zato je s sklicevanjem na 255. in 256. čl. OZ materialno pravo nepravilno uporabljeno. Vpis v zemljiško knjigo ni pogoj za pridobitev lastninske pravice. V sodni poravnavi ugotovljen tožničin ½ solastninski delež tako ni konstitutivnega pomena. V sodni poravnavi se lastninska pravica le ugotavlja, pridobljena pa je bila leta 1995. S sklenitvijo sodne poravnave torej dolžnik svojih upnikov ni oškodoval. Sicer pa se je najkasneje 22.11.2016 iztekel triletni materialni prekluzivni rok, v katerem je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (256. čl. OZ). To pomeni, da bi tožnica s tožbo lahko uspela tudi, če sodne poravnave ne bi sklenila. Toženec pri prodaji ni ravnal skrbno in kljub temu, da je za obstoj zakonske zveze vedel, svojih pravic ni pravočasno zavaroval. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi, katere vsebina je povzeta v 2. točki te sodbe, je pritožbeno sodišče odločalo s sodbo II Cp 2043/2020 z dne 14. 1. 2021, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 36/2022 z dne 11. 1. 2023 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica, ki na parc. št. 1244/26 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi – s tožbo na nedopustnost izvršbe – preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Podlaga tožbe sta 64. in 65. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, ki uspešnost take tožbe pogojujeta z izkazanostjo pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnica, ki izkazuje obstoj stvarne – lastninske pravice – mora obstoj le-te izkazati. Lastninska pravica tretje osebe se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnica zatrjuje na originarni način pridobljeno lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica dne 14. 5. 2014 na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2013 št. I Cp 2327/2013 (Mpr 137/2013) vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo1. 6. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi In 1186/2004 – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine parc. št. 1244/26 k.o. ... Zastavno pravico je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005, vpis pod dn. št. 4049. Ker zastavne pravice ni pridobil na pravno poslovni podlagi, se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero ne more sklicevati2. 7. V pritožbi je izpostavljeno, da tožničino lastninsko pravico izkazuje v pravdnem postopku P 3179/2012-I sklenjena sodna poravnava3, ki ima enak učinek kot sodba. Toženec v postopku, ki se je vodil na osnovi tožničine tožbe, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ni sodeloval. Z dejstvom, da ta postopek teče, ni bil seznanjen. Ker v takem postopku izdana sodba, enako velja za sodno poravnavo, učinkuje med strankama, ni ovire, da je v tem pravdnem postopku sprejeta odločitev drugačna od ugotovitve, ki sta jo tožnica in dolžnik dogovorila s sodno poravnavo. Toženca, ki pri sklepanju sodne poravnave ni sodeloval, ugotovitev iz sodne poravnave ne zavezuje. Ne gre za res transacta (308. čl. ZPP), saj o zahtevku, kakršen je obravnavni (izločitveni zahtevek), sodna poravnava ni bila sklenjena. Tožencu, ki ima pravni interes za čim večji obseg dolžnikovega premoženja, ni mogoče odreči pravice, da v izvršilnem in tem pravdnem postopku uveljavlja, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje tožnice in dolžnika. Pritožbeno stališče, da sodna poravnava zaradi svoje stvarno pravne vsebine učinkuje erga omnes, je v nasprotju z materialnim in procesnim pravom. Ker sodna poravnava učinkuje med strankama – je nepomembno, ali oz. do kdaj bi toženec sodno poravnavo lahko izpodbijal s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (2. točka drugega odstavka in tretji odstavek 392. čl. ZPP, drugi odstavek 393. čl. ZPP). Pritožbeni očitek, da o obravnavanem pravnem razmerju ni mogoče odločiti v nasprotju s sodno poravnavo, ki sta jo tožnica in dolžnik sklenila v pravdnem postopku P 3179/2012-I, zato ni utemeljen.

8. Na zaključku 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovljeno, da tožnica ni uspela prepričati, da je bila sporna nepremičnina ustvarjena z delom in sredstvi v času trajanja zakonske skupnosti. Zaključek je argumentiran z dejstvom, da sporna nepremičnina v notarskem zapisu SV 1087/99 z dne 11. 7. 1999 (v obliki notarskega zapisa potrjen 20.9.1999) ni zajeta. Gre za sporazum zakoncev po 64. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – listina B5, ki sta ga tožnica in dolžnik A. A. sklenila ob razvezi zakonske zveze. Zakonsko zvezo sta sklenila dne ...1984, sporazumno pa sta jo razvezala ... 10. 1999. 9. Ugotovitev, da sporna nepremičnina v sporazumu o delitvi skupnega premoženja ni omenjena, je točna in v pritožbeni fazi postopka ni sporna. Pritožbeno sodišče soglaša, da spregledanost sporne nepremičnine v sporazumu o delitvi premoženja vzbuja dvom v resničnost trditve, da je sporna nepremičnina skupno premoženje. S sporazum o delitvi premoženja morata zakonca razdeliti vse svoje premoženje. Sporazum o delitvi celotnega skupnega premoženja je namreč eden od pogojev za sporazumno razvezo zakonske zveze, kakršno sta tožnica in dolžnik predlagala in dosegla (prvi odstavek 64. čl. ZZZDR). Zastavlja se vprašanje, ali je takó veliko vredno nepremičnino mogoče prezreti, če je pridobljena nekaj let pred razvezo zakonske zveze in ustvarjena s skupnim delom in sredstvi. Ker je bila sporna, veliko vredna nepremičnina, pridobljena4 le nekaj let pred sklenitvijo sporazuma o delitvi skupnega premoženja, bi jo zakonca pri delitvi skupnega premoženja upoštevala, če bi šlo za skupno premoženje.

10. Spregledanost sporne nepremičnine v sporazumu o delitvi skupnega premoženja je le ena od okoliščin, ki kaže, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje. Da sporna nepremičnina ni skupno premoženje, je sodišče prve stopnje sklepalo tudi na osnovi posrednih dokazov. Gre za indice, ki so dokazna dejstva, ki sama po sebi niso pravno relevantna; sodišče jih ugotavlja, ker na njihovi podlagi sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnih dejstev. Niso torej dokazi v formalnem ampak v spoznavnem smislu. Iz indicev, ki jih izpostavlja, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na pravno odločilno dejstvo, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje tožnice in dolžnika. Indično ugotovljeni posredni dokazi, ki utemeljujejo táko sklepanje, v pritožbeni fazi postopka niso sporni.

- V 11. in 12. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je tožbo na ugotovitev, da je sporna nepremičnina skupno premoženje (P 3179/2012-I) tožnica vložila šele 24. 12. 2012, to je 13 let po sklenitvi sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Ker je izvršilni postopek In 1186/2004 v teku že od leta 2004 dalje in ker je pri sporni nepremičnini že od 10. 10. 2005 vpisana hipoteka zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, ni mogoče oporekati prvostopenjskemu sklepanju, da je bil namen tožbe P 3179/2012-I izigravanje toženca. V tej tožbi (listina C 1) tožnica navaja, da je šele kasneje ugotovila, da v sporazumu SV 1087/99 ni bilo zajeto vse skupno premoženje, ne pojasni pa, na kakšen način oz. zakaj ji je bilo to skupno premoženje do tedaj prikrito. Tega tudi v tem pravdnem postopku ni pojasnila.

- V 12. in 16. točki točki obrazložitve je sodišče prve stopnje izpostavilo, da dolžnik na tožbo P 3179/2012-I ni odgovoril. Ko pa je prvostopenjsko sodišče izdalo zavrnilno zamudno sodbo, sta v okviru pritožbenega postopka oba – tožnica in dolžnik – pristala na mediacijo in s sodno poravnavo dosegla, kar je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom. V primeru, da toženec na tožbo ne odgovori, se šteje, da zatrjevana dejstva priznava; v primeru, da jim toženec oporeka, jih mora tožnik dokazati. Odsotnost odgovora na tožbo zato praviloma – v primeru sklepčne tožbe – privede do zamudne sodbe, s katero je zahtevku ugodeno. Tudi dolžnikova (tam toženčeva) pasivnost v postopku P 3179/2012-I je zato indic, da je bil tožničin uspeh v postopku tudi v njegovem interesu. Posebno zato, ker je potem, ko je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno (zamudno) sodbo, pristal na mediacijo in s tožnico sklenil sodno poravnavo, ki je bila vsebinsko povsem ustrezna tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bila ta tožba vložena fiktivno, z namenom oškodovanja upnikov (z namenom izločitve polovice zarubljene nepremičnine iz izvršbe) in da je bila tudi pasivnost dolžnika, ki na tožbo ni odgovoril, po izdaji zavrnilne zamudne sodbe pa sklenil sodno poravnavo, storjena z namenom zlorabe. Višje sodišče v Ljubljani, ki je sodno poravnavo zapisalo, očitno razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ni zaznalo; je pa na to dolžno paziti, kar pritožba pravilno izpostavlja. To so razlogi, zaradi katerih je mogoče odreči pravno učinkovitost sodni poravnavi, ki ima učinek pravnomočne sodbe; kljub temu, da ni bila izpodbita v za to prepisanem postopku s tožbo za razveljavitev poravnave5. - V 13. in 15. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik za sporno nepremičnino ni plačal kupnine. Pritožba pravilno izpostavlja, da plačilo kupnine – če ni to izrecno predvideno – ni pogoj za pridobitev lastninske pravice na pravno posloven način. Ta okoliščina je pomembna zato, ker izkazuje, da tožničinega angažmaja pri pridobivanju te nepremičnine ni bilo. Dejstvo, da sporna nepremičnina ni bila pridobljena s sredstvi, ki sta jih zakonca v trajanju zakonske zveze pridobila s svojim delom, pojasni, zakaj je tožnica ob razvezi zakonske zveze ni štela svoje premoženje. Ta indic kaže, da tožnica pri sklepanju sporazuma o delitvi skupnega premoženja sporne nepremičnine ni spregledala, ampak je zaradi okoliščin nakupa ni štela za skupno premoženje.

- V 14. točki obrazložitve se je sodišče prve stopnje izreklo, da je bila tožnica z okoliščinami nakupa in predhodnega najema sporne nepremičnine v celoti seznanjena kot dolžnikova soproga in kot redno zaposlena v družbi F., kar izhaja iz notarskega zapisa SV 1087/99; preko te družbe se je vročala zamudna sodba P 57/99-I, s katero je bila tožencu prisojena kupnina za sporno nepremičnino. Toženec pa je tožnico tudi videl v prostorih dolžnikove agencije. S to ugotovitvijo je sklenjen krog indicev, da tožnica sporne nepremičnine ni štela za svoje oz. skupno premoženje; za nakup sporne nepremičnine je vedela, pa je pri delitvi premoženja ob razvezi zakonske zveze ni vključila v postopek delitve skupnega premoženja; ni uveljavljala, da gre za skupno premoženje.

11. V pritožbenem postopku je – v okviru presoje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pritožba uveljavlja – treba preveriti sam proces indičnega sklepanja in pravilnost ugotovljenih pravno relevantnih dejstev. Pritožbeni očitek, da tega ni mogoče storiti, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje so sicer skopi, vendar zadovoljivo pojasnjujejo, zakaj tožnica in dolžnik sporne nepremičnine nista ustvarila z delom in sredstvi v času trajanja zakonske skupnosti, in zakaj sta jo naknadno, leta 2012 in kasneje začela obravnavati kot skupno premoženje6. Ugotovitev, da sporna nepremičnina ni bila ustvarjena kot skupno premoženje tožnice in dolžnika, je ustrezno argumentirana in zato preverljiva. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljen.

12. Očitek, da je dokazno breme neupravičeno naloženo tožeči stranki, ni utemeljen. Tožnica zatrjuje lastninsko pravico, zato je na njej dokazno breme, da obstoj lastninske pravice dokaže. Domneva se, da je v trajanju zakonske zveze pridobljeno premoženje v skupni lasti zakoncev. Vendar je ta domneva izpodbojna. Toženi stranki jo je uspelo izpodbiti; kljub temu, da je sporna nepremičnina v dolžnikovo last prešla v trajanju zakonske zveze s tožnico. Stavek na zaključku 17 točke obrazložitve – da tožeča stranka sodišča ni uspela prepričati, da je bila sporna nepremičnina ustvarjena z delom in sredstvi v trajanju zakonske skupnosti – je zato treba razumeti kot obrnjeno dokazno breme po tem, ko je toženec zakonsko domnevo uspel izpodbiti.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 Vpis, ki še ni izveden, je v vrstnem redu pod dn. št. 111995/2014 (ID postopka ...). 2 V sodni praksi utrjeno stališče: odločbe II Ips 132/2009, II Ips 324/2011 in druge. 3 Sodna poravnava je bila sklenjena v okviru pritožbenega postopka I Cp 2327/2012, pod št. Mrp 137/2013. 4 Iz zemljiškoknjižnega vpisa dn. št. 818, vl. 20. 5. 1996 sledi, da je bila pridobljena na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča in plačila stroškov komunalne ureditve v ... z dne 16. 5. 1988, št. 465/A-03-29/88-3/10, kupoprodajne pogodbe z dne 21. 12 .1995 in soglasja Občine B. z dne 25. 3. 1996, Občine C. z dne 2. 4. 1996, Občine D. z dne 9. 4. 1996 in Občine E. z dne 5. 4. 1996. 5 Tako tudi v odločbi VS RS, št. II Ips 180/2015. 6 Preveritev indičnega sklepanja v pritožbenem postopku je obravnavna v odločbi II Ips 1087/2008.